Odpre glavni meni

Alexander Boris de Pfeffel Johnson, britanski politik, novinar in zgodovinar, * 19. junij 1964.

Visoko spoštovani
Boris Johnson
Johnson leta 2018
Johnson leta 2018
Predsednik vlade Združenega kraljestva
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
24. julija 2019
MonarhElizabeta II.
PredhodnikTheresa May
Osebni podatki
RojstvoAlexander Boris de Pfeffel Johnson
19. junij 1964({{padleft:1964|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[2][3][…] (55 let)
New York[5]
Državljanstvobritansko
ameriško (1964–2016)
Politična strankaKonservativna
Zakonci
Otroci5 ali 6[1]
Starši
Alma materBalliol College, Oxford
Poklicnovinar, politik
PodpisBoris Johnson's signature.svg

Johnson je trenutni predsednik vlade Združenega kraljestva in voditelj Konservativne stranke. Pred nastopom te funkcije julija 2019 je bil član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne stranke se Johnson opredeljuje za paternalistični eno-narodni konzervativizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike.

Rojen v New Yorku bogatim angleškim staršem zgornjega srednjega razreda se je Johnson šolal na Evropski šoli v Bruslju, v Hiši Ashdown in na Eton College. Študiral je klasično književnost na Kolegiju Balliol v Oxfordu, kjer so ga leta 1986 izvolili za predsednika skupnosti Oxford Union. Svojo kariero v novinarstvu je začel pri Timesu, vendar so ga zaradi ponarejenega citata odpustili. Kasneje je postal dopisnik Daily Telegrapha iz Bruslja; njegovi članki so močno prispevali k evroskeptičnem ozračju na britanski desnici. Bil je pomočnik urednika Telegraph od leta 1994 do 1999, med 1999 in 2005 pa je urejal časopis The Spectator. Leta 2001 je bil izvoljen v parlament za volilni okraj Henley kot član kabineta v senci pod vodjema konservativcev Michaelom Howardom in Davidom Cameronom. V precejšnji meri se je držal linije konservativne stranke, je pa v vprašanjih, kot so pravice LGBT, v parlamentu zastopal socialno liberalnejša stališča.

Kot konservativni kandidat za župana Londona je Johnson leta 2008 premagal laburističnega župana Kena Livingstonea in se sedežu v House of Commons odpovedal. Med svojim prvim županskim mandatom je prepovedal alkohol na večini linij javnega potniškega prometa, se zavzemal za londonski finančni sektor ter uvedel avtobuse New Routemaster, sistem za najemanje koles in žičnico čez Temzo. Leta 2012 je bil ponovno izvoljen, pri tem je znova premagal Livingstona. Med drugim mandatom je bil izvoljen za predsednika odbora za Poletne olimpijske igre 2012. V letu 2015 je bil izvoljen v Westminster kot poslanec za Uxbridge in Južni Ruislip, zato je naslednje leto odstopil kot župan. Leta 2016 je Johnson postal viden predstavnik uspešne kampanje Vote Leave (Glasuj za odhod) za Brexit. Pozneje ga je Theresa May imenovala za ministra za zunanje zadeve in za zadeve Commonwealtha, vendar ji je po dveh letih dal odpoved, ker se ni strinjal z njenimi stališči glede Brexita in tudi ne s sporazumom iz Chequersa. Leta 2019 ga je Konservativna stranka izvolila za vodjo in ga imenovala za predsednika vlade.

Johnson je za britansko politiko in za novinarstvo kontroverzna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, privlačno ne samo tradicionalnim konservativnim volivcem. Po drugi strani je bil deležen kritik levice in desnice, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literarnih referenc.

Zgodnja letaUredi

Otroštvo: 1964–1977Uredi

Johnson se je rodil 19. junija 1964 v New Yorku. Njegovo rojstvo so zabeležile tako oblasti ZDA kot tudi Britanski konzulat, tako da mu je bilo dodeljeno ameriško in britansko državljanstvo.[6] Njegov oče, Stanley Johnson, je tedaj študiral ekonomijo na Univerzi Columbia.

Johnsonov ded po materini strani je bil odvetnik Sir James Fawcett.[7] Johnsonova mati je bila Charlotte Fawcett,[8] umetnica iz družine liberalnih intelektualcev, ki se je poročila s Stanleyjem leta 1963, pred njuno selitvijo v ZDA. Njen stari oče je bil Elias Avery Lowe, paleograf, judovski priseljenec iz Rusije v ZDA,[9] stara mati pa je bila Helen Tracy Lowe-Porter, prevajalka Thomasa Manna. Johnsonov praded po materini strani je bil litovski Jud in ortodoksni judovski rabin.[10] Johnson se je zaradi pestrosti prednikov opisal kot »talilni lonec v eni osebi« – v katerem se združujejo prastari starši, med njimi Muslimani, Judje in Kristjani.[11] Johnson je dobil svoje drugo ime Boris po ruskem izseljencu, ki so ga njegovi starši nekoč srečali.

Septembra 1964 so se vrnili v Veliko Britanijo, da je Charlotte lahko študirala na Univerzi v Oxfordu. S sinom je živela v mestu Summertown, Oxford, in leta 1965 rodila hčerko Rachel.[12] Julija 1965 se je družina preselila v Severni London,[13] februarja 1966 pa v Washington D.C., kjer je Stanley dobil službo pri Svetovni banki. Tretji otrok Leo se je rodil septembra 1967. Stanley je nato dobil zaposlitev pri političnem odboru za nadzor prebivalstva, tako da je se družina junija preselila v Norwalk, Connecticut.[14]

 
Johnson se je šolal v Hiši Ashdown, Vzhodni Sussex

Leta 1969 je Stanley družino preselil na družinsko kmetijo v Nethercote blizu Winsforda na zahodu Anglije. Tam je Johnson dobil svoje prve izkušnje z lovom na lisico.[15] Stanley je bil redno odsoten iz Nethercote, tako da je vzgojo sina v veliki meri prepustil njegovi materi in varuškam au-pair. Kot otrok je bil Johnson tih in prizadeven,[13] trpel pa je zaradi naglušnosti, ki ga je stala kar nekaj operacij. Otroke so vse spodbujali že od mladega, da se lotevajo resnih tem; uspeh je bil ustrezno nagrajevan. Prva ambicija Johnsona, ki se je še spominja, je bila postati »kralj vsega sveta«. Ker so imeli komaj kaj prijateljev, so si bili mladi Johnsoni zelo blizu in tako tudi ostali.[16]

Konec leta 1969 je družina preselila v Maida Vale, Zahodni London, kjer je Stanley začel s podoktorskim študijem na Londonski šoli za ekonomijo.[17] Charlotte in otroci so se leta 1970 za kratek čas vrnili v Nethercote, nato pa znova v London, v Primrose Hill,[18] kjer je Boris obiskoval osnovno šolo. Konec 1971 se jim je rodil znova sin Joseph.[19]

Ko je Stanley dobil zaposlitev pri Evropski komisiji, se je družina aprila 1973 preselila v Uccle, Bruselj, kjer se je Johnson naučil tekoče govoriti francosko.[20] Charlotte je doživela živčni zlom, tako da so jo sprejeli v kliniko zaradi klinične depresije; Johnson in njegovi bratje in sestre so končali leto 1975 v Hiši Ashdown, v pripravljalnem internatu v Vzhodnem Sussexu. Tu je Boris vzljubil ragbi ter se odlikoval v stari grščini in latinščini; da so učitelji uporabljali telesno kaznovanje, ga je potrlo. Stanley in Charlotte sta šla decembra 1978 narazen in se leta 1980 ločila.[21] Charlotte se je preselila v stanovanje v Notting Hill, kjer so otroci preživeli veliko časa z njo.

