Dihalni test s sečnino
Dihalni test s sečnino ali urejski dihalni test je preizkus za posredno ugotavljanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori.[1] H. pylori lahko povzroča gastritis in peptično razjedo. Test temelji na sposobnosti bakterije, da pretvori sečnino v amonijak in ogljikov dioksid. Glede na številne vodilne smernice gre za diagnostično orodje izbora, s katerim se lahko na neinvazivni način dokaže prisotnost bakterije H. pylori. Poleg diagnosticiranja okužbe se uporablja tudi za ugotavljanje uspešnosti eradikacijskega protibakterijskega zdravljenja.[2][3] Gre za široko dostopen, občutljiv in specifičen test.[4]
Mehanizem uredi
Pacient zaužije sečnino, označeno z radioaktivnim izotopom 14C ali nereaktivnim izotopom 13C. V prisotnosti bakterijske ureaze se v želodcu sečnina razgradi na amonijak in ogljikov dioksid; slednji se pojavi v bikarbonatnem anionu. Bikarbonatni anion se absorbira v kri in se kot radioaktivni ogljikov dioksid (14CO2) ali neradioaktivni ogljikov dioksid (13CO2) pojavi v izdihanem zraku, ki se z ustreznim analizatorjem lahko izmeri.[1][4]
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5541336/test?query=test&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 19. 8. 2020.
- ↑ Chey, William; Wong, BC; Practice Parameters Committee of the American College of Gastroenterology (2007). »American College of Gastroenterology Guideline on the Management of Helicobacter pylori Infection« (PDF). Am J Gastroenterol. 102 (8): 1808–1825. hdl:2027.42/73792. PMID 17608775.
- ↑ Malfertheiner, P; Megraud, F; O'Morain, C; Bazzoli, F; El-Omar, E; Graham, D; Hunt, R; Rokkas, T; in sod. (2007). »Current concepts in the management of Helicobacter pylori infection: the Maastricht III Consensus Report«. Gut. 56 (6): 772–781. doi:10.1136/gut.2006.101634. PMC 1954853. PMID 17170018.
- ↑ 4,0 4,1 Osredkar J. Dihalni test s sečnino - njegovo mesto v diagnostiki. ZDRAV VESTN 2004; 73: 13–17.