Evropska skupnost za premog in jeklo

Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) je bila mednarodna organizacija, katere cilj je bilo poenotenje določenih držav celinske Evrope po drugi svetovni vojni. Formalno je bila ustanovljena leta 1951 s Pariško Pogodbo, podpisnice pa so bile Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija. ESPJ je bila prva mednarodna organizacija, ki temelji na načelih nadnacionalizma[2] in je postopno vodila k oblikovanju in ustanovitvi Evropske Unije.

Evropska skupnost za premog in jeklo
1952–2002¹
Zastava Evropska skupnost za premog in jeklo
Zastava
Prvotne članice ESPJ: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija (Alžirija je bila del Francije)
Prvotne članice ESPJ: Belgija, Francija,
Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija
(Alžirija je bila del Francije)
StatusMednarodna organizacija
Glavno mestoBrez²
Skupni jeziki
  • Angleščina
  • Danščina
  • Finščina
  • Francoščina
  • Nizozemščina
  • Nemščina
  • Grščina
  • Italijanščina
  • Portugalščina
  • Španščina
  • Švedščina
Predsednik Vrhovne oblasti 
• 1952–1955
Jean Monnet
• 1955–1958
René Mayer
• 1958–1959
Paul Finet
• 1959–1963
Piero Malvestiti
• 1963–1967
Rinaldo Del Bo
Zgodovinska dobaCold War
• Podpisana (Pariška pogodba)
18. april 1951
• V veljavi
23. julij 1952
1. julij 1967
• iztek pogodbe
23. julij 2002¹
+
Predhodnice
Naslednice
Mednarodna oblast za Porurje
(Nemčija)
Mednarodna oblast za Porurje
Evropska unija
Danes del Evropska unija
¹ Pogodba za ESPJ se je iztekla 2002, petdeset let po podpisu,[1] njene institucije pa so se združile z ostalimi v okviru Združitvene pogodbe, podpisane 1967.
² Politična središča so bila Luksemburg in Strasbourg, kasneje tudi Bruselj.
³Prvotni uradni jeziki, pred združitvami in postopnimi širitvami, so bili nizozemščina, francoščina, nemščina in italijanščina.

Ustanovitev ESPJ je predlagal francoski zunanji minister Robert Schuman 9. maja 1950 kot način, da se prepreči nadaljnje vojne med Francijo in Nemčijo. Razglasil je, da bo na ta način "vojna ne samo nepojemljiva, ampak tudi stvarno nemogoča"[3] . S tem je želel spodbuditi proces integracije Evrope, ESPJ pa je predstavljal prvi korak k večji povezanosti. Pogodba, ki je ustvarila skupni trg za premog in jeklo med državami članicami, je služila kot nevtralizacija konkurence med evropskimi narodi pri naravnih virih, še posebej v Porurju.

ESPJ so vodile štiri ustanove: Visoka oblast, sestavljena iz neodvisnih članov, skupščina, ki so jo sestavljajo poslanci držav članic, sveta, ki so ga sestavljali ministri držav članic ter sodišče. Te institucije so predstavljale predhodnice današnjih institucij Evropske unije; Evropska komisija, Evropski parlament, Evropski svet in Sodišče Evropskih skupnosti.

ESPJ so leta 1957 združili z dvema podobnima skupnostma: Evropski gospodarski skupnosti in Evropski skupnosti za jedrsko energijo. ESPJ si je del svojih institucij delila s tema dvema skupnostma. Leta 1967 so vse institucije prešle v okvir Evropske gospodarsko skupnosti, vendar je ESPJ uradno še vedno bila neodvisna skupnost. Leta 2002 se je Pariška pogodba iztekla, ESPJ pa je uradno postala del Evropske skupnosti.