Eton in Oxford: 1977−1987Uredi

Johnson je dobil Kraljevo štipendijo za šolanje na Eton College, elitnem neodvisnem internatu v Etonu, Berkshire. V internat je prišel jeseni 1977,[22] začel je uporabljati ime Boris namesto Alex in razvil »ekscentrično angleško persono«, po kateri je pozneje postal znan.[23] Opustil je katolicizem svoje matere in prestopil v Anglikansko cerkev.[24] Čeprav se šola v poročilih pritožuje zaradi njegovih brezdelnosti, samozadovoljstva in zamud, je bil Johnson na Etonu priljubljen in poznan.[23] Njegovi prijatelji so bili večinoma iz premožnega srednjega in zgornjega razreda; njegova najboljša prijatelja sta bila Darius Guppy in Charles Spencer, oba sta mu sledila v Oxford in tudi kot odrasli so ostali prijatelji.[25] Johnson se je odlikoval v angleščini in klasikih, zanje je dobival nagrade,[26] postal je tajnik šolskega debatnega krožka[27] in urednik šolskega glasila Kronika internata Eton.[28] Konec leta 1981 je bil sprejet v Združenje Eton. Po koncu v Etonu si je Johnson privoščil enoletni premor v Avstraliji, kjer se je učil angleščino in latinščino v Kampusu Timbertop, elitnem neodvisnem internatu.[29][30][31]

 
Johnson je študiral klasično literaturo na Balliol College, Oxford.

Johnson je dobil štipendijo za študij Literae Humaniores, štiriletni študijski program na Balliol College v Oxfordu. Z vpisom na univerzo konec leta 1983[32] se je priključil generaciji študentov v Oxfordu, ki so v začetku 21. stoletja prevladali v britanski politiki in medijih, kot so visoki člani konservativne stranke David Cameron, William Hague, Michael Gove Jeremy Hunt ter Nick Boles.[33] Na univerzi je igral rugby za Balliol[34] in ostal v stiku predvsem s starimi Etonijci, med drugim s članstvom v klubu Bullingdon, pivski združbi višjega razreda, ki je bila znana predvsem po vandalizmu.[35] Johnson je spoznal aristokratko Allegro Mostyn-Owen in med študijem na univerzi sta se zaročila.

Johnson je bil priljubljen in splošno znan na univerzi v Oxfordu. Z Guppyjem je urejal satirično revijo univerze Pritok. Leta 1984 je bil Johnson izvoljen za tajnika Oxfordskega združenja,[36] potem ko ga je na volitvah za predsednika združenja premagal Neil Sherlock.[37] Leta 1986 je Johnson ponovno kandidiral za predsednika; njegova kampanja je bila osredotočena na zgornji razred in njegovo podporo, s poudarkom na osebnosti kandidata in manj na njegovih stikih s konservativci. V upanju na njihove glasove je Johnson iskal bližino združenj, ki so bile blizu Socialno-demokratski stranki (SDP) in Liberalni stranki. Johnson je z zmago na volitvah postal predsednik, čeprav njegovo predsedstvo ne spada med posebno odlična in nepozabna;[38] glede njegove usposobljenosti in resnosti so se pojavljala vprašanja.[39] S specializacijo v antični književnosti in klasični filozofiji je Johnson na Balliol College z zgornjim redom druge stopnje,[40] vendar je bil zelo nesrečen, ker ni izdelal s prvim.[41]

Zgodnja karieraUredi

Times in Daily Telegraph: 1987-1994Uredi

Johnson in Mostyn-Owen sta se poročila septembra 1987; Allegra e Boris[42] – duet za violino in violo je posebej za poroko komponiral Hans Werner Henze.[78] Po medenih tednih v Egiptu sta se preselila v Zahodni Kensington, Zahodni London.[43] Johnson si je poiskal delo pri podjetju za svetovanje L. E. K. Consulting, vendar je po enem tednu odnehal.[80] S pomočjo družinskih vezi je konec leta 1987 je začel pri Times kot podiplomski pripravnik.[81] Ko Johnson je spisal za časopis članek o arheološkem odkritju palače Edvarda II, je prišlo do škandala. Johnson si je izmislil za članek citat, katerega vir naj bi bil zgodovinar Colin Lucas, sam boter. Ko je Charles Wilson, urednik Times' izvedel za prevaro, je Johnson dobil odpoved.[82]

Johnson se je zaposlil v uredništvu Daily Telegraph, ker ga je urednik, Max Hastings, poznal še iz časov njegovega predsedstva v Oxfordu.[83] Njegovi izdelki so bili po srcu konservativnih bralcev srednjega razreda in srednje starosti iz "Srednje Anglije"; značilen je bil njih literarni slog, poln staromodnih besed in besednih zvez, značilen je bil njegov redni poziv bralcu kot "mojemu prijatelju".[44] V začetku leta 1989 je časopis Johnsona poslal v Bruselj, da od tam poroča o Evropski komisiji[45]; tu je ostal do leta 1994.[46] Kot oster kritik predsednika komisije Jacquesa Delorsa si je priboril sloves enega od redkih evroskeptičnih novinarjev.[47] Mnogi med njegovimi kolegi novinarji so bili kritični do njegovih izdelkov, saj naj bi pogosto vsebovali neresnice, katerih namen je bil diskreditirati Komisijo;[89] Chris Patten je kasneje izjavil, da Johnson takrat bil "eden največjih zastopnikov lažnega novinarstva".[46]

Po mnenju Sonje Purnell—ki je bil Johnsonova namestnica v Bruslju, ki je kasneje spisala njegov življenjepis[46]—so članki bili glavni vzrok za to, da je evro-skepsa, dotlej predmet britanske levice, postala "privlačna tema za desnico, saj je brenkala na njene čustvene strune".[48] Johnson je s svojimi članki postal najljubši novinar konservativne Vlade Margaret Thatcher,[91] ; ne glede na to, da se je naslednik Thatcherjeve, John Major ki mu je Johnson šel na živce, vedno znova moral soočiti z njegovimi trditvami

