Wikipedija

Kanarski otoki

(Preusmerjeno s strani Canary Islands)

Kanarski otoki (/kəˈnɛəri/, špansko Canarias, špansko: [kaˈnaɾjas]), neuradno znani tudi kot Canaries, so španska avtonomna skupnost in arhipelag v Makaroneziji v Atlantskem oceanu. Na svoji najbližji točki afriški celini so 100 km zahodno od Maroka in Zahodne Sahare. So najjužnejša izmed avtonomnih skupnosti Španije. Otoki so najbolj naseljeno posebno ozemlje Evropske unije.[4][5]

Kanarski otoki

Canarias (špansko)
Comunidad autónoma
I
Zastava
Zastava		Grb
Grb
Himna: Arrorró
"Himna Kanarskih otokov"
Lega Kanarskih otokov glede na Španijo
Lega Kanarskih otokov glede na Španijo
Koordinati: 28°N 16°W / 28°N 16°W / 28; -16
DržavaZastava Španije Španija
Največje mestoLas Palmas de Gran Canaria
Glavno mestoLas Palmas de Gran Canaria in Santa Cruz de Tenerife[1]
Površina
 • Skupno7.493 km2
Rang1,88 % Španije
Prebivalstvo
 (2021)[2]
 • Skupno2.172.944
 • Rang8.
 • Gostota290 preb./km2
 • 
4,58 % Španije
DemonimiKanarčan
canario/-a
Časovni pasUTC (WET)
 • PoletniUTC+1 (WEST)
Koda ISO 3166
Najbolj poseljen otokTenerife
Uradni jezikšpanščina
Statut7. november 2018
HDI (2018)0,861[3]
very high · 15.
Spletna stran[www.gobcan.es www.gobcan.es]
Pico Teide

Sedem glavnih otokov je (od največjega do najmanjšega po površini) Tenerife, Fuerteventura, Gran Canaria, Lanzarote, La Palma, La Gomera in El Hierro. Arhipelag vključuje veliko manjših otokov in otočkov, vključno z La Graciosa, Alegranza, Isla de Lobos, Montaña Clara, Roque del Oeste in Roque del Este. Vključuje tudi številne čeri, vključno z Garachico in Anago. V starih časih so otoško verigo pogosto imenovali otočki sreče.[6] Kanarski otoki so najjužnejša regija Španije ter največje in najbolj naseljeno otočje Makaronezije.[7] Kanarski otoki so zaradi svoje lege v zgodovini veljali za vez med štirimi celinami Afriko, Severno Ameriko, Južno Ameriko in Evropo.[8]

Leta 2023 so imeli Kanarski otoki 2.236.013 prebivalcev z gostoto 299 prebivalcev na km², zaradi česar so sedma najbolj naseljena avtonomna skupnost v Španiji. Prebivalstvo je večinoma skoncentrirano na obeh glavnih otokih: približno 43 % na otoku Tenerife in 40 % na otoku Gran Canaria.

Kanarski otoki, zlasti Tenerife, Gran Canaria, Fuerteventura in Lanzarote, so pomembna turistična destinacija z več kot 12 milijoni obiskovalcev na leto. To je posledica njihovih plaž, subtropskega podnebja in pomembnih naravnih znamenitosti, zlasti Maspalomasa na Gran Canariji in gore Teide (svetovna dediščina) na Tenerifih. Teide je najvišji vrh v Španiji in tretji najvišji vulkan na svetu, merjeno od vznožja na oceanskem dnu.[9] Otoki imajo topla poletja in dovolj tople zime, da je podnebje na ravni morja tehnično tropsko. Količina padavin in stopnja zmernosti morja se razlikujeta glede na lokacijo in nadmorsko višino. Otočje vključuje zelene površine in polpuščavo. Visoke gore otokov so idealne za astronomska opazovanja, saj ležijo nad plastjo temperaturne inverzije. Posledično se otočje ponaša z dvema profesionalnima astronomskima observatorijema: observatorijem Teide na Tenerifu in observatorijem Roque de los Muchachos na La Palmi.[10]

