Giuseppe Tartini

italijanski skladatelj in violinist

Giuseppe Tartini, italijanski skladatelj in violinist iz Beneške republike, * 8. april 1692, Piran, † 26. februar 1770, Padova.

Giuseppe Tartini
Portret
Rojstvo8. april 1692({{padleft:1692|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][…]
Piran, Beneška republika[4][5][5]
Smrt26. februar 1770({{padleft:1770|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][…] (77 let)
Padova[6][4][5]
Državljanstvo Beneška republika
Poklicskladatelj, muzikolog, glasbeni teoretik, violinist, glasbeni pedagog
Spominska plošča na cerkvi svete Katarine v Padovi, kjer je pokopan

Bil je eden največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljen pa je bil tudi kot predklasični skladatelj in izviren glasbeni teoretik. Na izoblikovanje njegovega stila je najbolj vplival baročni mojster Arcangelo Corelli, Tartinija pa zaradi pogoste uporabe okraskov in vseh vrst trilčkov uvrščajo med rokokojske skladatelje.

Po skladatelju je poimenovan osrednji piranski trg, kjer se nahaja tudi njegova rojstna hiša, z njegovim imenom pa so si pomagali tudi nekateri slovenski glasbeni ansambli, Godalni kvartet Tartini, Trio Tartini, in tako dalje.

Življenje in delo uredi

Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu 8. aprila 1692. Oče Gian Antonio je bil firenškega porekla in je prišel v Piran najverjetneje zaradi trgovanja. Kasneje se je zaposlil kot javni pisar za odkup soli. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu, kasneje pa so ga vpisali v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Verjetno je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je združevala vse izobražene piranske meščane, da so na svojih srečanjih razpravljali o glasbi, umetnosti in literaturi. Šolanje je nadaljeval v koprskem kolegiju. Oče je želel, da bi se posvetil duhovniškemu poklicu, a sina je nemirna narava gnala drugam. Študij je nadaljeval na pravni fakulteti univerze v Padovi. Po nevšečnostih zaradi poroke s škofovo nečakinjo je moral Padovo zapustiti. Zatekel se je v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Biografski podatki za nadaljnja leta so skopi: znano je, da je igral v raznih gledaliških orkestrih in nastopal kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi, kjer je študiral dve leti.

Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Imenovan je bil brez predhodne avdicije, kar priča o velikem slovesu, ki ga je užival kot virtuoz. Po krajšem bivanju v Pragi je na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči deloval predvsem v Padovi, kjer je zopet prevzel vodstvo glasbene kapele v stolnici. Leta 1728 je ustanovil slovito violinsko šolo La scuola delle nazioni. Učenci so vanjo prihajali iz raznih koncev Evrope, zato se je Tartinija prijel vzdevek Il maestro delle nazioni (glasbeni mojster narodov). Umrl je v Padovi 26. februarja 1770. Pokopan je v cerkvi svete Katarine v Padovi (Chiesa di Santa Caterina). Na pročelju cerkve je vzidana tudi spominska plošča.

Zapustil je obsežen opus: okoli 130 koncertov, prek 170 sonat za violino in tako dalje. Pisal je predvsem za violino. Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček. Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino.

Galerija Tartinija uredi

Viri uredi

  1. 1,0 1,1 Record #118620878 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. 4,0 4,1 Dr. Constant v. Wurzbach Tartini, Giuseppe // Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich: enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt habenWien: 1856. — Vol. 43. — S. 101.
  5. 5,0 5,1 5,2 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  6. Тартини Джузеппе // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.

Zunanje povezave uredi