Videl sem, kako se je [Evropska unija] spremenjala. Biti prisoten, je bilo nekaj čudovitega Berlinski zid je padel, Francozi in Nemci pa so se morali odločiti, kako se bodo na to odzvali, kaj bo Evropa naredila, in prišlo je do tega fantastičnega pritiska, ustvariti enotno politiko, najti odgovor za zgodovinski nemški problem, in vse to je v konzervativni stranki povzročilo neverjetne napetosti; tako je vse, kar sem pisal iz Bruslja, bilo kot kamen, ki ga vržeš čez vrtni zid in potem prisluhneš, kako trešči na rastlinjak tam v Angliji, vse, kar sem poslal iz Bruslja, je imelo ta neverjeten, eksploziven učinek na konzervativno stranko, dalo mi je, če lahko tako rečem, precej čuden občutek moči.

.[49] Johnsonova pisanja so zaostrila napetosti med pristaši in nasprotniki EU v konservativni stranki, napetosti, ki so po splošnem mnenju prispevala k porazu na splošnih volitvah leta 1997. Johnson si je tako prislužil nezaupanje številnih članov stranke.[50] Njegovi članki so ključno vplivali na pojav Stranke za neodvisnost UK (UKIP) v začetku 1990-tih let.[48]

Februarja leta 1990 je žena Johnsona zapustila; po nekaj poskusih sprave sta se aprila 1993 ločila. Začel je razmerje s prijateljico iz otroštva, Marino Wheeler, ki se je v Bruselj preselila 1990. Maja 1993 sta se poročila in Wheelerjeva je kmalu zatem rodila hčer. Johnson in njegova nova žena sta se preselila v Islington v severnem Londonu,[51] v območje, znano po svoji levo-liberalni inteligenci. Pod vplivom tega okolja in njegove žene se je pri vprašanjih, kot so podnebne spremembe, pravice LGBT, in odnos med rasami, pomaknil v bolj liberalno smer.[52] Zakon je v Islingtonu dobil še tri otroke, ki nosijo priimek Johnson-Wheeler.[53] Johnson je veliko svojim otrokom posvetil veliko časa, napisal je knjigo verzov Zagnani starši so nevarni – Zgodba v svarilo, ki je ob objavi dobila pretežno slabe ocene.[54]

Politični kolumnist: obdobje 1994-1999Uredi

Ob povratku v London, je Hastings odbil Johnsonov predlog, da postane vojni reporter,[55] namesto tega ga je napredoval na mesto pomočnika urednika in glavnega političnega kolumnista. Johnson je za stolpec dobil pohvale, ker je bil ideološko raznolik in pisan jasno, tako da mu je prislužil nagrado Komentator leta Kaj pišejo časopisi.Očitali so mu tudi bigotnost in nesprejemljiv besednjak ("zamurci" za Afričane, "zloritniki" za geje itd.),[56][57][58].[59]

 
Konservativni Premier John Major Johnsona ni maral in je bil na tem, da vloži veto na njegovo kandidaturo

Z očmi na politično kariero je leta 1993 Johnson nakazal, da je pripravljen biti kandidat konservativnih za Člana Evropskega Parlamenta (MEP) na volitvah za Evropski Parlament 1994. Čeprav so premierja Majorja prepričali, da na Johnsonovo kandidaturo ne vloži veta, Johnson ni bil sposoben najti zase prosto volilno enoto. [60] Kasneje je osredotočil pozornost na sedež v britanskem parlamentu (House of Commons). Ko so zavrnili njegovo kandidaturo za Holborn in St. Pancras, ga je stranka izbrala za kandidata za volilno enoto Clwyd Jug v Severnem Wales, ki je bila varno v rokah laburistov. Po šestih tednih kampanje, ko je na splošnih volitvah leta 1997 9,091 glasov (23%) in tako izgubil ,ga je porazil kandidat nasprotne stranke.

Junija 1995 je prišlo do škandala, ko so objavili posnetek telefonskega pogovora, ki sta ga Johnson in njegov prijatelj Darius Guppy imela leta 1990. V pogovoru je Guppy omenil, da Stuart Collier, novinar News of the World, raziskuje njegove kriminalne dejavnosti, in prosil Johnsona, da mu priskrbi novinarjev zasebni naslov, da bi ga lahko dal premlatiti. Johnson je pristal na to, da podatke priskrbi, je pa izrazil zaskrbljenost, da bi bil lahko povezan z napadom], Ko je telefonski pogovor bil objavljen leta 1995, je Johnson izjavil, da konec koncev Guppyju podatkov ni preskrbel; Hastings je Johnsona ukoril, vendar mu ni odpovedal.

Johnson je dobil reden stolpec v časopisu The spectator, bratu časopisa The Daily Telegraph; dobival je mešane kritike in pogosto je bil videti v naglici.[61] Leta 1999 je poleg tega dobil stolpec o novih avtomobilov v reviji GQ. S svojim vedenjem je urednike redno spravljal v slabo voljo; ljudi pri GQ so frustrirali številni parkirni listki, ki jih je Johnson prislužil med testiranja avtomobilov za njih,[59], pri tem pa je bil dosledno pozen pri oddaji stolpcev za The Telegraph in The spectato, tako da je veliko ljudi proti svoji volji zaradi njega ostajalo dlje v službi; če so se odločili, da nehajo čakati in gredo v tisk brez njegovega prispevka, se je jezil, vpil na njih in jih preklinjal.

Ko se je Johnson pojavil aprila 1998 v epizodi serije Imam novice za vas, ga je lahko spoznalo precej širše občinstvo; poudarjeno igranje telebana iz zgornjih razredov mu je zagotovilo priljubljenost pri gledalcih, tako da so ga povabili znova v kasnejše epizode, tudi kot gostujočega voditelja.[62] Na ulici so ga začeli ljudje prepoznavati in bil je gost v drugih televizijskih oddajah.[63]

The Spectator in poslanec za Henley: 1999-2008Uredi

Izvolitev Borisa Johnsona ... potrjuje naraščajočo slabost torijev za slavne osebnosti s stališča turobnih zahtev politike. Johnson, ne glede na vse njegove nadarjenosti, verjetno ne bo olepšal kakega bodočega vladnega kabineta pod toryji. Dejansko ni znano, da bi bil preko mere zainteresiran za resne politične zadeve, in težko si ga je predstavljati, kako se kot zakoten, priden državni sekretarček za socialno varstvo muči z administrativnimi malenkostmi. Da bi ohranil svoj ugled kot človek, ki se mu kje treba smejati, bo moral na njem delati dalje, da bo beseda meso postala.

