Odpre glavni meni

Cepivo je suspenzija živih oslabljenih ali mrtvih mikroorganizmov, njihovih produktov ali delcev, ki se uporablja za povzročitev aktivne imunosti proti nekaterim nalezljivim boleznim.[1]

Proces razširjanja in uporabe cepiv imenujemo cepljenje.

Vsebina

Vrste cepivUredi

Živa (oslabljena) cepivaUredi

Živa cepiva vsebujejo mikrobe (predvsem viruse), ki se lahko razmnožujejo, vendar imajo inaktivirane ali odstranjene patogene gene. Živo cepivo zelo učinkovito aktivira imunski odziv, saj sledi aplikaciji cepiva razsoj virusa po vsem telesu; mesto vnosa cepiva ni tako pomembno, in sicer je učinkovito tako podkožno injiciranje kot injiciranje v mišico. Živi virus pride tako mnogokje v telesu v stik z makrofagi in dendritičnimi celicami, ki prepoznajo virus s pomočjo vzorce prepoznavnih receptorjev (receptorjev PRR). Posledično nastanejo po navadi dovoljšnje koncentracije zaščitnih protiteles IgG, da pridejo iz krvi tudi v sluz in tam preprečujejo naselitev povzročitelja.[2]

Mrtva cepivaUredi

Mrtva cepiva vsebujejo z vročino ali kemijskimi snovmi, na primer formaldehidom, inaktivirane mikroorganizme (bakterije, viruse). V nasprotju z živimi oslabljenimi cepivi, kjer navadno za dolgotrajno zaščito pred okužbo zadošča en odmerek, je treba mrtva cepiva dajati večkrat, da se vzdržuje imunost.[3] Navadno se ne tvorijo tako visoke količine protiteles, da bi bile zaščitne koncentracije IgG prisotne tudi v sluzi, zato lahko cepljena oseba še naprej povzročitelja bolezni prenaša, čeprav sama ne zboli.[2]

Komponentna cepivaUredi

Komponentna cepiva (angl. subunit vaccine) vsebujejo očiščene površinske mikrobne glikoproteinske ali polisaharidne antigene. Čiščenje antigenov poteka tradicionalno na adsorbcijskih in afinitetnih kolonah ali z gensko tehnologijo v mikrobih (z bakterijami E. coli, kvasovkami Saccharomyces cerevisiae); pri slednjih gre za t. i. rekombinantna cepiva, kjer genski zapis za želeno beljakovinsko podenoto vstavimo v izbrani vektor. Antigene, pridobljene z gensko tehnologijo, je možno oblikovati v nove, bolj imunogene kombinacije molekul, npr. polisaharidni antigen povezati (konjugirati) z beljakovino, kajti konjugat proteinpolisaharida je veliko bolj imunogen kot sam polisaharid. Gre za t. i. konjugirana cepiva.[3]

ToksoidiUredi

Cepiva lahko vsebujejo toksoide (anatoksine), to so bakterijski toksini, ki so spremenjeni v neškodljive, ne da bi izgubili imunogenost. Če jih obdelamo s primerno koncentracijo formaldehida, toksini izgubijo toksičnost, vendar zadržijo imunogenost.[3]

Sestava cepivUredi

Tako kot druga zdravila tudi cepiva sestavljajo zdravilne učinkovine in pomožne snovi. Učinkovino predstavlja antigen, ki je lako preprosta homogena biomolekula (npr. iz vrst peptidov, beljakovin, polisaharidov ...) ali kompleksna struktura, kot so inaktivirani ali oslabljeni mikroorganizmi ali njihovi delci. Pomožne snovi so nosilci fizikalno-kemičnih lastnosti in podpirajo terapevtski učinek cepiva ter prispevajo k njegovemu boljšemu prenašanju. Mednje spadajo adjuvansi (povečajo imunski odgovor, na primer aluminijev hidroksid, aluminijev fosfat, pri novejših cepivih pa agonisti receptorjev TLR), konservansi (zmanjšajo možnost onesnaženosti, na primer 2-fenoksietanol, tiomersal), stabilizatorji (ohranjajo učinkovitost cepiva, na primer magnezijev klorid, sladkorji, aminokisline, albumini, želatina ...), površinsko aktivne snovi (preprečujejo agregacijo, na primer Tween, polisorbat ...), antioksidanti (askorbinska kislina ...), soli za uravnavanje pH (kot so fosfatni pufri ...), voda za injekcije.[3]

