Wikipedija

Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice

župnijska cerkev nadžupnije Slovenske Konjice
(Preusmerjeno s strani Cerkev svetega Jurija, Slovenske Konjice)

Cerkev sv. Jurija je župnijska cerkev nadžupnije Slovenske Konjice.

Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice se nahaja v Slovenija
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111Koordinati: 46°20′13″N 15°25′16″E / 46.33694°N 15.42111°E / 46.33694; 15.42111
KrajSlovenske Konjice
Država Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
Patrocinijsveti Jurij
Stranski oltarjiRožnovenski oltar, Sveti Frančišek Ksaverij, Sveti Nikolaj, Sveti Križ
Zgodovina
Statusžupnijska cerkev
Arhitektura
Funkcionalno stanjeaktivna
Sloggotika
Lastnosti
Dolžina36,50
Širina25,00
Širina ladje7,95
Višina10,80
Višina zvonika62 m
Materialikamen, opeka, pohorski skrilavec (strešna kritina)
Zvonovi"es/1", "fis", "gis"
Teža zvonovni podatka, 800 kg, 600 kg
Uprava
ŽupnijaSlovenske Konjice
DekanijaSlovenske Konjice
NadškofijaMaribor
MetropolijaMaribor
Slovenske Konjice - Cerkev sv. Jurija
LegaSlovenske Konjice
Občina Slovenske Konjice
RKD št.3379 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP18. julij 1998

Stoji zgornjem delu zgodovinskega srednjeveškega trga (danes Stari trg), pod nekdanjim parkom trebniškega dvorca, v vznožju Konjiške gore.

Opis uredi

Cerkveno stavbo sestavljajo: pravokotna cerkvena ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij s konca 14. stoletja, na zahodni strani zvonik, ter na južni strani baročna rožnovenska kapela.

Zgodovina uredi

Prvo konjiško cerkev so postavili najbrž zelo zgodaj, saj je bil tu sedež pražupnije, ki je v srednjem veku sodila pod oblast oglejskih patriarhov.[2] Pobudo za gradnjo cerkve in za ustanovitev župnije gre pripisati konjiškim plemičem.[3] Bila je patriarhatska, vendar preko odvetništva povezana s konjiškim gradom in gospostvom, o čemer priča tudi neposredna bližina cerkve in gradu.[3]

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija.

Pražupnija Konjice se prvič pisno omenja leta 1146, v ohranjeni listini patriarha Pelegrina I. (1130-1161) iz Ogleja,[4][5] še starejša prvotna cerkev na mestu sedanje pa se ni ohranila.

Najstarejši del sedanje gotske cerkve je glavna ladja, pozidana verjetno koncem 13. ali v začetku 14. stoletja. Pred letom 1369 je bila h glavni ladji na severni strani prizidana grobna kapela konjiških plemičev, ki je bila posvečena sv. Jakobu.[6][7] Pred letom 1464 so jo spremenili v stransko ladjo, krito s štiripolnim križnorebrastim obokom,[6] s tem, da so jo podaljšali in jo z loki povezali z glavno.

Do leta 1799 je bilo okoli cerkve pokopališče, katerega sestavni del je bila tudi kostnica, o kateri pa danes ni sledov.

Glavna ladja uredi

Prvotni ravni leseni strop v glavni ladji so v letih delovanja (1487 - 1497) tukajšnjega župnika Valentina Fabrija, savinjskega in podjunskega arhidiakona ter prošta v Dobrli vasi na Koroškem[8] nadomestili z unikatnim mrežastim tripolnim obokom v obliki polkrožnih lokov in šesterokotnikov nad predrtimi notranjimi oporniki.[9] O tem priča tudi ohranjeni sklepnik na stropu v glavni ladji, z grbom arhidiakona Fabrija, na katerem sta nakovalo s kladivom.[10] Figuralne opečne konzole svoda so nad oporniki ponekod odprte v prostor. Obok, poslikan s poznogotskimi rastlinskimi motivi, pripisujejo še neznani kamnoseški stavbarski delavnici, verjetno iz zgornještajerskega Steyerna, morda celo z Dunaja, ki je gradila tudi cerkve v Dobrli vasi, v Globasnici in drugod na Koroškem, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Šentjanžu pri Dravogradu, pa tudi cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu.[8] Posebno zanimivo so speljane stopnice na sočasno zgrajeni cerkveni kor, nameščene v nekakšno ohišje, na katerega se opira eden od nosilcev ladijskega oboka.[8]

Glavni in daritveni oltar uredi

Delno je ohranjen neogotski veliki oltar s kipom sv. Jurija iz leta 1869, zgrajen pod vodstvom v Konjicah živečega furlanskega mojstra Tomaža Fantonija. Ob stenah prezbiterija so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostola svetega Petra in svetega Pavla, sv. Hieronima ter sv. Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice,[11] znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu.