Zgodovina uredi

Kot Premier in zunanji minister je bil Schuman zaslužen za spodbudo procesa integracije, medtem ko so De Gaulle in njegovi privrženci zagovarjali politiko, da bi morala ozemlja kot so Porurje in Saar permanentno ostati pod mednarodnim nadzorom, kot okupacijske cone. Kljub trdim ultra-nacionalističnim težnjam De Gaulla in njegovih privržencev ter komunistične opozicije, so v francoskem parlamentu izglasovali vrsto resolucij, ki so bile v prid Schumanovemu načrtu, predvsem integraciji Nemčije v skupnost. Kot posledica je Mednarodna oblast za Porurje tako prenehala izvajati nadzor nad to regijo, ki je s Pariškim sporazumom prešla pod nadzor novoustanovljene Visoke oblasti, osrednje institucije ESPJ.

Schumanova deklaracija uredi

Schumanova Deklaracija z dne 9. maja 1950 (kasneje znan kot Dan Evrope), je nastala po dveh srečanjih kabinetov, in je postala uradna francoska politika. Francija je tako bila prva, ki se je strinjala s tem, da se odreče delu suverenosti v prid nadnacionalne oblasti. Ta odločitev je temeljila na dokumentu, ki ga je napisal Schumanov prijatelj in sodelavec Paul Reuter, s pomočjo Jeana Monneta in Schumanovega vodje kabineta, Bernarda Clappierja. Predstavljen je bil načrt za Evropsko skupnost za črpanje pridobljenega oz. proizvedenega premoga in jekla, pri čemer bi države članice skupnosti imele skupni trg.

Schuman je predlagal, da francosko-nemška proizvodnja premoga in jekla kot celota preide pod skupno Visoko oblast, organizacija skupnosti pa bi dovoljevala tudi priključitev ostalih evropskih držav. To dejanje je bilo namenjeno spodbujanju gospodarske rasti, hkrati pa bi dokončno utrdilo mir med Francijo in Nemčijo, ki sta bili zgodovinski sovražnici. Premog in jeklo sta ključna vira, potrebna za državo, ki bi želela sprožiti vojno. Iz tega razloga je skupno črpanje teh dveh virov med dvema sovražnima državama bilo več kot le simbolično.[2][4] Schuman je odločitev francoske vlade, ki je njegov predlog podprla, dojemal kot prvi primer demokratične nadnacionalne skupnosti, kar je po njegovem mnenju predstavljalo nov mejnik v svetovni zgodovini.[5][6] Načrt so nekateri videli tudi kot prvi korak k Evropski federaciji. Eden izmed teh je bil Jean Monett, ki je Reuterjevo besedo 'nadnacionalna' prečrtal, in v osnutek zapisal 'federacija'.

Schumanova deklaracija, ki je vodila k ustanovitvi ESPJ je imela več različnih ciljev:

  • predstavljala bi rojstvo združene Evrope
  • vojno med državami članicami bi onemogočila
  • spodbujala bi svetovni mir
  • Evropo bi preoblikovala v okviru procesa 'korak za korakom' (z gradnjo nadnacionalnih skupnosti v več sektorjih), kar bi vodilo to demokratične združitve Evrope, in bi združilo dva bloka, ločena z železno zaveso
  • ustvarila bi prvo nadnacionalno institucijo na svetu
  • ustvarila bi prvo organizacijo na svetu, ki bi preprečevala vpliv kartelov
  • ustvarila bi skupni trg znotraj skupnosti
  • začenši s sektorjema premoga in jekla, bi spodbudila celotno evropsko gospodarstvo s procesi, ki bi ustvarjali podobne skupnosti
  • izboljšala bi svetovno gospodarstvo in bi ugodno vplivala na države v razvoju, kot so tiste v Afriki.[7]