Leta 1927 je bila provinca Kanarski otoki razdeljena na dve provinci. Leta 1982 je bila ustanovljena avtonomna skupnost Kanarski otoki. Mesti Santa Cruz de Tenerife in Las Palmas de Gran Canaria sta skupaj prestolnici otokov.[11][12] Ti mesti sta tudi prestolnici provinc Santa Cruz de Tenerife oziroma Las Palmas. Las Palmas de Gran Canaria je največje mesto na Kanarskih otokih od leta 1768, razen za kratek čas v 1910-ih. Med teritorialno delitvijo Španije leta 1833 in letom 1927 je bil Santa Cruz de Tenerife edina prestolnica Kanarskih otokov. Leta 1927 je bilo z odlokom odrejeno, da si glavno mesto Kanarskih otokov delita dve mesti, in ta ureditev traja do danes. Tretje največje mesto na Kanarskih otokih je San Cristóbal de La Laguna (še eno območje svetovne dediščine) na Tenerifih.[13]

V dobi velikih geografskih odkritij so bili otoki glavna postojanka za španske galeje med špansko kolonizacijo Amerik, ki so plule tako daleč proti jugu, da bi ujeli prevladujoče severovzhodne pasate.[14][15]

Geografija uredi

Kanarski otoki so skupina otokov, ki pripadajo Kraljevini Španiji in so ena izmed 17 avtonomnih pokrajin Španije. Kanarski otoki spadajo pod naravno geografsko regijo, imenovano Makaronezija (kar pomeni »Blagoslovljeni otoki«) skupaj z Azori, Madeiro in Zelenortskimi otoki.[16]

Kanarski otoki se delijo na dve provinci: prva je Santa Cruz de Tenerife, pod katero spadajo otoki Tenerife, El Hierro, La Gomera in La Palma, druga provinca pa se imenuje Las Palmas, pod njo pa spadajo ostali otoki, in sicer Gran Canaria, Lanzarote in Fuerteventura.

Lega uredi

Kanarski otoki se nahajajo v Atlantskem oceanu, na severu Afrike, zelo blizu obale Maroka. Ležijo med 96 km in 304 km stran od obale Afrike, medtem ko so od južne obale Španije oddaljeni kar 1.120 km.[16] Od španske celine so kot avtonomna pokrajina te države najbolj oddaljeni. Vseeno pa zaradi zgodovinskih razlogov pripadajo Španiji.

Otoki uredi

Največji otok je Tenerife, z 2057 km2 površine in s 904.713 prebivalci. Na Tenerifu se nahaja tudi največji vrh Teide, ki je visok 3718 metrov in je hkrati tudi najvišji vrh Španije. Tenerife je najbolj poseljen otok arhipelaga.

Tretji največji otok je Gran Canaria, ki je po površini podoben otoku Fuerteventura, vendar pa na njem biva 846.717 prebivalcev.

Najmanjši otok pa je El Hierro, z 277 km2 površine in s populacijo samo 10.798 prebivalcev.

Površine in število prebivalcev Kanarskih otokov, za vsak otok posebej, od največja do najmanjšega:

Otok Površina Prebivalstvo
Tenerife 2057 km2 904.713
Fuerteventura 1731 km2 113.275
Gran Canaria 1532 km2 846.717
Lanzarote 795 km2 149.183
La Palma 728 km2 81.863
La Gomera 378 km2 21.136
El Hierro 277 km2 10.798
 
Zemljevid Kanarskih otokov

Zgodovina uredi

Gvanči uredi

Gvanči (šp. los guanches) so bila staroselska ljudstva, ki so pred prihodom španskih konkvistadorjev živela na Kanarskih otokih.[17] Sprva je izraz »guanche« pomenil prebivalec otoka Tenerife, vendar se je izraz sčasoma začel uporabljati kar za prebivalce vseh Kanarskih otokov. Gvanči naj bi prišli iz severa Afrike okoli 1. ali 2. stoletja pr. n. št. Do 15. stoletja o njih ni skoraj nobenih zapisov, vse dokler niso na Kanarske otoke prispeli španski konkvistadorji. Ko so prišli Španci na to ozemlje, so sprli Gvanče med sabo in zanetili vojno med njimi, kar je vodilo do razpada njihove družbe in civilizacije. Kasneje so nekatere zasužnjili, nekatere pa popolnoma izolirali iz nove španske družbe. V roku nekaj desetletij sta izginili dve tretjini vseh Gvančev, v enem stoletju pa je celotno pleme izumrlo.[16] Danes morda obstaja le še kakšen potomec Gvančev, ki so se takrat pomešali s Španci.[17]