V juliju 1999, Conrad Black—lastnik Daily Telegraph in The Spectator—ponudil Johnson uredništvo slednjega pod pogojem, da odneha s svojimi sanjami o kandidaturi za parlament; Johnson je pristal. Ohranjal je tradicionalno desno usmerjenost časopisa, pri tem pa imel vrata odprta za leve članke in karikature.[65] Pod uredništvom Johnsona, je kolportaža časopisa porasla za 10% na 62,000, tako da je začel ustvarjati dobiček.[66] Njegovo urejevanje je tudi doživelo kritike; po mnenju nekaterih se pod njim The Spectator izogibal resnih vprašanj,[67], kolegi pa so postajali vse bolj slabe volje, ker je redno manjkal v pisarni, na sestankih in pri dogodkih.[68] Zaradi napačnih političnih napovedi v časopisu je prišel na glas pametnjakoviča, ki ga ni jemati resno;[67] ostro so ga kritizirali —med drugimi tudi njegov tast Charles Wheeler—, da je dovolil rasistične in antisemitske prispevke Takija Theodoracopulosa.[69][70]

Pot v parlamentUredi

Ko se je Michael Heseltine umaknil iz politike, se je Johnson odločil, da kandidirati v volilnem okraju Henley, enem od zanesljivo konservativnih okrožij v Oxfordshireu. Konzervativna stranka v volilnem okraju je o kandidaturi Johnsona imela pomisleke—enim je bil zabaven in očarljiv; drugi niso marali njegovega neresnega odnosa in pomanjkljivega poznavanja lokalnih razmer—konec koncev so njegovo kandidaturo podprli.[71] zaradi svoje televizijske slave je Johnson na splošnih volitvah leta 2001 zmagal z večino 8,500 glasov.[72] Redno se je udeleževal družabnih dogodkov v Henleyu in občasno pisal za Henley Standard.[73] Njegove odločitve so naletele na odobravanje, pridružil se je lokalni kampanji ob ukinitvi bolnišnice Townlands Bolnišnici in lokalne zračne ambulante.[74]

V parlamentu je Johnson bil imenovan v stalni odbor, ki je imel nalogo obnoviti kazensko zakonodajo, vendar je bilo često odsoten.[75], Kljub svoji slavi kot javni govornik je javnost za njegove govore v House of Commons menila, da niso kaj posebnega; Johnson sam jih je kasneje opisal kot "sranje".[76] V svojih prvih štirih letih kot poslanec je prisoten pri glasovanju pri približno polovici zakonskih predlogov; za njegov drugi mandat je delež padel na 45%.[77] Običajno je podprl partijsko linijo konservativcev, četudi se ji je v tem obdobju uprl petkrat, kar odraža njegov socialno liberalnejši odnos;[78] Čeprav je najprej bil proti, je kasneje glasoval za to, da se Britanija leta 2003 pridruži ZDA pri invaziji v Irak,[79] in v aprilu 2003 je obiskal zasedeni Bagdad.[80] Avgusta 2004 je podprl neuspešen poizkus, odstaviti predsednika vlade Tonyja Blaira zaradi "visoko kaznivih dejanj in prekrškov" v zvezi z vojno,[81] in decembra 2006 je opisal invazijo kot "ogromno napako in nezgodo".[82]

Čeprav je Black, lastnik časopisov, kjer je Johnson objavljal, bil mnenja, da je Johnson "neizrekljivo zahrbten", saj je prelomil svojo obljubo, da ne bo kandidiral, ga vseeno ni odpustil, saj mu je "pomagal dvigniti ugled časopisa in povečati promet".[83] Johnson je ostal urednik Spectatorja, pisal je tudi kolumne za Daily Telegraph in GQ, in nastopal na televiziji.[84] Njegova knjiga iz leta 2001, Prijatelji, volivci, rojaki: zapiski z volilne poti, pripoveduje o volilni kampanji˙, medtem ko je v Poslušajte me, prijatelji iz leta 2003 objavil zbirko že objavljenih stolpcev in člankov.[85] V letu 2004 je objavil svoj prvi roman Dvainsedemdeset devic: komedija zmešnjav, ki se vrti okoli življenja konservativnega poslanca in vsebuje različne avtobiografske elemente. Ko mu je kritik očital, da žonglira z več posli, kot jih je sposoben opravljati, je v obrambo omenil ljudi, kot sta bila Winston Churchill in Benjamin Disraeli, ki sta vzorno združevala svojo politično in literarno kariero. Da bi obvladal stres, se je začel teči in kolesariti,[86] in postal pri tem tako dobro znan, da so ga imenovali za "morda najbolj znanega kolesarja v Veliki Britaniji".[87]

Ko je William Hague odstopil vodja konservativcev, je Johnson podprl Kennetha Clarka, ker je bil mnenja, da je Clarke edini kandidat, sposoben zmagati na splošnih volitvah. Izvoljen pa je bil Iain Duncan Smith.[Johnson in Duncan Smith sta imela napete odnose, in Spectator je postal kritičen do vodstva njegove stranke. Duncan Smith je bil odstranjen s svojega položaja novembra 2003, zamenjal ga je Michael Howard; Howard je bil mnenja, da je Johnson pri volivcih najbolj priljubljen politik konservativne stranke, in ga je imenoval za podpredsednik stranke, z odgovornostjo za nadzor nad volilno kampanjo stranke.149] Ob preureditvi senčnega kabineta maja 2004 je Howard imenoval Johnsona za ministra v senci za umetnost.150] Oktobra je Howard Johnsonu ukazal, da se javno opraviči v Liverpoolu za objavo članka v The Spectator —anonimko je spisal Simon Heffer—ki je trdil, da je za nesrečo v Hillsborough delno prispevala množica radovednežev in da imajo ljudje v Liverpoolu okus za odvisnost od socialne države.[88]

Novembra 2004 so tabloidi razkrili razmerje Johnsona s kolumnistko Spectatorja Petronello Wyatt, med katerim je prišlo do dveh prekinitev nosečnosti. Johnson je najprej trdil, da so obtožbe "bedarije". Ko so obtožbe dokazali, je Howard od Johnsona zahteval, da zaradi javnih laži odstopi kot podpredsednik in minister v senci za umetnost; ko je Johnson zavrnil, ga je Howard odpustil s teh položajev. [89] Škandal je bil tema satire Kdo je očka?, ki so jo uprizorili na odru Kraljevega gledališča v Islingtonu julija 2005.

Drugi mandatUredi

 
Kot miniser v senci za visoko šolstvo je Johnson obiskal več univerz (kot tu leta 2006 Univerzo Nottingham ).