Prvotni namen je bil preprečitev nadaljnje vojne med Francijo in Nemčijo ter ostalimi državami[8] z odpravo poglavitnih razlogov za nastanek vojne.[8] ESPJ je bila na tej osnovi v prvi vrsti zasnovana predvsem za Francijo in Nemčijo, z utemeljitvijo, da: "združevanje narodov Evrope zahteva odpravo starih nasprotij med Francijo in Nemčijo. Vsak nov ukrep mora prvotno zadevati ti dve državi."[8] Industriji premoga in jekla sta bili ključni za proizvajanje orožja. Schuman je verjel, da bi z združitvijo tih dveh industrij med Francijo in Nemčijo z inovativnim pristopom nadnacionalne oblasti, ki bi vključevala tudi protikartelsko agencijo, "vojno naredil za nepojemljivo in stvarno nemogočo". Schuman je imel še en cilj: "S povečanimi sredstvi bo Evropa lahko zasledovala enega izmed njenih poglavitnih ciljev, in sicer razvoj afriškega kontinenta."[8] Industrijski karteli so večinoma nalagali "omejitvene kriterije"[8] na nacionalnih trgih, ESPJ pa bi zagotovila povečano proizvodnjo, potrebno za ambicije v Afriki.

Politični pritiski uredi

V Zahodni Nemčiji je Schuman ohranil najbližje stike z novo generacijo demokratičnih politikov. Karl Arnold, upravnik pokrajine Severno Porenje - Vestfalija, ki je vključevala Porurje, kjer je bila proizvodnja premoga in jekla, je bil prvotno predstavnik za nemške zunanje zadeve. Ob istem času, ko je Robert Schuman predstavljal svoj načrt, leta 1948 in 1949, je imel je več govorov o nadnacionalni skupnosti za premog in jeklo. V Nemški Social Demokratski stranki (nemško Sozialdemokratische Partei Deutschlands, SPD), so se kljub podpori sindikatov in drugih socialistov v Evropi, odločili, da bodo Schumanovemu načrtu nasprotovali. Mlajši člani stranke, kot je bil tudi Carlo Schmid, pa so načrt podpirali, in poudarjali dolgoročno podporo socialistov za idejo nadnacionalne oblasti.

Pogodbe uredi

 

Pariška pogodba s stotimi členi, s katero je bila ustanovljena ESPJ, je bila podpisana 18. aprila 1951. Podpisnice so bile Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg (Beneluks). ESPJ je bila z vzpostavitvijo skupnega trga za premog in jeklo prva mednarodna organizacija, ki temelji na nadnacionalnih načelih,[2], njen namen pa je bil povečanje gospodarske moči, povečanje zaposlenosti in dvig življenjskega standarda znotraj skupnosti. Trg je bil namenjen tudi postopni racionalizaciji distribucije višjih ravni proizvodnje, ob hkratnem zagotavljanju stabilnosti in zaposlovanja. Skupni trg za premog je uradno stopil v veljavo 10. februarja 1953, za jeklo pa 1. maja 1953.[9] Po uradni uveljavitvi ESPJ, je ta organizacija nadomestila Mednarodno oblast za Porurje.

11. avgusta 1952 so ZDA bile prva država nečlanica ESPJ ki je skupnost uradno priznala ter dejala, da se bo od sedaj naprej o zadevah premoga in jekla pogovarjala in usklajevala z ESPJ ter da bo iz tega razloga v Bruselj poslala svoje predstavnike. Monnet se je na to odzval tako, da je za prvi zunanji nastop ESPJ izbral Washington, D. C. Glavni naslov glasila delegacije je bil "Na poti k zvezni vladi Evrope".[10]

Šest let po podpisu Pariške Pogodbe, sta sledili Rimski pogodbi, ki ju je podpisalo šest držav članic ESPJ, z njima pa so vzpostavili Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). Te skupnosti so, z nekaj popravki, temeljile na ESPJ. Veljavnost Rimskih pogodb za razliko of Pariške pogodbe, ki je bila omejena na petdeset let, ni bila časovno omejena. Ti dve novi skupnosti sta delovali za vzpostavitev carinske unije (EGS) in skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM).[2] S podpisom Rimskih pogodb se je hitelo. Uveljavljeni sta bili tik preden je de Gaulle pridobil izredna pooblastila in razglasil Peto republiko. Kljub njegovim prizadevanjem, da bi te skupnosti "udušil", so se njihove pristojnosti hitro povečale, EGS pa je postala najpomembnejše sredstvo za politično združevanje ter je tako ESPJ zasenčila.[2]

