Francoski protektorat v Tuniziji

francoski protektorat

Francoski protektorat v Tuniziji (francosko Protectorat français de Tunisie; arabsko الحماية الفرنسية في تونس al-Ḥimāya al-Fransīya fī Tūnis ), običajno imenovan preprosto francoska Tunizija, je bil ustanovljen leta 1881, v času francoskega kolonialnega cesarstva, in je trajal do tunizijske neodvisnosti leta 1956.

Francoski protektorat v Tuniziji
Protectorat français de Tunisie
الحماية الفرنسية في تونس
Protektorat  Francija

 

1881–1956

Zastava

Himna
"Marsejeza"
and
Salam al-Bey
Tunzija (temno modra)
Francoske posesti v Afriki (svetlo modra)
1913
Glavno mesto Tunis
Jeziki francoščina
italijanščina
berberščina
moderna standardna arabščina
tunizijska arabščina
judovsko-tunizijska arabščina
turščina
Religija Rimskokatolištvo
Judaizem
Sunni Islam
Vlada Ustavna monarhija
Beg
 -  1859–1882 (prvi) Mohamed III as-Sadiq
 -  1943–1956 (zadnji) Mohamed VIII al-Amin
Zunanji general
 -  1885–1886 (prvi) Paul Cambon
 -  1955–1956 (zadnji) Roger Seydoux[a]
Zgodovina
 -  Bardoška pogodba 12. maj 1881
 -  Neodvisnost 20. marec 1956
Površina
 -  okoli 1881 155.000 km²
Prebivalstvo
 -  okoli 1939 (ocena) 2.600.000 
     Gostota 16,8 /km²
Valuta Tunizijski rial
(do leta 1891)
Tunizijski frank
(1891–1958)
Opozorilo: Value not specified for "common_name"|- style="font-size: 85%;" Opozorilo: Vrednost v "parametru continent" ni podana

V desetletjih pred francoskim vpadom je bila Tunizija provinca propadajočega Osmanskega cesarstva, ki je uživala veliko mero avtonomije pod begom Mohamedom III. as-Sadikom. Leta 1877 je Rusija razglasila vojno Osmanskemu cesarstvu. Posledična zmaga v rusko-turški vojni (1877–1878) je sprožila razdor več delov osmanskega ozemlja, vključno z neodvisnostjo več balkanskih posesti in mednarodnimi razpravami o prihodnosti severnoafriških provinc. Za rešitev osmanskega vprašanja je bil sklican berlinski kongres leta 1878. Čeprav je Velika Britanija nasprotovala popolnemu razstavljanju Osmanskega cesarstva, je Franciji ponudila nadzor nad Tunizijo v zameno za Ciper. Nemčija je, ker je francosko trditev videla kot način za zamotenje pozornosti francoske publike od sramotnih posledic francosko-pruske vojne in malo zaskrbljena zaradi južnega Sredozemlja, pristala, da Franciji dovoli nadzor nad Tunizijo.[1] Razprave o vlogi Francije v Tuniziji so bile skrite pred Kraljevino Italijo, ki je močno nasprotovala francoskemu posredovanju.[2]

Francoska prisotnost v Tuniziji je prišla pet desetletij po okupaciji sosednje Alžirije, ko so bili Francozi še neizkušeni in niso dobro vedeli, kako razviti kolonijo.[3] Obe državi sta bili tristo let pod Osmanskim cesarstvom, vendar sta obe že zdavnaj dosegli politično avtonomijo od sultana v Istanbulu. Preden so prišli Francozi, je Tunizija začela postopek modernizacijskih reform [4] vendar so se začele pojavljati finančne težave, vse do ustanovitve komisije evropskih upnikov.[2] Po zasedbi je francoska vlada prevzela mednarodne obveznosti Tunizije. Francozi so se na več področjih lotili večjega razvoja in izboljšav, vključno s prometom in infrastrukturo, industrijo, finančnim sistemom, javnim zdravstvom in upravo. Vendar so bili, v nezadovoljstvo domačinov, francoski posli in državljani favorizirani. Njihova že obstoječa narodna zavednost se je že zgodaj izrazila v govoru in tisku; sledila je politična organizacija. Gibanje za neodvisnost je bilo dejavno že pred prvo svetovno vojno in je še naprej pridobivalo moč proti mešani francoski opoziciji. Končni cilj je bil dosežen leta 1956.

OzadjeUredi

Tunizija pred francoskim protektoratomUredi

 
Mohamed III as-Sadiq

Pred francosko okupacijo je Tunizija predstavljala provinco Osmanskega cesarstva, vendar je uživala veliko mero avtonomije. Otomanski vladar je postavil pašo, ki je vodil tunizijsko provinco. Vendar je paša hitro izgubil nadzor nad vojaškim poveljnikom, dejom. Deja pa je zamenjal civilni administrator, bej. Sultan Otomanskega cesarstva je beja pozneje povzdignil na položaj deja in paše. Leta 1705 je urad prišel v roke Al-Husajna I ibn Alija at-Turkija, začetnika dinastije, ki naj bi dve leti in pol kraljevala nad Tunizijo. Ko je evropski vpliv v drugi polovici 19. stoletja še naprej naraščal, je Tunizija de facto postala neodvisna država.[5] Bej je imel svojo vojsko in mornarico, koval je lasten denar, razglašal vojno in mir, vzdrževal ločene diplomatske odnose in podpisoval pogodbe.[6] Kljub temu pa je bil bej uradno turški guverner, se v svojih molitvah skliceval na sultana in ob prvem nastopu funkcije je moral zaprositi za ferman, uradno sultanovo priznanje.[7]

OpombeUredi

  1. kot visoki komisar

SkliciUredi

  1. Holt & Chilton 1918, str. 220-221.
  2. 2,0 2,1 Ling 1960, str. 398-99.
  3. Balch, Thomas William (November 1909). "French Colonization in North Africa". The American Political Science Review. Vol. 3 no. 4. str. 539–551. doi:10.2307/1944685. JSTOR 1944685.
  4. Wesseling 1996
  5. Wesseling 1996
  6. Wesseling 1996
  7. Wesseling 1996

ViriUredi

  • Holt, Lucius Hudson; Chilton, Alexander Wheeler (1918). A History of Europe. From 1862 to 1914. MacMillan.
  • Ling, Dwight L. (avgust 1960). "The French Invasion of Tunisia, 1881". The Historian. Vol. 22 no. 4. str. 396–412. doi:10.1111/j.1540-6563.1960.tb01666.x. JSTOR 24436566.
  • Wesseling, Henk (1996) [1991]. Verdeel en heers. De deling van Afrika, 1880–1914. Praeger. ISBN 0-275-95138-3.

Glej tudiUredi