Španska konkvista uredi

Leta 1402 se je začelo špansko osvajanje Kanarskih otokov. Prva, ki sta šla tja z namenom, da bi našla Zlato reko (»Rio de Oro«) sta bila Jean de Béthencourt in Gadifer de la Salle.[18] Sprva sta želela osvojiti otoka Tenerife in Gran Canaria, vendar jima to ni uspelo, namesto tega sta osvojila otok Lanzarote in s tem se je začela kolonizacija. Med leti 1404 in 1406 Béthencourt v roku enega leta zavzame tudi otok Fuerteventura, enako se zgodi z otokom El Hierro. Na težave pa naleti na otokih Gran Canaria, La Gomera in La Palma, kjer se prebivalci otokov uprejo in se ne pustijo okupirati. Béthencourt se je vrnil nazaj v Francijo. Leta 1478 sta kralj in kraljica Ferdinand in Izabela naročila ponovno zasedbo Kanarskih otokov, ki ga je vodil Juan Rejón. Po petih letih bojev pade Gran Canaria, zatem ji sledijo še preostali otoki.[16] Kot zadnji je bil med letoma 1494 in 1496 osvojen otok Tenerife, osvojil ga je Alonso Fernández de Lugo, zelo kmalu po odkritju Amerike.[17] Po zavzetju otočja so Španici pričeli z asimiliranjem, odstranitvijo ali izolacijo prvotnega prebivalstva, pripadnikov avtohtonih plemen Gvančev in drugih, ki so jih bodisi pobili, zasužnili, jih asimilirali ali izolirali iz družbe.

Ekonomska povezava z Ameriko uredi

Španska konkvista Kanarskih otokov je imela pomembno strateško vlogo za Španijo, saj so preko Kanarskih otokov razvili zelo pomembne trgovske poti do Latinske Amerike, ozemlja, ki je bil takrat tudi pod špansko oblastjo.[19]

Krona je urejala trgovanje z Ameriko in sprva je določila, da je edino pristanišče, iz katerega lahko odplujejo ladje s tovorom v Ameriko in obratno, Seviljsko pristanišče. Kasneje pa je to dovolila tudi pristaniščem Kanarskih otokov, saj so ugotovili, da bi bila lahko to zelo dobra trgovska povezava med Španijo in Latinsko Ameriko. Španski kroni je bilo poleg tega v interesu ponuditi privilegije kanarski družbi, saj so želeli ohraniti otoke zaradi strateško zelo pomembnega geografskega položaja. Iz Kanarskih otokov so v Ameriko začeli prevažati sladkorni trs, potem med drugim tudi kakav, tobak, indigo, in kasneje dragocene kovine. Rastline, ki so jih iz Španije prinesli v Ameriko, so tam tudi posadili, naredili so velike nasade in tja poslali kanarčane, da so obdelovali zemljo in poskrbeli za razširitev teh rastlin v Novem svetu.[19]

Z režimom monopola za nekatera španska in latinskoameriška pristanišča, so druga pristanišča na tak način izrinili in jim prepovedali nadaljnje trgovanje med Španijo in Ameriko. Zaradi tega ukrepa je začelo prihajati do trgovanja z nelegalnim tovorom in vse skupaj je vodilo v to, da se je na koncu 18. stoletja kanarsko-ameriško trgovanje spremenilo večinoma le še v trgovanje s potniki, ki so jih nelegalno vozili iz enega kontinenta na drugega.[19]

Obdobje Francove diktature uredi

Med leti 1936 in 1939 je bila v Španiji državljanska vojna, po kateri je na oblast prišel Francisco Franco. Takrat so se razmere na otočju močno poslabšale, nastala je gospodarska kriza in s tem revščina, zato se je veliko ljudi začelo izseljevati iz Kanarskih otokov, veliko jih je emigriralo v Latinsko Ameriko. Okoli leta 1950 je bila situacija tako neznosna, da je okoli 16.000 ljudi ilegalno zapustilo državo, največ jih je odšlo v Venezuelo, vendar pa jih je veliko na poti v Ameriko tudi umrlo.[18]

