Cankarjev dom

Cankarjev dom
Cankarjev dom
	Lega na zemljevidu centra Ljubljane
Splošni podatki
Tip	kulturni dom
Lokacija	Trg revolucije, Ljubljana
Koordinati	46°3′0″N 14°29′56″E / 46.05000°N 14.49889°EKoordinati: 46°3′0″N 14°29′56″E / 46.05000°N 14.49889°E
Začetek gradnje	1977
Dokončano	1982
Projektiranje in gradnja
Arhitekt	Edvard Ravnikar
	Ljubljana - Cankarjev dom
	Register kulturne dediščine Slovenije
	Nepremični spomenik državnega pomena
Lega	Mestna občina Ljubljana
RKD št.	29572 (opis enote)
Razglasitev NSDP	18. junij 2014

Cánkarjev dóm (uradno Javni zavod Cankarjev dom, kulturni in kongresni center^[2]) je slovensko kulturno in kongresno središče v Ljubljani. Imenuje se po Ivanu Cankarju, enem največjih slovenskih književnikov. Zgradbo je načrtoval arhitekt Edo Ravnikar, postavljena pa je bila med letoma 1977 in 1982. Ima pet dvoran, poimenovane po vidnih slovenskih ustvarjalcih: skladatelju Jakobu Gallusu (Gallusova dvorana), dramatiku Antonu Tomažu Linhartu (Linhartova dvorana), pesniku Srečku Kosovelu (Kosovelova dvorana), pisatelju Bojanu Štihu (Štihova dvorana) in igralki Duši Počkaj.

Cankarjev dom ima veliko vhodno avlo, v kateri se vrstijo različne prireditve: razstave, plesi, knjižni sejmi idr. Na ploščadi pred zgradbo od leta 1982 stoji spomenik v obliki kocke, na kateri je upodobljen Ivan Cankar. Avtor spomenika je kipar Slavko Tihec.

Zemljišče Cankarjevega doma in Trga republike je do nacionalizacije leta 1960 pripadalo uršulinskemu samostanu v Ljubljani in so se na njem razprostirali vrtovi in nasadi sadnega drevja. Ob izkopavanju temeljev za sodobna poslopja Maksimarketa, stolpnice TR3, zgradbe Ljubljanske banke in Cankarjevega doma so delavci naleteli na številne ostanke rimske Emone, na kar opozarjajo z granitnimi kockami oblikovani tlorisi na ploščadi pred vhodom.

ArhitekturaUredi

Gallusova dvorana.

Cankarjev dom (1983) - največji slovenski kulturni in kongresni center - je zadnja stavba, ki je bila zgrajena na Trgu republike in eno najpomembnejših del Edvarda Ravnikarja. Arhitekt je stavbo zaradi obsežnega programa z različno velikimi gledališkimi, koncertnimi, kino- in kongresnimi dvoranami delno vkopal v teren. Tako se mu je posrečilo ohraniti prvotno kompozicijo in razmerja Trga revolucije, kot ga je načrtoval v natečajni zasnovi leta 1960. Večina dvoran je zato pod zemljo. Sosledje preddverij pred dvoranami v različnih etažah povezuje Cankarjev dom z nivoji Trga republike in okoliškimi ulicami. Velika sprejemna dvorana v pritličju - preddverje največje Gallusove dvorane - povezuje Trg republike in Prešernovo cesto, preddverje v prvi kletni etaži pa zgradbo s pasažo Maximarketa. Stavbno telo je oblikovano razgibano, sledeč prostorski organizaciji notranjosti. Enotni fasadni ovoj iz belih plošč carrarskega marmorja daje stavbi umirjen in homogen videz. Poznavalci arhitekture pogosto najdejo številne podobnosti med Ravnikarjevim Cankarjevim domom in primerljivim kulturno-kongresnim središčem Finlandia v Helsinkih, ki ga je zasnoval najslavnejši finski arhitekt Alvar Aalto.

Od 4. junija do 8. septembra 2011 je potekala prenovitev prvega preddverja, pri čemer so povišali višino stropa, zamenjali tapisom z bambusovim parketom ter prenovili razsvetljavo^[3]; prenova je bila deležna kritike Društva arhitektov Ljubljana, Zveze društev arhitektov Slovenije, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, galerije Dessa in zavoda Trajekt zaradi posega v arhitekturno podobo prostora.^[4]

DvoraneUredi

Koncert v Gallusovi dvorani

Gallusova dvoranaUredi

Gallusova dvorana ima 1545 sedežev.

Orgle v Gallusovi dvoraniUredi

Orgle v Gallusovi dvorani so med največjimi tovrstnimi instrumenti v Sloveniji in hkrati tudi največja investicija v glasbilo v zgodovini slovenskega naroda. V današnjem denarju se njihova vrednost ocenjuje na milijon sto tisoč evrov. Premierno so bile predstavljene 23. septembra 1982, na koncertu z Orkestrom Slovenske filharmonije, ob odprtju Gallusove dvorane.

Nekaj desettonski instrument so leta 1981 izdelali v berlinski delavnici Karla Schukeja, postavitev v dvorani je trajala skoraj pol leta, prav toliko časa pa tudi intoniranje in uglaševanje.

Orgle v Gallusovi dvorani imajo štiri manuale in pedalno klaviaturo, skoraj osem tisoč piščali pa je zbranih v 73 registrov z nemško, francosko, špansko in italijansko zvočnostjo. Zračna turbina, povezana z elektromotorjem, lahko potisne v sapnice piščali kar 53 kubičnih metrov zraka na minuto.^[5]

Na orglah so se doslej predstavili sloveči umetniki orgelske glasbe: Naji Hakim, Gui Bovet, Olivier Latry, Hans Haselböck, Martin Haselböck, Simon Preston, Petr Eben, Lionel Rogg, Hans Fagius, Jennifer Bate, Gillian Weir, Daniel Roth, Marie Claire Alain, Wayne Marshall, Iveta Apkalna, Hubert Bergant, Renata Bauer, Angela Tomanič, Milko Bizjak, Tomaž Sevšek, Saša Frelih, Gunnar Idenstam, Pavel Kohout, Jaroslaw Tuma