Galerija uredi

  •  
    Cerkvena ladja in prezbiterij
  •  
    Obokani strop s poslikavo v cerkveni ladji
  •  
    Glavni oltar
  •  
  •  
    Kupola rožnovenjske kapele s svetlobnico
  •  
    Nagrobnik viteza Ortolfa de Gonvitz
  •  
    Sklepnik v oboku prezbiterija

Stranski oltar uredi

V stranski ladji t. i. »stari cerkvi« stoji marmornat oltar sv. Križa iz leta 1713, s sočasnimi kamnitimi plastikami,[6] delo ljubljanske Mislejeve delavnice.

Baročna rožnovenska kapela uredi

Veliki rožnovenski oltar ima v središčnem delu plastično skupino kronane Marije device z detetom v naročju in sv. Jožefom ter sv. Joahimom, na okvirju pa je naslikanih petnajst rožnovenskih skrivnosti. Ob stebrih z ogredjem sta sohi sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, na atiki pa je v oblakih upodobljen Bog Oče, z dvema molečima angeloma. Ves oltar je delo Tomaža Fantonija iz leta 1887, le kipi izvirajo z nekega starejšega oltarja.

Oljni sliki na oltarjih sv. sv. Frančiška Ksaverija in sv. Miklavža v baročni rožnovenski kapeli so delo Janeza Andreja Straussa (1721-1783) iz Slovenj Gradca.[12]

V kapeli z lanterno oz. svetlobnico na vrhu kupole so ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijami štirih letnih časov iz leta 1749. Ključ do razlage fresk nam daje zapis, katerega del je tudi kronogram.[7] Zunaj, na fasadi kapele je sončna ura.[13]

Druge fresko poslikave uredi

Obočna poslikava prezbiterija kaže na mojstra iz kroga Friderika Beljaškega,[14] iz prve polovice 15. stoletja. Eno osrednjih polj zavzema Bog Oče kot vladar sveta, z dvema muzicirajočima angeloma na vsaki strani, v sosednjih poljih ob njem so razporejeni štirje evangelisti s svojimi simboli, drugod je naslikan akant, ki je s pisano barvno paleto prekril obok.[6] V cerkveni glavni ladji so bile med regotizacijo proti koncu preteklega stoletja odstranjene freske t. i. furlanskih slikarjev iz Humina Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija, naslikane preko starejših poslikav.

Cerkvene orgle uredi

 
Cerkvene orgle na pevski galeriji

Leta 1911 so v popisu[15] navedli: »Arhidiakonatska cerkev sv. Jurija v Konjicah: Orgle imajo 9 spremenov, manual čez 4 oktave in pedal čez 1 oktavo. Orgle so boljše kot v nekaterih drugih cerkvah.« Čigave so bile, ni znano. Ker so bile kasneje v zelo slabem stanju, so leta 1959 kupili nove.

Sedanje cerkvene orgle so delo orglarske delavnice Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, opus 89, iz leta 1959.[16] Gre za pnevmatične orgle z dvaindvajsetimi registri in dvema manualoma. 16. avgusta 1959 jih je blagoslovil ljubljanski stolni prošt dr. Franc Kimovec. Prva večja prenova orgel je bila opravljena leta 2013.

Dispozicija (izbor registrov) uredi

2MP/p--s I C–g3
01. Principal 16'
02. Principal 8'
03. Flavta 8'
04. Tibija 8'
05. Dulcian 8'
06. Viola 8'
07. Oktava 4'
08. Flavta 4'
09. Kvinta 2 2/3'
10. Mixtura III-V
II C–g3
11. Viol-principal 8'
12. Burdon 8'
13. Vox coelestis 8'
14. Travers-flavta 4'
15. Suvavial 4'
16. Piccolo 2'
17. Cimbel III
18. Oboa 8'
P C–g1
19. Kontrabas 16'
20. Subbas 16'
21. Burdonal 8'
22. Oktavbas 8'
23. Koral 4'

Nastavitve (okrajšave) D: SpI SbII-I II-I SpII-I SpII I-P II-P SpI-P P.MF.F.T
1PK.PA.PM.CR.TR [17]

Ostala notranja oprema uredi

V stenah je vzidanih več nagrobnikov, tudi figuralni epitaf domačega župnika, savinjskega in podjunskega arhidiakona Valentina Fabrija (†1509),[6] ki pa ni bil pokopan v tej cerkvi. Na tem nagrobniku je pokojni prikazan v slovesni obleki, s proštovim pokrivalom in z opatsko palico s fanonom v roki. Levo zgoraj je grb njegove proštije v Dobrli vasi, desno grb oglejskega patriarhata, pod katerega je spadal tedanji savinjski arhidiakonat, spodaj levo grb takratnega lastnika konjiškega gradu in na desni fabrijev osebni grb z nakovalom in kladivom.[18] V stranski ladji je bil najden sedaj uničeni heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega (†1370).