Na splošnih volitvah leta 2005 je bil Johnson ponovno izvoljen za poslanca za volilno enoto Henley. Na splošnih volitvah je zmagala laburistična stranka in Howard je odstopil kot konservativni vodja; Johnson je pri izbiri naslednika podprl Davida Camerona. Ko je bil Cameron izvoljen, je imenoval Johnsona za ministra v senci za visokošolsko izobraževanje, kot priznanje za njegovo priljubljenost med študenti. Ker je želel racionalizirati financiranje univerz, [90] je Johnson podprl predlagane dodatne pristojbine. [91] Septembra 2006 so njegovo sliko uporabili za pro-konservativne materiale "Boris te potrebuje" in "Boris srček" med univerzitetnim tednom za bruce. [92] Leta 2006 je Johnson vodil kampanjo za rektorja Univerze v Edinburgu, vendar je njegova podpora za dodatne pristojbine njegovo kampanji škodila, tako da je končal na tretjem mestu. [93]

Aprila 2006 je News of the World objavil novico, da ima Johnson afero z novinarko Anna Fazackerley; par novic ni komentiral in kmalu po tem je Johnson Fazackerley zaposlil. [94] Septembra 2006 je visoka komisija Papue Nove Gvineje protestirala zaradi neumestne primerjave: primerjal je namreč pogosto spreminjajoče se vodstvo konservativnih s kanibalizmom v Papui Novi Gvineji. [95]

Leta 2005 je novi izvršni direktor časopisa The Spectator, Andrew Neil, odpustil Johnsona z mesta urednika. Da bi nadomestil to denarno izgubo se je Johnson pogajal s The Daily Telegraphom o povišici z 200.000 na 250.000 funtov na leto, v povprečju za 5.000 funtov na stolpec, od katerih ga je vsak stal kako uro in pol časa. [96] [97] Pripravil je priljubljeno zgodovinsko televizijsko oddajo Sanje o Rimu; oddajo so predvajali januarja 2006, februarja pa ji je sledila knjiga. S pomočjo lastnega produkcijskega podjetja je ustvaril nadaljevanje Po Rimu in se osredotočil na zgodnjo islamsko zgodovino. [98] Vse mogoče dejavnosti so mu leta 2007 prislužile 540.000 funtov, kar ga je v tem letu uvrstilo na tretje mesto v Združenem kraljestvu. [99]

Župan LondonaUredi

Volitve za župana: 2008Uredi

Marca 2007 je Johnson predlagal, da na volitvah župana Londona leta 2008.kandidira za konservativno listo [100] Johnson je dobil Cameronovo podporo [101], poleg tega se je zanj zavzel London Evening Standard. [19] Julija je objavil svojo kandidaturo, [102] in septembra so ga izbrali za konservativnega kandidata, potem ko je na javnih predvolitvah dobil 79% glasov. [103]

 
Johnson je obljubil, da bo zgibne avtobuse v Londonu zamenjal z avtobusi New Routemaster, če bo izvoljen za župana

Johnsonovo kampanjo za župana so v glavnem financirali njegovi pristaši v londonskem finančnem sektorju. [104] Johnsonova kampanja se je osredotočila na zmanjšanje kriminala mladih, zagotavljanje varnejšega javnega prevoza in zamenjavo zgibnih avtobusov s posodobljeno različico AEC Routemaster. [105] Johnson se je zavzel zato, da se zakon o mamilih prilagodi "[primere], ko se konoplja uporablja za lajšanje hude in kronične bolečine". [106] S pogledom na konservativno obrobje predmestja zunanjega Londona je igral na strune, da laburistična mestna hiša območje zanemarja v korist osrednjega Londona. Kampanja je poudarjala njegovo priljubljenost, tudi med tistimi, ki so nasprotovali njegovi politiki [107], tako da so nasprotniki pritoževali, češ da je med volivci značilno slišati mnenje: "Glasujem za Borisa, ker ni resen". [105]

Tedanji laburistični župan Ken Livingstone je Johnsona vzel resno: "je najmočnejši nasprotnik, kar sem jih doslej v svoji politični poti doživel." Imel ga je za bigotnega klovna, brez stika z realnostjo, ki v svoji kolumni uporablja rasističen in homofoben jezik; Johnson je odgovoril, da so citati bili vzeti iz konteksta in da so bili mišljeni kot satira, in vztrajal: "Sem popolnoma proti rasizmu; preziram in črtim rasizem". Glasno je poudarjal svoje turške prednike [108] in se kot znak nasprotovanja konservativni politiki zavzel za prisluženo amnestijo nezakonitih priseljencev. Obtožbe proti njemu so postale samo še bolj resne, ko je fašistična britanska nacionalna stranka (BNP) pozvala navijače, da dajo drugi glas Johnsonu; odzval se je z izjavo, da "popolnoma in brez pridržkov" obsoja BNP. [109] [110] Do nadaljnjih polemik je prišlo, ko je Johnson priznal, da je kot študent užival konopljo in kokain. [111]

Na volitvah maja 2008 je udeležba znašala okoli 45%, Johnson je dobil 43,2%, Livingstone pa 37% prvih glasov; prišteti drugi glasovi so Johnsona razglasili za zmagovalca z 53,2%, Livingston je izgubil z 46,8%. [112] Johnsonu je koristila visoka volilna udeležba v konservativnih trdnjavah, kot sta Bexley in Bromley, [113] ki mu je prislužila največji osebni volilni mandat v Združenem kraljestvu ,[114] Ko je napovedal, da bo odstopil kot poslanec [115] [116] , je povzročilo kar nekaj jeze med člani stranke v Henleyu in med volivci, ki so se počutili zapuščene. [117]

Prvi mandat: 2008–2012Uredi

 
Johnson drži zmagovalni govor v mestni hiši, potem ko je bil izvoljen za župana Londona

Ko se je preselil v Mestno hišo,[118] je kot svoj prvi uradni nastop Johnson izbral praznik Sikhov Vaisakhi na Trafalgar Square., Namesto da bi prevzel obstoječo ekipo sodelavcev, kot je to bil storil Livingstone, si je Johnson šest mesecev iskal potrebno osebje.[119] Uradnikom v Mestni hiši, za katere je menil, da so preveč tesno povezani z Livingstonom, je dal odpoved.[120] Za podžupana je Johnson imenoval Tima Parkerja, ko pa je Parker začel večati svoj vpliv v mestni hiši in zahteval, da osebje poroča neposredno k njemu, ga Johnson postavil na cesto.[121] Zaradi teh problemov so se mnogi v konservativni stranki sprva oddaljili od Johnsonove uprave, saj so se bali, da bi jim bližina novemu županu škodila na splošnih volitvah 2010.[122]

