Dvočrkje

Dvóčŕkje ali dígráf je v jezikoslovju skupina dveh črk, ki skupaj označujeta en glas. Dvočrkja pozna večina jezikov, ki uporabljajo črkovno pisavo.

V slovenščini

V slovenščini je najznačilnejši primer dvočrkje dž v besedah džungla, džamija, džokej, budžet, ipd. V teh besedah dž predstavlja glas, ki ga ne moremo zapisati z eno črko. Poudriti velja, da obstajajo tudi slovenske besede, v katerih dž ni dvočrkje, pač pa predstavlja dva ločena glasova d-ž, npr.: odžejati, odžagati, podžupan, ipd.

Slovenščina pozna tudi dvočrkji nj in lj, vendar velja podobno opozorilo kot zgoraj. Tudi ti dve skupini črk se pogosto izgovarjata ločeno, npr. pol-je, kon-ji, ipd. Včasih se j sploh ne izgovarja, npr.: konjski.

V času uporabe bohoričice je slovenščina uporabljala tudi dvočrkja zh,ſh in sh.

V drugih jezikih

Hrvaška gajica uporablja dvočrkja: dž, lj, nj. Vsak izmed teh dvočrkij je za hrvaški jezik ena sama črka. Tako npr. ima beseda polje v hrvaščini 4 črke: p-o-lj-e. Hrvaška dvočrkja se zato imenujejo tudi stroga dvočrkja (dvočrkja v strogem smislu).

Španščina pozna naslednja dvočrkja ch (č), ll (lj), qu (samo k, ne ku), rr (ostri r). Tudi v španščini vsako dvočrkje šteje za po eno črko (po prenovi iz leta 1994 jih je možno šteti tudi za po dve črki, vendar se to še ni povsem uveljavilo v praksi).

Madžarščina pozna dvočrkja cs (č), gy (mehki dž), ly (lj), ny (nj), ty (ć), sz (s), zs (ž)

Nemščina pozna dvočrkja ch (h), ck (k), ie (dolgi i). Poleg tega pozna nemščina tudi trigraf sch (š) in tetragraf tsch (č)

Poljščina pozna dvočrkja ch (h), cz (č), dz (dz), dź (mehki dž), dż (trdi dž), rz (ž), sz (š)

Vietnamščina pozna deset dvočrkij: ch, gh, gi, kh, ng, nh, ph, qu, th, tr

Glej tudi

tričrkje (trigraf)
štiričrkje (tetragraf)