Geografija Etiopije

Etiopija leži v Vzhodni Afriki, večinoma v Etiopskem višavju. To je v podlagi zgrajeno iz kristalastih skrilavcev in gnajsov ter prek njih odloženih mezozojskih apnencev in peščenjakov, te pa prekrivajo 300-3000 m debeli izlivi bazaltne lave (ok. 400.000 km²) iz terciarnega obdobja, ko se je začel ugrezati Veliki tektonski jarek. Na višavju prevladujejo širne visoke planote (2000–2500 m nad morjem.), vanje pa so reke zarezale do 2000 m globoke, neprehodne soteske; nad višavje se dvigajo bazaltni platoji in ugasli ognjeniki. Veliki tektonski jarek preseka višavje na dve enoti: višji zahodni del, ki se prek obsežnih hribovij spušča proti kotlini ob Belem Nilu, ter nižji vzhodni del, ki se proti jarku in Danakilu spušča s strmim, tektonsko dvignjenim robom proti jugu in jugovzhodu pa zlagoma prehaja v uravnano in nižje Somalsko višavje. Na skrajnem jugovzhodu je planota Ogaden na okoli 500 m nadmorske višine. Z izrazitimi strukturnimi stopnjami se spušča v nižjo Somalijo.

Zemljevid Etiopije

Sestavljena satelitska slika Etiopije

Severovzhodni del Etiopije obsega puščavo Danakil, razširjeni, tektonsko ugreznjeni del Velikega tektonskega jarka, ki se tu združi z Rdečemorskim tektonskim jarkom. Osrednji del je depresija in leži pod morsko gladino (jezero Asal, -116 m), na njenem dnu so številna slana jezera, delujoči ognjeniki in vroči izviri, kar priča o zelo živahnih tektonskih premikih, s katerimi se Somalski polotok ločuje od preostale Afrike.

Podnebje

V Danakilski depresiji je puščavsko, z zelo visokimi temperaturami (nad 50 °C) in malo padavinami (pod 200 mm). Na višavju je podnebje tropsko, vendar se z višino naglo spreminja. Ločimo tri izrazite višinske pasove:

• kola (do 1800 m; srednje letne temperature: (20-28 °C)
• woina dega (1800–2400 m; srednje letne temperature: 16-18 °C)
• dega (nad 2400 m; srednje letne temperature: 12-16 °C). Višavje dobi precej padavin, vendar so količine zelo odvisne od lege. Večina padavin pade od junija do septembra, ko je Etiopija pod vplivom vlažnih jugovzhodnih pasatov, največ na jugu (1500–2000 mm), na severu pa 1000-1500mm.

Vode

Največja reka je Modri Nil (1460 km); izvira iz jezera Tana (1830 m nad morjem, 3673 km²). Reke v jugovzhodnem delu v sušni dobi večinoma presahnejo, razen največjih, med drugim Šebele (Shebele) (1820 km) in Genale (875 km). V Etiopskem tektonskem jarku in v Danakilski kotlini so številna slana jezera brez odtoka v morje. Tja se stekajo reke iz okoliških višavij, med drugimi Avaš (Awash) (1200 km) in Omo, največji pritok Turkanskega jezera.

Tla in rastje

Na višavju so zelo rodovitna tla na ognjeniških kamninah (andosoli), vendar so zelo prizadeta zaradi erozije tal. V Danakilu prevladujejo slana puščavska tla in jermosoli, na Somalskem višavju in na zahodu pa savanska tla (vertisoli). Rastje je na Somalskem višavju nizkotravna savana, ki proti Danakilu prehaja v puščavo. Na Etiopskem višavju je rastje do 1800 m nadmorske višine tropski gozd. Med 2000 m in 3000 m so nekdanji gorski gozdovi skoraj povsem izkrčeni, tako da prevladujejo odprte travne površine s polji in skromnimi zaplatami gozda. Nad 3000 m pa prevladujejo pašniki. Gozdovi pokrivajo 13 % površine.