Cerkev svetega Lovrenca, Torino
Kraljeva cerkev svetega Lovrenca (italijansko Chiesa di San Lorenzo) je cerkev zgrajena v baročnem slogu v Torinu, v bližini kraljeve palače v Torinu. Sedanjo cerkev je zasnoval in zgradil Guarino Guarini v času 1668-1687.
| Kraljeva cerkev sv. Lovrenca | |
|---|---|
| Chiesa di San Lorenzo | |
 | |
| 45°4′19.6″N 7°41′5.4″E / 45.072111°N 7.684833°EKoordinati: 45°4′19.6″N 7°41′5.4″E / 45.072111°N 7.684833°E | |
| Država | Italija |
| Verska skupnost | Rimaskokatoliška |
| Spletna stran | www.sanlorenzo.torino.it |
| Zgodovina | |
| Zgrajena | 11. maj 1680 |
| Arhitektura | |
| Arhitekt | Guarino Guarini |
| Slog | Baročna arhitektura |
| Uprava | |
| Škofija | Torino |
.JPG)
Zgodovina uredi
Vojvoda Emanuel Filibert, vojvoda Savojski je bil eden od voditeljev habsburške vojske bratranca Filipa II. Španskega. Odločno so premagali francosko vojsko v bitki pri Saint-Quentinu na severu Francije 10. avgusta 1557. Bitka je potekala na dan sv. Lovrenca in pomagala oblikovati izid pogodbe iz Cateau-Cambresisa, po kateri je bila Savoja, vključno Torino, vrnjena pod vladavino vojvode. Dan tega svetnika v tej bitki je dal cerkvi tudi ime in obliko Filipove palače El Escorial. Emanuel Filibert je ob vrnitvi v Torino leta 1562, obnovil staro vojvodsko kapelo Santa Maria ad Presepae (še vedno navzoča v bližini vhoda) in ustvaril današnjo cerkev, posvečeno sv. Lovrencu. Gradnja današnje cerkve se je začela leta 1634.
Arhitektura uredi
Arhitekt Guarino Guarini je bil velik inovator baročne arhitekture, ki jo je v veliki najprej razvil rimski baročni arhitekt Francesco Borromini, zlasti igra z optičnimi učinki in organsko "dekonstrukcijo" klasičnih redov in načel stebra in ogredja. Vendar pa je je šel pri sv. Lovrencu Guarini še dlje [1]. Tloris je nekakšen kvadrat, ki postane osmerokotnik na nivoju ogredja nad stebri, se ponovno spremeni in postane grški križ na nivoju pendentiva obokov. Baza kupole je krožna v tlorisu, lanterna nad njo je osmerokotna. Kupola sama je podprta z osmimi rebri, ki tvorijo rešetko, podobno tisti v mošejah in romanskih cerkvah v Španiji. V to superpozicijo - glede na standarde konvencije - nasprotujočo centralnemu tlorisu, je dodal eliptičen kor. Glavni oltar, ločen od ladje s konveksnim in konkavnim obokom, dobi naravno svetlobo od kupole, naprave, ki prihaja od drugega ključnega rimskega baročnega arhitekta Berninija.
Pritličje je še tradicionalno s pridihom križnih krakov in kotnih kapel, vendar je prostorska struktura skozi sprednji in zadnji zavoj z veliko fantazije zamegljena. Guarini poveča vidnost zunanje lupine in povečanje svetlobe tudi z naraščajočo višino. Virtuozno prodirajoči geometrijski loki oblikujejo »zvezdast skelet kroglasto napetih reber« [2], ki se zgledujejo po Veliki mošeji v Córdobi [3] (961-965) ali kapeli Svetega groba v Torres del Río (12. stoletje) [4]. Sečišče reber verjetno oblikuje rešetko, na kateri je bil sv. Lovrenc do smrti mučen [5]. Še bolj drzno, vendar podobno le na prvi pogled, je Guarini konstruiral kupolo grobne kapele v Torinski stolnici.
Oprema uredi
Prvi oltar na desni prikazuje Križanje, delo Andrea Pozza (1678), veliki oltar, izdelan po Guarinijevih načrtih (1680-1696) v prečnem eliptičnem koru, vsebuje sliko sv. Lovrenca iz leta 1775. Kiparski okras je bil narejen predvsem v letu 1738. Notranjost cerkve je bila obnovljena po letu 1802.
Sklici uredi
- ↑ Henri Stierlin (ed), Baroque. Architecture of the World, Taschen, Lausanne, 1964.
- ↑ Schomann, S. 457
- ↑ Rippenkonstruktion der Moschee von Cordoba
- ↑ Bild des Gewölbes in der Hl.-Grab-Kapelle in Torres del Rio
- ↑ Leinberger/Pippke, S. 179
Zunanje povezave uredi
