Cesar Džunnin

Cesar Džunnin (淳仁天皇 Džunnin-tenno, 733 – 10. november 765) je 47. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[2] Bil je sedmi sin princa Tonerija in vnuk cesarja Tenmuja. Vladal je med leti 758 in 764.[3]

Džunnin
Japonski cesar
Obdobje vladanja758–764
PredhodnikKoken
NaslednikŠotoku
Zakonec
  • Avata no Morone
  • Princesa Jamao
OčePrinc Toneri
MatiTagima no Jamaširo
Rojstvo733
Smrt14. november 765
Awaji Island[d]
PokopAvadži no misasagi (Hjogo)

Tradicionalna zgodbaUredi

Pred vzponom na prestol je bilo njegovo osebno ime (imina)[4] Oj-šinno (Oj-no-o).[5] Bil je sedmi sin princa Tonerija, sina cesarja Tenmuja.[6] Čeprav je njegov oče umrl, ko je bil star tri leta, ni dobil nobenega ranga ali pisarne na dvoru. V starejših japonskih dokumentih ga imenujejo Hajtej (廃帝), neustoličeni cesar. Posmrtno ime mu je dal več kot tisoč let kasneje cesar Mejdži.

Vzpon na prestol in vladavinaUredi

Leta 757 ga je cesarica Koken imenovala za kronskega princa namesto princa Funada, ki ga je na ta položaj v oporoki postavil cesar Šomu. V desetem letu cesaričine vladavine (称徳天皇十年) je 7. decembra 758 (Tenpjo-šoho 2. leto, 1. dan od 8. meseca) cesarica abdicirala in dedovanje (senso) prenesla na svojega posvojenega sina. Kmalu zatem je kot cesar Džunnin zasedel prestol (sokuj).[7] Leta 760 (Tenpjo-hodži 4. leto) so izdali v obtok dodatne kovance—bakrene kovance z napisom Mannen Ten-ho, srebrnike z besedami Tejhej Genho in zlate kovance z besedami Kajki Šoho.[8]

Cesar Džunnin je vladal med leti 758 in 765, kar se ujema z eno ero nengo (Tenpjo-hodži).[9] Imel je zelo malo moči in je bil verjetno zgolj marioneta. Leta 764, šest let po tem, ko je sestopila s prestola, si je bivša cesarica Koken ponovno prisvojila prestol med uporom Fudživara no Nakamara, zaradi česar je bil cesar prisiljen odstopiti.

Smrt in mavzolejUredi

10. novembra 765 (Tenpjo-džingo, 23. dan 10. meseca) je bivši cesar umrl v izgonu. Dejanski kraj njegovega groba je znan. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) pri Avadžiju. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njen mavzolej. Uradno se imenuje Avadži no misasagi.[10]

Čeprav je bil Džunnin cesar, ga starejši uradni seznami japonskih cesarjev niso vključevali vse do konca 19. stoletja. Leta 1870 mu je cesar Mejdži priznal posmrtno ime in naziv, po katerih je znan. Njegovo mesto v tradicionalnem dednem nasledstvu japonskega prestola so razglasili skupaj z mesti cesarja Kobuna in Čukja.

KugjoUredi

Kugjo (公卿) je skupni izraz za peščico najbolj močnih moških, delujočih na dvoru japonskega cesarja v času pred obdobjem Mejdži. Večino časa so to elitno skupino sestavljali samo trije ali štirje možje naenkrat. Njihovo družinsko ozadje in izkušnje so jih pripeljale do vrha družbe. V času vladavine cesarja Džunnina so vrh organa Dajdžo-kan sestavljaliː

  • Tajši (Dajdžo-dajdžin): Fudživara Ošikacu, znan tudi kot Emi no Ošikacu (恵美押勝) (prej Fudživara no Nakamaro) (藤原仲麻呂).
  • Tajho (Udajdžin): Fudživara Ošikacu.
  • Sadajdžin: Fudživara no Tojonari (藤原豊成).
  • Udajdžin: Fudživara no Tojonari (藤原豊成).
  • Najdajdžin (ni bil imenovan)
  • Dajnagon

Družice in otrociUredi

  • Avata no Morone (粟田諸姉), vdova Fudživara no Majorija, prvega sina Fudživara no Nakamara
  • Neznana ženska
  • Princesa Jamao (山於女王), sajo v svetišču Ise, 758–765

OpombeUredi

  1. Imperial Household Agency (Kunaichō): 淳仁天皇 (47)
  2. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 59.
  3. Brown, Delmer et al. (1979). Gukanshō, p. 275; Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki. pp. 143–144; Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, pp. 75–78., str. 75, na Google Books
  4. Brown, pp. 264; prior to Emperor Jomei, the personal names of the emperors were very long, and people did not generally use them. The number of characters in each name decreased after Jomei's reign.
  5. Brown, p. 275, Varley, p. 143.
  6. Brown, p. 275.
  7. Titsingh, p. 75; Brown, p. 275; Varley, pp. 44, 144; a distinct act of senso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns except Jitō, Yōzei, Go-Toba, and Fushimi have achieved senso and sokui in the same year, until the reign of Emperor Go-Murakami.
  8. Appert, Georges et al. (1888). Ancien japon, pp. 29–30.
  9. Titsingh, p. 75.
  10. Ponsonby-Fane, p. 420.

ReferenceUredi