Migracije uredi

Kanarski otoki kot privlačna destinacija uredi

Kanarski otoki so bili večkrat v zgodovini točka migracij, tako emigracij kot tudi imigracij. Zaradi dobre geografske pozicije privlačijo predvsem Afričane, ki tja pridejo zaradi službe in boljšega življenja, ter Evropejce, ki pridejo tja predvsem v starejših letih, zaradi boljšega podnebja in sproščenega načina življenja. Zaradi jezika in podobnega kulturnega okolja, pa Kanarski otoki privabijo tudi veliko Latinomeričanov, ki prav tako iščejo boljše življenje, kot ga imajo v državah izvora, saj zaradi številnih diktatur, revščine, kriminala in podobnega bežijo iz Latinske Amerike in najdejo novo življenje prav na Kanarskih otokih, s katerimi so povezani zaradi različnih zgodovinsko političnih razlogov.[20]

Emigracija v Latinsko Ameriko uredi

Izstopata dva emigrantska vala, ko so se prebivalci Kanarski otokov izseljevali v Latinsko Ameriko. Prvič se je to zgodilo v 16. stoletju, ko je Španija pridobivala trgovske povezave z Ameriko in so tja pošiljali kanarske družine, da so obdelovale zemljo in delale za njih. Španci so po osvojitvi Amerike in po osvojitvi Kanarskih otokov vzpostavili pomembno trgovsko povezavo, med pristanišči španskih kolonij v Ameriki in med novo pridobljenim ozemljem, Kanarskimi otoki. Tja so z ladjami začeli prevažati rastline, kot so sladkorni trs, kakav in druge, v Novem svetu pa jih je bilo treba tudi posaditi in poskrbeti za ekspanzijo. Sprva so začeli kanarske družine pošiljati v Santo Domingo, da so tam ustvarili nasade sladkornega trsa, kar je bila takrat tudi zelo pomembna gospodarska industrija za Špance. Postopoma so tja začeli pošiljati več otočanov, saj so potrebovali več delovne sile. Ljudje so tja odhajali, saj je bila na Kanarskih otokih revščina in v iskanju boljše prihodnosti so sprejeli dela na novem kontinentu. Kasneje so se začeli prebivalci Kanarskih otokov preseljevati tudi v bolj južne dele Latinske Amerike, prav kanarske družine so bile te, ki so veliko prispevale k nastanku urugvajskega glavnega mesta Montevideo. Španske krona je v tem času začela pošiljati otočane tudi v Venezuelo in Portoriko, tudi na Kubo so se izseljevali in tam ustvarili velike nasade sladkornega trsa in tobaka. V 17.stoletju pa postane pomembna kanarska imigracija v Venezuelo, kjer začnejo gojiti nasade kakava. Preseljevali pa so se tudi na območje, kjer so danes Združene države Amerike, predvsem na jug, v Louisiano, na Florido in v Teksas. Imigracije v Ameriko so se nadaljevale vso zgodovino, vendar v manjših številkah. Velikokrat se reče, da so Kanarski otoki kot neka »predsoba« Latinske Amerike.[19]

Drugi večji emigracijski val pa se je zgodil po španski državljanski vojni, ko so ljudje zaradi slabih življenjskih pogojev in revščine odhajali ven iz države. Veliko jih je odšlo v Venezuelo, saj imata le ta latinskoameriška država in Kanarski otoki veliko skupnih kulturnih in geografskih elementov, ki ju povezujeta.[19]

Imigracija iz Latinske Amerike na Kanarske otoke uredi

Kasneje so se migracije nadaljevale, med leti 1997 in 2006 je tudi prišlo do številnih imigracij na Kanarske otoke, veliko imigrantov je prišlo iz Latinske Amerike. Države, iz katerih je največ imigrantov so Venezuela, Argentina, Kuba, Urugvaj, Kolumbija, Ekvador in Brazilija. Od leta 1970 naprej se je priliv imigrantov sploh povečal, prišlo je okoli 55.000 ljudi iz različnih koncev sveta. Od 20.stoletja naprej in vse do danes še naprej prihajajo imigranti iz Latinske Amerike in tudi iz drugih kontinentov, kot sta Evropa in Afrika, saj so Kanarski otoki najbolj turistična avtonomna pokrajina Španije. Zaradi turizma se obenem odpirajo tudi nova delovna mesta, ki so sicer slabše plačana, vendar pa vseeno privabljajo ljudi iz slabših geografskih območij, ki pridejo na Kanarske otoke v iskanju boljše prihodnosti.[20] Iz Latinske Amerike pa se vračajo tudi potomci tistih kanarčanov, ki so kdaj prej emigrirali v države Latinske Amerike.