V Rožnovenski kapeli je tudi nagrobni epitaf tukajšnjega župnika, kasnejšega škofa v Senju Boštjana Glavinića de Glamoć (*1630, †1697) z latinskim napisom.[19]

Zvonik in zvonovi uredi

Zvonik s korenasto streho, na zahodni strani cerkve, izvira s konca 13. stoletja, v 18. stoletju (1720) je bil povišan in je dobil baročno kupolasto streho. S svojo mogočno arhitekturo se uvršča med najstarejše in največje (višina 62 m) na slovenskem Štajerskem.[7] Leta 1831 so ga vnovič prekrili, sedanjo arhitektonsko podobo s piramidalno obliko pa je dobil leta 1871.[20] V zvoniku je delujoča stolpna ura, s štirimi številčnicami, ki upravlja tudi bitje, preko zvonov.

Iz zapisov izdelanih večjih zvonil v livarni Samassa v Ljubljani je razvidno, da je bil za konjiško cerkev leta 1869 ulit zvon teže 2848 kg. V župnijski kroniki je bilo na strani 41 o tem zapisano, da je bil zvon tedaj po teži tretji v škofiji, za mariborskim in ptujskim, in da ga je 26. septembra 1869 krstil škof Jakob Maksimilijan.

Iz zvonika nadžupnijske cerkve sv. Jurija (Slovenske Konjice) leta 1916 [21] niso odpeljali tri zvonove,[22] ampak dejansko pet zvonov,[23] ostal je le najstarejši, ulit v celjski livarni Konrada Schneiderja [24] iz leta 1715 [6][23], (v drugih virih napačno leta 1716).

Nova dva zvonova, največjega s težo 2618 kg (po nekaterih podatkih 2800 kg[25]) in drugega s težo 780 kg je leta 1924 ulila livarna bratov Bühl [26] v Mariboru.[27] Naslednje leto je lastnik usnjarne Laurich sam kupil mali zvon za cinklet.

Tudi leta 1943[28] so bili odpeljani v razrez trije zvonovi iz cerkve sv. Jurija, spet je ostal v zvoniku le najstarejši. Leta 1956 je župnija pridobila železni zvon iz porušene cerkve v Planini pri Semiču.

V letu 1984 je livarna Grassmayr v Innsbrucku ulila dva nova zvonova za župnijsko cerkev, železni zvon je bil premeščen v zvonik podružnične cerkve sv. Ane.

Konjiški Schneiderjev zvon uredi

 
Schneiderjev zvon iz 1715, pred popravilom (2023)

Od nekdanjih zvonov iz livarne celjskega zvonarja Konrada Schneiderja [29] (poleg tistih, navedenih v Slovenskem biografskem leksikonu pri opusu rodbine Schneider)[24], izpričani so bili v Zrečah, v Šmartnem na Pohorju, na Brinjevi gori, pri sv. Lenartu (župnija Makole), v grajski kapeli dvorca Štatenberg in drugod,[30] je do sedaj dejansko verodostojno obstoječ in dokumentiran poleg ptujskega tudi konjiški zvon iz leta 1715, ko je bila tedanja župnija še pod upravo Žičke kartuzije:

Zvon ima težo 1760 kg, v premeru ima 142 cm, od klobuka do krila 104 cm, debelina obroča je 11 cm. Leta 1906 je bil enkrat obrnjen, doslej pa je bil obrnjen trikrat. Podobe: 1. sv. Jurij na konju, 2. sv. Ana z Marijo, 3. Kristus na križu z Marijo in Janezom in 4. Kristus kleče moli. Poje v tonu "es/1" in je velikoseptimnega tipa z znižano primo. [30]

Napisa na gornjem vratu:

AVE MARIA GRATIA PLENA DOMINVS TECVM BENEDICTA TV IN MVLIERIBVS
REFVSTA EST RECTORE ECCLESIAE RDISSIMO DNO DNO CASPARO PRAELATO SEITZELENS/
pod podobo 3. je napis: ECCE CRVCEM DEI FVGITE PARTES ADVERSAE
pod tem napisom pa: CONRATVS SCHNEIDER ME FEZIT ZILIAE † ANNO 1715
pod podobo 1. je napis: SANCTE GIORGI ORA PRO NOBIS

V čadramski župnijski kroniki[23] se je ohranil latinski prepis iz leta 1906 še obstoječe[23] vendar danes izgubljene (najverjetneje uničene) konjiške župnijske kronike, o posvetitvi najstarejšega schneiderjevega zvona, katerega prevod se pomensko glasi:

