Molitvi očenaš in apostolska vera sta prepis veliko starejših predlog, ki segajo v začetek 9. stoletja, tako da njuna starost ni manjša od besedil v Brižinskih spomenikih. Molitev čaščena Marija je mlajša, saj je v latinščini nastala šele po letu 1000.
Besedilo rokopisa je v gorenjskem narečju s sledovi koroških in dolenjskih narečij. Sledove drugih narečij se lahko razlagajo z dejstvom, da so na Gorenjskem živeli tudi priseljenci iz drugih slovenskih dežel, mogoče pa je to tudi posledica razširjenosti omenjenih molitev po različnih deželah.
Jezikovne značilnosti:
ozki o-ji so zapisani po gorenjskem izgovoru kot o (gospod),
namesto jata je pisan gorenjski e (zlega),
namesto šč se piše š (kršanstvu),
namesto končnice –o v imenovalniku ednine srednjega spola se piše –u (bogastvu),
namesto končnice –ega se bere –iga (vsemogočiga).
veliko je tudi germanizmov: leben – življenje, gnada – milost, žegnana – blagoslovljena.
stilna zanimivost je prilastek za odnosnico: kruh naš, očo vsemogočiga (verjetno zaradi vpliva grščine in latinščine).
(Vir: Cekin, I., Levstik, N. Kaj znam za maturo? Zavod RS za šolstvo. Ljubljana, 1997)
