Električno kolo

kolo z vgrajenim električnim motorjem

Električno kolo (tudi električni bicikel, e-bike ali e-kolo), je dvokolo z integriranim elektromotorjem za pogon. Obstaja veliko tipov električnih koles: od takšnih, ki samo asistirajo pri pedaliranju, do močnejših, ki so po sposobnostih precej podobni mopedom. E-kolesa uporabljajo polnilne baterije, ki jih je možno večkrat napolniti. Dosegajo hitrosti do 45 km/h.

Električno gorsko kolo
Električno kolo
Konverzija (kit) v električno kolo

Obstajajo različna pravila in zakoniki v državah glede sposobnosti, največkrat je omejena maksimalna hitrost. Nekje so e-kolesa certificirana kot navadna kolesa, drugje pa kot mopedi ali motorna kolesa, slednji po navadi za močnejše modele. Npr. v New Yorku so električna kolesa celo prepovedana, ker naj bi bila prenevarna. Po drugi strani pa na Kitajskem električna kolesa že zamenjujejo motorna in tudi standardna kolesa.[1][2]

Zgodovina

uredi

Prva e-kolesa so se pojavila ob koncu 19. stoletja. Uporabljala so svinčene akumulatorje. Leta 1895 je Ogden Bolton Jr. patentiral kolo z baterijo in elektromotorjem na enosmerni tok.[3]

V 90. letih 20. stoletja so se pojavili sistemi za krmiljenje navora in moči, začela se je uporaba NiCd in NiMH (pozneje tudi Li-ionskih) baterij. Leta 1992 se je pojavilo e-kolo Zike.[4] Imelo je NiCd baterijio in 850 gramov težak elektromotor. Proizvodnja je bila zelo nizka.

Med letoma 1993 in 2004 je proizvodnja precej narasla.

Leta 2007 so v mestih dosegla 10-20% tržni delež vseh prodanih koles. Po navadi traja polnjenje baterij do 8 ur za doseg 50 kilometrov

Na Kitajskem je narasla proizvodnja od 56,000 enot v letu 1998 do 21 milijonov leta 2010. Trenutno je tam 120 milijonov e-koles. Za primerjavo je bilo leta 1995 proizvedeno 107 milijonov standardnih koles.

E-kolesa so se vpletla v mestni tovorni promet, mestni potniški promet, razvoz hrane, razvoz pošte, saj je vzdrževanje koles cenejše, menjava delov enostavnejša, vožnja pa cenejša. E-kolesa so dobila tudi alternative v e-triciklih in e-štiriciklih (še vedno na pedale, a tudi z volanom).

Delovanje

uredi

Obstajata dve vrsti električnih koles:

  • Pri pedal-assist (tudi Pedelec) kolesih se moč elektromotorja nadzira s pedaliranjem. Motor ima senzor, ki glede na hitrost in moč pedaliranja določa moč motorja. Pri zaviranju se motor zaustavi sam. Močnejša kolesa imenujemo S-Pedelecs (nemško Schnell-Pedelecs, oziroma angleško Speedy-Pedelecs),[5] z močjo motorja nad 250 vatov. Motor se ne ustavi, ko dosežemo 25 km/h, zato so po navadi registrirani kot motorno kolo.
  • Pri power-on-demand (moč na zahtevo) kolesih se moč določa z ročico na krmilu kot pri skuterjih ali motornih kolesih.

Pri power-on-demand so možni trije načini vožnje:

  1. vožnja samo s človeškim pedaliranjem,
  2. vožnja samo z elektromotorjem, ročno kontroliranje moči,
  3. vožnja s pedaliranjem in elektromotorjem hkrati.

Motorji so lahko krtačni ali brezkrtačni.

Prednosti

uredi

Električna kolesa so eden izmed najbolj energetsko učinkovitih načinov prevoza:

Poleg tega so vozila z ničnimi emisijami, ne onesnažujejo zraka v mestih. In prispevajo k zdravju kolesarja s telovabo.

Sklici in opombe

uredi
  1. »Electric Bikes Now Constitute 10 Percent of German Market«. EVworld.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. septembra 2013. Pridobljeno 3. aprila 2013.
  2. Kathy Chu (12. februar 2010). »Electric bikes face long road in U.S.«. USA Today. Pridobljeno 31. maja 2010.
  3. »Patent US552271 - Electrical bicycle - Google Patents«. web.archive.org. 29. junij 2016. Arhivirano iz prvotnega dne 29. junija 2016. Pridobljeno 30. decembra 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  4. »Electric Bikes - Zike Bike Spares & Sales«. Zikebike.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2009. Pridobljeno 31. avgusta 2009.
  5. »Was Sie über den Versicherungsschutz von pedelecs wissen sollten« (v nemščini). Gesamtverband der Deutschen Versicherungswirtschaft (German Insurance Association). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2012. Pridobljeno 21. marca 2013.

Zunanje povezave

uredi