Wikipedija

Cerkev sv. Frančiška Asiškega, Piran

podružnična cerkev v Občini Piran

Cerkev sv. Frančiška Asiškega je ena izmed cerkva v Piranu in se nahaja na Bolniški ulici, kjer je tudi Cerkev Marije Snežne. Cerkveni kompleks sestavljajo cerkev, zvonik in minoritski samostan.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega
Cerkev sv. Frančiška Asiškega se nahaja v Slovenija
Cerkev sv. Frančiška Asiškega
Cerkev sv. Frančiška Asiškega
45°31′44″N 13°34′12″E / 45.52889°N 13.57000°E / 45.52889; 13.57000Koordinati: 45°31′44″N 13°34′12″E / 45.52889°N 13.57000°E / 45.52889; 13.57000
Država Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
PatrocinijFrančišek Asiški
Zgodovina
Statuspodružnična cerkev
Arhitektura
Funkcionalno stanjeaktivna
Vrsta arhitekturebarok
Konec gradnje1301−1318
Uprava
ŽupnijaPiran
DekanijaKoper
ŠkofijaKoper
MetropolijaLjubljana
Piran - Cerkev sv. Frančiška Asiškega
LegaPiran
Občina Piran
RKD št.3879 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP10. december 1983

Zgodovina Uredi

Cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu z elementi, ki so značilni za cerkve iz prvih časov reda manjših bratov. Prezbiterij je bil obokan, sama cerkev pa je imela vidno ostrešje. Cerkev se danes kaže v baročni podobi iz 18. in 19. stoletja. Poseben pečat ji dajejo renesančna edikula Vittora Carpaccia, lepo oblikovana prižnica, številni oltarji in slike beneških slikarjev iz 17. in 18. stoletja.

Arhitektura Uredi

 
Baročna podoba.

Cerkveni kompleks sestavljajo cerkev, zvonik in minoritski samostan, zgrajeni na Bolniški ulici, nasproti cerkve Marije Snežne. Pred cerkvijo je bilo nekoč pokopališče, kjer je zdaj manjši trg. Bratje so cerkev začeli graditi leta 1301, na povabilo takratnega župana Manolessa, ki jim je tudi pomagal pri gradnji. Gradnjo cerkve so končali leta 1318 in jo istega leta tudi posvetili sv. Frančišku Asiškemu. Arhitekt gradnje naj bi bil Jacopo da Pola. Sledovi stila v obdobju, v katerem je cerkev nastala, se klub številnim predelavam kažejo v prezbiteriju. Današnja podoba notranjosti izhaja iz 17., zunanjost pa iz 19. stoletja. Levi vogal cerkvene ladje je okrašen v stilu kiparjev Lombardov. Baldahin pred glavnim oltarjem iz začetka 16. stoletja je bil v 18. stoletju odstranjen in v 19. stoletju znova postavljen na prvotno mesto.

Prezidave in prenove Uredi

Cerkev je v svoji zgodovini doživela že marsikaj, tudi to, da je bila denacionalizirana. Prva prenova je bila v 18. stoletju. Naslednje prenove in obnove pa so sledile v 19. stoletju, ko je bilo v cerkvi dodanih veliko novih izboljšavleta 1997, ko je bil prenovljen minoritski samostan in leta 2017, ko je bil obnovljen zvonik.

Notranjost cerkve Uredi

 
Notranjost cerkve.

Cerkev krasijo kipi ter slike beneških slikarjev in pa orgle iz leta 1897. V notranjosti cerkve je pod tlakom 32 grobnic od katerih večina ni označenih, ena pa je tudi od družine Tartini, čeprav je Giusepe Tartini pokopan v Padovi. Zadnji pokop je bil v cerkvi opravljen leta 1882. Ob glavnem vhodu sta dva stranska oltarja, ki sta posvečena sv. Antonu Padovanskemu in sv. Jožefu Kupertinskemu. V stranskih kapelicah so še trije oltarji. 