Prve tedne svojega županstva je doživel kritike, predvsem zato, ker je prvi teden na delovnem mestu zamudil dve uradni priložnosti in ker je po treh tednih šel na počitnice v Turčijo. [120] Julija 2008 je Johnson obiskal zaključno slovesnost poletnih olimpijskih iger 2008 v Pekingu, kjer je s svojim oblačilom užalil svoje kitajske gostitelje. Med volilno kampanjo je Johnson privatno izrazil strah, da svojega trenutnega življenjskega sloga ne bo mogel obdržati, saj plača župana prinese samo 140.000 funtov na leto. [123] Da bi rešil ta denarni problem, je pristal na to, da poleg županovanja dalje piše za Telegraph, s čimer naj bi zaslužil dodatnih 250.000 funtov na leto. [124] Njegova ekipa je bila mnenja, da bo to v javnosti povzročilo polemiko, tako da jim je moral obljubiti, da bo petino svoje plače pri Telegraphu prispeval dobrodelni dejavnosti. Johnson jim je to zameril in konec koncev polne petine ni plačal. [125] Spor je izbruhnil, ko je v neki oddaji za BBC honorar pri Telegraphu v višini 250.000 funtov označil za "ptičjo pičo"; vsi po vrsti so ga obsojali, saj gre za približno 10-kratno povprečno letno plačo britanskega delavca. [126] [127] [128]

Med prvo administracijo je bil Johnson vpleten v več osebnih škandalov. Ko se je preselil v novo hišo v Islingtonu, je na svojem balkonu zgradil uto brez dovoljenja za gradnjo ; ko so se sosedje pritožili, je uto razstavil. Mediji so ga tudi obtožili, da imal afero z Helen Macintyre in da je oče njenega otroka; obtožb ni zanikal. [129] [130] [131] Spor je nastal, ko so Johnsona obtožili, da je poslanca Damiana Greena opozoril, da ga policija namerava aretirati; Johnson je zavrnil obtožbe in tudi ni bil obtožen. Obtožili so ga kronizma [132] zlasti ob imenovanju Veronike Wadley na položaj predsednice londonskega umetnostnega sveta, ko je bila splošno znano, da je manj kot najboljša kandidatka za položaj. [133] [134] [135] Vpleten je bil tudi v škandal okoli parlamentarnih stroškov in obtožen prekomerne osebne porabe pri vožnjah s taksijem. Ugotovili so, da je njegov podžupan Ian Clement zlorabil kreditno kartico mestne hiše, kar je bil vzrok za njegov odstop. [136] Johnson je ostal priljubljena oseba v Londonu. [137]

Politični ukrepiUredi

 
Avtobus New Routemaster, ki ga je uvedla Johnsonova uprava

Johnson ni naredil večjih sprememb v sistemu županovanja, ki ga je razvil Livingstone. [138] Razveljavil je več ukrepov, ki jih je uvedla uprava Livingstonea, končal mestni naftni posel z Venezuelo, ukinil glasilo The Londoner in polletne preglede črnih taksijev, ki pa so jih tri leta kasneje znova uvedli. Ukinil je zahodni de prometne cone za zastoje [139] in umaknil načrte za povečanje pristojbine za vozila s štirikolesnim pogonom. [140] Kasneje je bil obtožen, da ni objavil neodvisnega poročila o onesnaženosti zraka, ki ga je naročila uprava za Širši London, v katerem so razkrili, da je mesto kršilo zakonske omejitve za raven dušikovega dioksida. [141] [142] [143] [144]

Johnson je projekte Livingstona, kot sta Crossrail in olimpijske igre 2012, obdržal, vendar je bil obtožen, da je skušal pripisati zasluge zanje sebi samemu. [145] Uvedel je javno kolesarsko shemo, ki jo je Livingstone imel v pripravi; pogovorno znan kot " Borisova kolesa ", je delno zasebno financiran sistem stal 140 milijonov funtov, kar je pomenilo veliko finančno izgubo, četudi je ukrep užival priljubljenost. [146] Kljub Johnsonovi podpori za kolesarjenje po Londonu   - in njegovi široko kolportirani kolesarski razpoznavnost  - so nekatere kolesarske skupine ukrep kritizirale, saj po njihovem mnenju cest po mestu ni naredil varnejših za kolesarje. [147] kot je ob volitvah obljubil, je naročil tudi razvoj avtobusov New Routemaster za osrednji London. Prav tako je naročil gradnjo žičnice, ki je prečkala Temzo med polotokom Greenwich in kraljevimi doki. [148]

 
Johnson je uresničil Livingstoneovo idejo o javnem kolesarskem sistemu; rezultat so imenovali "Borisova kolesa".

Johnsonova prva politična pobuda je bila prepoved uživanja alkohola v javnem prevozu. [149] Na začetku svojega mandata kot župan, je Johnson napovedal načrte za razširitev plačilnih kartic Oyster na nacionalne železniške storitve v Londonu. [150] Eden od obljub v Johnsonovem volilnem manifestu je bil, da ohrani blagajne v podzemni železnici,, v nasprotju s predlogom Livingstonea, da 40 od njih zapre. [151] Urad župana je 2. julija 2008 sporočil, da je načrt o njih zaprtju preklican in da blagajne stanejo dalje odprte. [152] 21. novembra 2013 je Promet za London objavil, da se bododo loeta 2016 vse blagajne Londonske podzemne zaprli. [153] Pri financiranju teh projektov se je Johnsonova uprava zadolžila za 100 milijonov funtov [154], cene javnega prevoza pa so se povečale za 50%. [155]

V prvem mandatu kot župan naj bi se Johnson premaknil levo za določena vprašanja, na primer glede socialne podpore v Londonu (londonska plača za preživetje) in glede amnestije za nezakonite migrante. [156] Poskušal je umiriti kritike, ki mu očitali dvoličnost, pojavil se je na londonski gej paradi in hvalil časopise etničnih manjšin. [157] Leta 2012 je prepovedal avtobusom v javnem prevozu, da nosijo oglase krščanske skupine Core Issues Trust, ki so homoseksualnost enačili z boleznijo [158] Avgusta 2008 je Johnson prekinil tradicijo javne uprave, da ne komentira javno volitev v drugih državah, podprl je Baracka Obamo kot kandidata za predsednika Združenim državam. [159] [160]

Odnosi s policijo, financami in medijiUredi

 
Johnsonov odgovor na londonske nemire leta 2011 jje doživel kritike.