Imigracija iz Afrike na Kanarske otoke uredi

V iskanju boljšega življenja pa prihaja veliko imigrantov tudi iz afriške celine, ki je zelo blizu Kanarskih otokov, tako veliko Afričanov preko morja pripotuje na špansko otočje in si tam ustvarijo boljše življenje.

Za Kanarske otoke je znano, da so kot »most« med tremi celinami. Med Evropo, Ameriko in Afriko, ravno zaradi številnih migracij, trgovskih povezav, geografske lege, zaradi same zgodovine in posledično zaradi nekaterih kulturnih značilnosti.

Sklici uredi

  1. ↑ »Ley Orgánica 1/2018, de 5 de noviembre, de reforma del Estatuto de Autonomía de Canarias«. Boletín Oficial del Estado (BOE) (v španščini). 6. november 2018. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2019. Pridobljeno 23. septembra 2019.
  2. ↑ »Población por comunidades y ciudades autónomas y sexo«. Pridobljeno 15. novembra 2022.
  3. ↑ »Sub-national HDI – Area Database – Global Data Lab«. hdi.globaldatalab.org (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 13. septembra 2018.
  4. ↑ Utreta, Federico (1996). Canarias, secreto de estado: episodios inéditos de la transición política y militar en las islas. Madrid: Mateos López Editores. str. 291.
  5. ↑ Tamaimos. »Canarias está en África«. tamaimos.com. Arhivirano iz spletišča dne 3. oktobra 2018. Pridobljeno 3. oktobra 2018.
  6. ↑ Benjamin, Thomas (2009). The Atlantic World: Europeans, Africans, Indians and Their Shared History, 1400–1900. Cambridge University Press. str. 107. ISBN 9780521850995.
  7. ↑ »La Macaronesia. Consideraciones geológicas, biogeográficas y paleoecológicas«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2015. Pridobljeno 10. februarja 2010.
  8. ↑ »Canarias, un puente entre continentes«. La Nación. 19. november 2002. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2021. Pridobljeno 22. januarja 2018.
  9. ↑ Página web Arhivirano 29 August 2010 na Wayback Machine. del ISTAC sobre entrada de turistas en Canarias.
  10. ↑ »First Light for Laser Guide Star Technology Collaboration«. European Southern Observatory. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2015. Pridobljeno 16. februarja 2015.
  11. ↑ »Real Decreto de 30 de noviembre de 1833 – Wikisource«. es.wikisource.org (v španščini). Pridobljeno 13. januarja 2023.
  12. ↑ Real Decreto de 30 de noviembre de 1833 Arhivirano 22 July 2012 na Wayback Machine. en el sitio web oficial del Gobierno de Canarias
  13. ↑ »La Laguna. Guía turística de Tenerife. Tenerife, la isla de la eterna primavera«. Tenerife2.com. Publiceuta S.L. 5. januar 2009. Arhivirano iz spletišča dne 24. novembra 2014. Pridobljeno 21. januarja 2010.
  14. ↑ »1733 Spanish Galleon Trail, Plate Fleets«. flheritage.com. Florida Department of State. Arhivirano iz spletišča dne 28. maja 2016. Pridobljeno 30. avgusta 2016.
  15. ↑ »Trade Winds and the Hadley Cell«. earthguide.ucsd.edu. Calspace, University of California, San Diego. 24. junij 2013. Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2008. Pridobljeno 30. avgusta 2016.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 Murphy, Paul (1998). Canary Islands. Hampshire: AA Publishing.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 Hopkins, Adam, Macphedran, Gabrielle (1997). Kanarski otoki. Trento: DZS.
  18. ↑ 18,0 18,1 Andrews, Sarah, Quintero, Josephine (2007). Canary Islands. Lonely Planet Publications Pty Ltd.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 de Paz, Manuel (2006–2007). »Canarias y América. Aspectos de una vinculación histórica« (PDF). Anuario Americanista Europeo (4–5): 197–211.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: zapis datuma (povezava)
  20. ↑ 20,0 20,1 Rodriguez B., Vanessa (2009). »La inmigración en Tenerife« (PDF). Ería. 80: 213–229.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kanarski otoki.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kanarski_otoki&oldid=6197786«