Združitve in iztek veljavnosti uredi

Kljub temu da so ESPJ, EGS in EURATOM bile ločene pravne entitete, so si prvotno delile Skupščino in Evropsko sodišče, čeprav so sveti in Visoka oblast/Komisija ostali ločeni. Da bi se izognili podvajanju, je Združitvena pogodba združila ločene institucije ESPJ, EURATOM in EGS. Te organizacije so kasneje postale del tristebrne strukture Evropske unije.[2]

Pariška Pogodba se je pogosto spreminjala, s tem ko so se Evropske skupnosti in Evropska unija razvijale in širile. Ker je bila pogodba časovno omejena do leta 2002, se je v 90. letih pričela razprava kaj glede tega storiti. Področja ESPJ so bila pokrita z Rimsko pogodbo, finančne težave pa so bile rešene s Pogodbo iz Nice. Pariška pogodba se je iztekla 23. julija 2002.[4] Na ta dan so pred Evropsko komisijo v Bruslju zastavo ESPJ zadnjič spustili iz droga ter jo dokončno zamenjali z zastavo Evropske unije.[11]

Časovni trak zgodovine pogodb uredi

Podpisan
Veljaven
Dokument
1948
1948
Bruseljska pogodba
1951
1952
Pariška pogodba
1954
1955
Modificirana bruseljska pogodba
1957
1958
Rimska
pogodba
1965
1967
Pogodba o
združitvi
1975
N/A
Sklep Evropskega sveta
1985
1995
Schengenski
sporazum
1986
1987
Enotni
evropski akt
1992
1993
Maastrichtska pogodba
1997
1999
Amsterdamska pogodba
2001
2003
Pogodba
iz Nice
2007
2009
Lizbonska
pogodba
 
                         
Trije stebri Evropske unije :  
Evropske skupnosti:  
Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM)   
Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) Pogodba potekla l. 2002 Evropska unija (EU)
    Evropska gospodarska skupnost (EGS)
        Schengenska pravila   Evropska skupnost (EC)
    TREVI Pravo in notranje zadeve  
  Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (PPSKZ)
          Evropsko politično sodelovanje (EPS) Skupna zunanja in varnostna politika (SZVP)
Nepovezana telesa Zahodnoevropska unija (WEU)    
Pogodba preklicana l. 2011  
                        p · p · u · z

Institucije uredi

Slika Predsednik Država
Začetek mandata
Konec mandata
Oblast
  Jean Monnet Francija 10. avgusta 1952 3. junija 1955 Monettova oblast
  René Mayer Francija 3. junija 1955 13. januarja 1958 Mayerjeva oblast
  Paul Finet Belgija 13. januarja 1958 15. septembra 1959 Finetova oblast
  Piero Malvestiti Italija 15. septembra 1959 22. oktobra 1963 Malvestitijeva oblast
  Rinaldo Del Bo Italija 22. oktobra 1963 6. julija 1967 Del Bo-jeva oblast
  Albert Coppé Belgija vmesno (1. Marec-5. julija 1967) Coppéjeva oblast

Viri in opombe uredi

  1. »Treaty establishing the European Coal and Steel Community, ECSC Treaty, Summary«. Europa (web portal). Pridobljeno 4. januarja 2010.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 »The European Communities«. CVCE. Pridobljeno 4. marca 2013.
  3. »EUROPA - The Schuman Declaration – 9 May 1950«. europa.eu.
  4. 4,0 4,1 »Treaty establishing the European Coal and Steel Community, ECSC Treaty«. Europa (web portal). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2007. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  5. »Schuman Project«. schuman.info.
  6. »Schuman Project«. schuman.info.
  7. »Schuman Project«. schuman.info.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Declaration of 9 May 1950 Fondation Robert Schuman
  9. »The Treaties establishing the European Communities«. CVCE. Pridobljeno 4. marca 2013.
  10. Washington Delegation History, Delegation of the European Commission to the United States
  11. »Ceremony to mark the expiry of the ECSC Treaty (Brussels, 23 July 2002)«. CVCE. 23. julij 2002. Pridobljeno 4. marca 2013.