Johnson se je imenoval za predsednika Uprave metropolitanske policije (MPA), oktobra 2008 pa se je uspešno zavzel za odstop komisarja Iana Blaira zaradi tega, kako naj bi pogodbe prisojal svojim prijateljem in kako je ravnal ob smrti Jean Charles de Meneze. [161] [162] To je Johnsonu prineslo veliko spoštovanja med konservativci, ki so odločitev interpretirali kot njegovo prvo dejanje moči. [163] Čeprav je januarja 2010 odstopil s položaja predsednika MJU, [156] je Johnson kot župan bili zelo naklonjen metropolitanski policiji, zlasti med polemiko, ki je obkrožala smrt Iana Tomlinsona. [164] Splošni kriminal v Londonu je padel med njegovo upravo, čeprav se je izkazalo, da je njegova trditev, da se je resen mladoletni kriminal zmanjšal, bila napačna, saj se je povečal. [165] [166] Podobno ni imel prav s trditvijo, da so se številke metropolitanske policije povečale, saj se je mestna policija skrčila pod njegovo upravo. [165] Kritizirali so ga tudi zaradi odziva na nerede v Londonu leta 2011 ; ko je ob nemirih odšel s svojo družino v Britansko Kolumbijo in se ni takoj vrnil, ampak se je vrnil v London šele čez 48 ur po začetku nemirov, na prebivalce pa se je obrnil šele čez 60 ur. Ko je obiskal trgovce in prebivalce, ki so jih prizadeli nemiri v Claphamu, je iz množice bilo slišati žvižge in protest izžvižgali.

 
Johnson prižiga ogenj na slovesnosti ob otvoritvi londonskih mladinskih iger 2010

Johnson je zagovarjal londonski finančni sektor in se uprl mnenju "lop po bankah" po finančni krizi 2007–2008, , pri tem pa obsodil antikapitalistično gibanje Occupy London, ki se je pojavilo leta 2011. [167] Veliko časa je preživel z ljudmi s področja finančnih storitev in kritiziral vladno davčno stopnjo v všini 50% za visoke plače. [168] Pri bogatih meščanih je zbiral donacije za dobrodelno ustanovo za pomoč mladim v zapostavljenih državah; čeprav je najprej napovedal, da bo do leta 2010 zbral 100 milijonov funtov do leta 2010, je razdelila samo milijon in pol. [169] Obdržal je tudi obsežne osebne stike z britanskimi mediji, [170] tako da je tisk o njegovi mestni hiši poročal pretežno pozitivno. [170] Po drugi strani je v veliki meri dalje podpiral svoje prijatelje v medijih - med drugim Ruperta Murdocha, ko je prišlo do škandala okoli časopisa News International in nezakonitega vdora v telefone. [171]

Ustanovitev komisije za forenzično revizijo jso objavili 8. maja 2008. Odbor je zadolžen za spremljanje in preiskavo financ v Londonski razvojni agenciji in v Regiji širšega Londona. [172] laburisti so Johnsonovo izjavo kritizirali zaradi vtisa, da se ta nominalno neodvisna komisija politizira, in hoteli vedeti, ali je "ustrezna poraba javnih sredstev" pravilen opis za imenovanje ključnih Johnsonovih zaveznikov v komisijo z nalogo, "da izkopljejo trupla Kena Livingstona". [173]

Kampanja za ponovno izvolitevUredi

Pred novimi volitvami leta 2012 je Johnson ponovno kandidiral in Livingstone ponovno nastopil kot kandidat za laburistično stranko. Ankete so pokazale, da je po eni strani Livingstonov pristop k problemu prometa bili bolj priljubljen, po drugi strani pa so volivci v Londonu Johnsonu bolj zaupali, kar se vprašanj kriminala in gospodarstva tiče. [174] Johnsonova kampanja je poudarjala obtožbe, da je Livingstone kriv davčne utaje, za kar je Livingstone Johnsona imenoval "lažnivca". [175] Namesto da predstavi alternativno in progresivno vizijo prihodnosti Londona, se je Livingston osredotočal na kritiziranje Johnsona, [176] tako da je bil Johnson ponovno izvoljen za župana. [177]

Drugi mandat: 2012–2016Uredi

London je s svojo ponudbo za organizacijo poletnih olimpijskih iger 2012 uspel leta 2005, ko je župan še bil Ken Livingstone. Johnson je bil sopredsednik olimpijskega odbora za nadzor iger. [178] Izboljšal je prevoz okoli Londona v času, ko je bilo v Londonu na tisoče obiskovalcev začasnih obiskovalcev [179] [180] [181] [182] in trgovinam in supermarketom dovolil daljši delovni čas ob nedeljah. [183] Vendar pa so Johnsona obtožili, da je pred igrami skušal prikriti onesnaženost zraka, ko je v bližini nadzornih postaj ukazal uporabo sredstev za zbijanje prahu. [143] Novembra 2013 je Johnson napovedal velike spremembe v obratovanju londonske podzemne železnice, tako je recimo podzemska začela obratovati celo noč ob koncih tedna. Dal je pri tem zapreti vse prodajalne za karte in jih zamenjati z avtomati, kar naj bi prihranilo letno 40 milijonov funtov. [184] [185]

Februarja 2012 je kritiziral praznovanja ob dnevu svetega Patrika v Londonu, ki jih je povezal s Sinn Féinom in jih označil "Levičarko sranje", [186] za kar se je pozneje opravičil. [187]

Februarja 2013 na zasedanju skupščine v Londonu je po objavi proračuna za leto 2014 Johnson moral po glasovanju zapustiti sejo. Ko je ugotovil, da glasovanje pomeni, da o proračunu ne bo zaslišan, je Johnson svoje politične nasprotnike ozmerjal kot "velike protoplazemske žele bombone brez hrbtenice". [188]

Johnson je bil prisoten ob otvoritvi Svetovnega islamskega gospodarskega foruma v Londonu julija 2013, kjer je odgovarjal na vprašanja skupaj z malezijskim predsednikom vlade Najibom Razakom. V šali je izjavil, da Malezijke študirajo na univerzi, kako bi prišle do mož, kar je kar nekaj udeleženk vzelo kot žalitev. [189] [190]

Leta 2014 je Johnson delal reklamo za svojo biografijo Churchilla, Faktor Churchill, mediji so pri tem poudarjali, kako se Johnson ves čas primerja s Churchillom. [191]

Johnson za tretji mandat za župana Londona ni kandidiral in je 5. maja 2016 po izvolitvi nekdanjega ministra za promet Sadika Kana odstopil. Johnson je zapustil županstvo še vedno priljubljen med ljudmi iz Londona. Anketa YouGova ob koncu njegovega mandata je pokazala, da je 52% anketiranih mnenja, da je opravil "dobro delo" kot župan Londona, le 29% je menilo, da je opravil "slabo delo". [192] Leta 2016 je Sadiq Khan napovedal, da bodo tri nemške vodne topove, ki jih je Johnson kupil za metropolitansko policijo, ne da bi čakali na dovoljenje ministra za notranje zadeve, prodali in sredstva namenili organizacijam za mladino. [193] Vendar pa vozil ni bilo mogoče prodati, tako da si jih poslali z izgubo 300.000 funtov na odpad. [194]