TiomersalUredi

Tiomersal je razkužilo z organsko vezanim živim srebrom s protibakterijskim in protiglivnim učinkom,[4] ki se v nekaterih cepivih uporablja kot sredstvo za konzerviranje. Ima stabilizacijski učinek, ki pripomore, da ostane cepivo učinkovito dlje časa. Tiomersal se v proizvodnji nekaterih cepiv uporablja že od leta 1930 in v vsem tem času, razen blage lokalne reakcije na mestu cepljenja, drugi neželeni učinki tiomersala, v koncentracijah, ki se uporabljajo v cepivih, niso bili dokazani. Nekatere oblasti in države so umaknile tiomersal oziroma zmanjšale njegovo vsebnost v otroških cepivih. Med letoma 1997 in 1999 je na različne pobude za zmanjševanje izpostavitve ljudi živemu srebru ameriški Urad za hrano in zdravila (FDA) sestavil seznam in oceno prehrambenih izdelkov in zdravil, ki so vsebovali živo srebro. Ugotovili so, da bi glede na takratno imunizacijsko shemo otrok v ZDA in ob določeni kombinaciji cepiv različnih proizvajalcev lahko dojenčki do 6 meseca starosti prejeli v skupnem odmerku do 187,5 mikrogramov živega srebra. Takrat obstoječih smernic za zgornje varne vrednosti izpostavitve etil živemu srebru, ki ga vsebuje tiomersal,[5] ni bilo, izračunano vrednost so zato primerjali s smernicami za varne vrednosti za metil živo srebro. Različne organizacije, kot so FDA, SZO, Agencija za toksične snovi in register bolezni v ZDA, ameriška Agencija za varstvo okolja (EPA) ..., so postavile zelo različne smernice o varnih zgornjih vrednostih za izpostavitev metil živemu srebru. Po nekaterih smernicah bi lahko skupna količina prejetega živega srebra v prvih šestih mesecih življenja pri nekaterih otrocih z nizko telesno maso presegala dovoljene vrednosti. Kot previdnostni ukrep so zato do leta 2001[5] v ZDA umaknili tiomersal iz večine cepiv, ki jih uporabljajo v otroški cepitveni shemi do 6. leta starosti, podobne ukrepe pa so ob koncu 20. stoletja sprejele še nekatere evropske države, tudi Slovenija.[6]

Raziskave so pokazale, da je sicer uporaba nizkih količin tiomersala v cepivih varna. Tiomersal lahko povzroči neželene učinke, zlasti v obliki lokalne preobčutljivosti, ki se kaže kot rdečina oziroma oteklina na mestu aplikacije.[7] Redko se lahko pojavi tudi alergijska reakcija. Vsekakor pa so raziskave ovrgle povezavo med izpostavljenost tiomersalu v cepivih in pojavu avtizma. Tudi po umiku tiomersala iz cepiv se je pogostnost avtizma med otroci povečevala, česar ne bi pričakovali, če bi bil za avtizem odgovoren tiomersal.[5]

Delovanje cepivUredi

Delovanje cepiva temelji na posnemanju naravne imunizacije, ki se zgodi po okužbi z mikrobom; pri tem se odzove imunski sistem in ustvari se specifična odpornost z nastankom protiteles proti povzročitelju. Pri cepljenju vnesemo povzročitelje v obliki živih oslabljenih mikrobov, mrtvih mikrobov ali njihovih imunogenih delov (npr. beljakovin, polisaharidov) s cepivi.[8][3]

ViriUredi

  1. http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=cepivo, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 26. 3. 2012.
  2. 2,0 2,1 Ihan A.: Imunski sistem in cepljenje, Infektološki simpozij 2012, Ljubljana 2012, str. 48–54.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Kraigher A., Ihan A., Avčin T.: Cepljenje in cepiva, SZD, Inštitut za varovanje zdravja, 2011.
  4. https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5541645/tiomersal?query=tiomersal&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 27. 8. 2019.
  5. 5,0 5,1 5,2 https://www.cdc.gov/vaccinesafety/concerns/thimerosal/index.html, vpogled: 27. 8. 2019.
  6. https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/tiomersal_in_cepiva.pdf, vpogled: 27. 8. 2019.
  7. https://www.fda.gov/vaccines-blood-biologics/safety-availability-biologics/thimerosal-and-vaccines#action, vpogled: 27. 8. 2019.
  8. http://www.sfd.si/uploads/datoteke/13dsl.pdf Štubljar M., Vlahovič S., Korošec S. Imunski sistem, O pravilni in varni uporabi zdravil, 13. Dan slovenskih lekarn, 26. september 2017