»Dne 19. aprila leta 1716[31] (zvon je bil ulit leta 1715) je bil veliki zvon nadžupnijske bazilike svetega Jurija mučenca posvečen po prevzvišenem in prečastitem gospodu Juriju Frančišku Ksaveriju de Marotti-ju,[31] pičenskemu škofu in novomeškemu proštu. Zvon je bil posvečen sv. Juriju mučencu in v čast sv. Frančiška Ksaverija v častitem in slavnem žičkem samostanu. Vse v večjo Božjo čast. Bartolomej Jankovič, ta čas konjiški vikar, je tako to zabeležil.«[32]

Prenova zvonika in zvonil 2023-24 uredi

Zaradi dotrajanosti je nadžupnija Slovenske Konjice v letu 2023 pristopila k projektu prenove zvonika, tj. notranjega stopnišča in podestov, dotrajanih nosilnih tramov zvonov, vključno z jarmi in osmi. Prenova bo obsegala tudi vse električne inštalacije, elektrifikacijo zvonjenja z digitalizacijo, pa tudi upravljanje pogona in bitja stolpne ure. Projekt je usklajen s kulturno-varstveno stroko in pridobljeno je bilo tudi kulturno-varstveno soglasje pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.[33] V letu 2024 so bili vsi štirje zvonovi v livarni v Innsbrucku tonsko medsebojno usklajeni.

slika livar letnica premer višina teža (v kg) ton tip
  Konrad Schneider (Celje)[34] 1715[30] 143 cm 1758 velikoseptimski
[[Slika:|100px]] Grassmayr 1984 106 cm 651
[[Slika:|100px]] Grassmayr 1984 95 cm 470,5
  Grassmayr 2023 172 cm 2870

Galerija uredi

  •  
    Nagrobnik župnika in arhidiakona Valentina Fabrija
  •  
    Poznogotski kropilnik iz 1657, dar rodbine Tattenbach
  •  
    Baročna freskovna poslikava kupole s svetlobnico

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3379«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  2. ↑ Stopar Grad Slovenske Konjice, str. 26.
  3. ↑ 3,0 3,1 Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem (COBISS)
  4. ↑ Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic, stran 7
  5. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško 850 let (1146-1996) Zbornik ob 850-letnici Slovenskih Konjic, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, stran 34
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 Stopar Grad Slovenske Konjice, str. 27.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 17
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 134. COBISS 7990017.
  9. ↑ Stopar Grad Slovenske Konjice, str. 37.
  10. ↑ Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, stran 16
  11. ↑ »MERSI, Štefan, Anton in Janez Jurij«. Pridobljeno 20. maja 2016.
  12. ↑ »Strauss Janez Andrej«. Pridobljeno 20. maja 2016.
  13. ↑ Šmid Jožica, Svetloba sonca in njegove sence, Sončne ure po Sloveniji, stran 119
  14. ↑ »Friderik Beljaški in starejša beljaška slikarska delavnica«. Pridobljeno 5. novembra 2022.
  15. ↑ Suljan Nejc (2019). Preučevanje glasbe na Slovenskem nekoč in danes : programska knjižica. Znanstvena Založba Filozofske fakultete: Slovensko muzikološko društvo. str. 19. COBISS 302098688. ISBN 978-961-06-0256-9.
  16. ↑ Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 477. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4.
  17. ↑ Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 48. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4.
  18. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 137. COBISS 7990017.
  19. ↑ Stegenšek Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor, 1909.
  20. ↑ Zadnikar Marijan (1975). Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Mohorjeva družba Celje. str. 133. COBISS 7990017.
  21. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Aljaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Odvzem zvonov v vojne namene, str. 147
  22. ↑ Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. str. 41. COBISS 37305089.
  24. ↑ 24,0 24,1 [1] Slovenski biografski leksikon
  25. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. januarja 2020. Pridobljeno 1. januarja 2020.
  26. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: 5. Mariborski zvonarji, str. 135
  27. ↑ Ivan Pajk, Konjiška nadžupnija po letu 1918, Zvonovi, Konjiško 1146-1996, 850 let pražupnije, str. 64
  28. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Odvzem zvonov v vojne namene, str. 151
  29. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993
  30. ↑ 30,0 30,1 30,2 Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. COBISS 37305089.
  31. ↑ 31,0 31,1 Novak Milena (2013). Skrivnosti Žičke kartuzije. Milena Novak. str. 17. COBISS 265529088. ISBN 978-961-276-655-9.
  32. ↑ Kovačič Fran (1906). Cerkveni zvonovi v Lavantinski škofiji. Bogoslovno učilišče Maribor. str. 42. COBISS 37305089.
  33. ↑ Vogrin, Jože. »Obnavljamo zvonik«. brošura Konjiški zvon. Slovenske Konjice: Nadžupnija Slovenske Konjice. Pridobljeno 2. aprila 2023.
  34. ↑ Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993

Viri uredi

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_sv._Jurija,_Slovenske_Konjice&oldid=6202406«