Med kiparskimi stvaritvami v cerkvi izstopa renesančna kapela na severni strani cerkve, sestavljena z značilnimi lombardskimi motivi iz leta 1502, ki jo nekateri strokovnjaki pripisujejo Da Bissoneju. Sprva je bila del glavnega oltarja, ki so ga v 18. stoletju podrli in leta 1887 pod vodstvom Giovannija Righettija ponovno sestavili in oblikovali sedanjo kapelo. V njej so ohranili najbolj dragocene znamenitosti cerkve. Med novo opremo v cerkvi sodi Križev pot in slika Sv. Maksimiljan Kolbe akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić. Cerkev se ponaša s pravcato galerijo slik iz 17. in 18. stoletja. Napomembnejše so: Zadnja večerja, sliki papežev Aleksandra V. in Julija II., sveta Magdalena, sveti Janez Krstnik, sveti Peter in sveti Pavel ter Samarijanka ob vodnjaku.

Najpomembnejše likovno delo Marija z vsemi svetniki ki ga je naslikal Vittore Carpaccio leta 1518, je do leta 1940, ko je bilo odpeljano v Italijo, krasilo edikulo.

Samostan Uredi

 
Piranski minoritski samostan z vodnjakom in križnim hodnikom v ozadju.

Minoritski samostan sv. Frančiška Asiškega se nahaja ob cerkvi in ima svoj križni hodnik. Samostan je bil najverjetneje zgrajen že leta 1301, saj so bratje takrat že začeli graditi cerkev. Del starega samostana je bila tudi cerkvica sv. Janeza, z ohranjenima gotskima biforama in refektorij s fragmenti freske in gotsko nišo. Skromnejši gotski križni hodnik z lesenim nadstreškom je bil zamenjan z zgodnjebaročnim. Ob prenovi in dograditvi križnega hodnika so nad oboki zgradili nove prostore. Sedanjo podobo je samostanski kompleks dobil v začetku 18. stoletja, ko je bil obnovljen tudi zvonik.

V samostanski pinakoteki so shranjena dragocena likovna dela mojstra Gregoria Lazzarinija ter drugih beneških slikarjev in gotski kamniti fragmenti. Bratje minoriti so bili leta 1954 izgnani iz samostana, ko je bil samostan nacionaliziran in je služil kot dom za upokojence, medicinsko šolo in mestni arhiv. Ko je bil leta 1996 samostan vrnjen nazaj bratom, so ga bratje minoriti leta 1997 v celoti prenovili in tako vrnili samostanu harmoničnost, arhitekturno skladnost in prvotno namembnost. V poletnem času v križnem hodniku prirejajo koncerte in druge razne kulturne dogodke.

Zvonik in zvonovi Uredi

 
Zvonik cerkve sv. Frančiška, Asiškega.

Zvonik se nahaja za cerkvijo in je bil zgrajen v 13. stoletju tako kot cerkev in minoritski samostan. Skupaj s križem na vrhu je zvonik visok 30 metrov. Zvonik je bil prvič obnovljen v začetku 18. stoletja, ko je bil prenovljen tudi samostan. Znova je bil prenovljen med leti 2016 in 2017, ko so v celoti prenovili in pobarvali fasado zvonika.V zvoniku so nameščeni trije zvonovi, ki pa nikoli ne zvonijo skupaj, saj je pri nakupu srednjega zvona v Žalcu prišlo do napake in tako je nastal zvon, ki je manj kot pol tona manjši od starega (velikega). Tako se je ob obnovi kupilo manjši zvon iz župnije Planina pri Ajdovščini, saj so ga tam zaradi velikosti in tonske neskladnosti zamenjali. Tako zdaj manjša zvonova zvonita skupaj, večji pa, kadar se zvoni z samo enim zvonom.

Zvonovi v zvoniku

1.Canciani Venice - 1847 - h" +6/16

2.Feniks Žalec - 2001 - c" +3/16

3.Franc Mostar - e"4/16

Sklici Uredi

  1. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3879«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Viri Uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerkev sv. Frančiška Asiškega, Piran.
 

Ta članek o verski zgradbi je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_sv._Frančiška_Asiškega,_Piran&oldid=5355243«