Pot skozi parlamentUredi

Johnson je sprva med svojim županovanjem zanikal, da se bo vrnil v spodnji dom. [137] Vendar pa je po večjih špekulacijah v javnih občilih avgusta 2014 prosil za izbiro za konservativnega kandidata na splošnih volitvah leta 2015, tako da septembra postal kandidat stranke za varen sedež Uxbridgea in South Ruislip, [195] [196] Na splošnih volitvah maja 2015 je bil izvoljen za poslanca. Veliko je bilo govora o tem, da se v Parlament vrača, ker želi zamenjati Camerona kot vodjo konservativcev in predsednika vlade. [197]

Kampanja Brexit: 2015–2016Uredi

 
Johnson kot ena od politikov na balonu ki so ga po Manchestru kazali nasprotniki Brexita

Februarja 2016 je Johnson podprl gibanje Vote Leave (glasuj za odhod) za referendum o članstvu Združenega kraljestva v Evropski uniji. [198] Cameronova opozorila je označil kot "močno pretiravanje". Njegovo izjavo so finančni trgi razumeli kot znak, da je Brexit verjetnejši, tako da je britanski funt padel za skoraj 2%, to je na najnižjo raven po marcu 2009. [199]

V aprilu 2016 je v članku za The Sun, kot odgovor na mnenje predsednika Baracka Obame, da naj bi Britanija ostala v Evropski uniji, Johnson dejal, da je lahko da Obamove poglede oblikoval "odpor njegovih prednikov ", ki jih Obama ima "delno v Keniji". [200] Pripombe je Churchillov vnuk, konservativni poslanec Sir Nicholas Soames, označil kot "idiotske" in "globoko žaljive". [201] Pripombe so številni politiki, tako laburisti kot liberalci,bsodili kot rasistične in nesprejemljive,[202] [203] in študentska družba King's College v Londonu je zaradi tega umaknila povabilo za govor. [204] Po drugi strani pa so njegove pripombe zagovarjali tako konservativec Iain Duncan Smith kot tudi vodja britanske neodvisne stranke (UKIP) Nigel Farage. [202] [205]

Mesec dni kasneje je med kampanjo dejal, da gre za poskus ustvariti združeno Evropo Rimskega cesarstva. Po njegovih besedah: " Napoleon, Hitler, vsemogoči ljudje so to skušali, in končalo se je tragično. EU skuša na drug način. " [200] [206]

Johnson je podprl trditev Vote Leave, da se je vlada zavezala za čimprejšnji pristop Turčije k EU. VoteLeave naj bi s tem namigoval, da bo 80 milijonov Turkov prišlo v Združeno kraljestvo, če Britanija ostane v EU. Vendar pa je Johnson v intervjuju v času pomembnih parlamentarnih razprav januarja 2019 zanikal, da bi Turčijo kdajkoli med kampanjo omenil. [207] [208] 22. junija 2016 je Johnson med razpravo v živo pred 6000-člansko publiko na Stadionu Wembley izjavil, da bo 23. junij lahko da "dan neodvisnosti Velike Britanije" [209] David Cameron, takratni britanski premier, je izrecno odgovoril na Johnsonovo trditev takole: "ideja, da naša država ni neodvisna, je nesmisel. Celotna razprava dokazuje našo suverenost. " [210]

Po zmagi kampanje proti članstvu v EU je Cameron odstopil s položaja konservativnega voditelja in predsednika vlade. Johnson je bil za javnost na prvem mestu za nasledstvo. [211] [212] Vendar pa se je Johnson odpovedal kandidaturi na volitvah za konservativno vodstvo. [213] Tik pred tem je Michael Gove - Johnsonov zaveznik - izjavil, da Johnson "ni zmožen zagotoviti vodstva ali zgraditi ekipe za naloge predsednika." [214] [215] [216] Telegraf je Goveove pripombe imenoval "najbolj spektakularen politični atentat dandanašnje generacije". [217] Johnson je podprl kandidaturo Andreje Leadsom, ki pa je teden kasneje zapustila tekmo. [218]

Zunanji minister: 2016–2018Uredi

 
Johnson z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom oktobra 2017
 
Johnson se je decembra 2017 v Teheranu sestal z iranskim zunanjim ministrom Mohammadom Javadom Zarifom
 
Johnson z Izraelskim predsednikom Benjaminom Netenyahujem junija 2018

Ko je Teresa May postala vodja konservativne stranke in predsednica vlade, je julija 2016 imenovala Johnsona za zunanjega ministra. [219] Analitiki so imenovanje videli kot taktično potezo, ki naj bi politično oslabila Johnsona: novi delovni mesti "ministra za Brexit" in ministra za mednarodno trgovino sta ministru za zunanje zadeve prepustili le malo oblasti. [219] [220] Johnsonovo imenovanje je zagotovilo, da je pogosto zunaj države in ne more organizirati in mobilizirati nasprotnikov proti Mayevi, hkrati pa ga je prisililo, da prevzame odgovornost za težave, ki jih povzroča umik iz EU. [221] [222] Johnsonovo imenovanje so nekateri novinarji in tuji politiki zaradi njegovih preteklih spornih izjav o drugih državah kritizirali. [223] [224] [225] Nekdanji predsednik vlade Švedske Carl Bildt je dejal: "Želim si, da bi šlo samo za šalo". [226] Visoki uradnik v Obamovi vladi je menil, da bo imenovanje Johnsona še bolj zbližalo ZDA in Nemčijo na račun posebnega odnosa z Združenim kraljestvom. [227]

Johnsonov obisk v Turčiji maja 2016 je bil nekoliko napet, ker je štiri mesece pred tem dobil nagrado Douglasa Murraya za pesem o turškem predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu. [228] Ko ga je novinar vprašal, ali se bo opravičil za pesem, je Johnson zadevo zavrnil kot "malenkosti". [229] Johnson se je zavezal, da bo Turčiji pomagal pridružiti se EU in izrazil podporo Erdoganovi vladi. [230] Johnson je podprl intervencijo v Jemnu pod vodstvom Savdske Arabije in zavrnil blokado prodaje orožja v Saudsko Arabijo ;[231] pri tem je izjavil, da ni nobenih jasnih dokazov, da Savdska Arabija v vojni v Jemnu krši mednarodno humanitarno pravo. [232] Septembra 2016 so ga skupine za človekove pravice obtožile, da je blokiral preiskavo ZN o savdskih vojnih zločinih v Jemnu. [233] Glede na britansko-saudsko zavezništvo je decembra decembra pritegnil pozornost y mnenjem, da so Saudijci podobni Irancem, ko gre za v »marionetne igre in vojne s pomočjo tretjih« na Bližnjem vzhodu. [234] [235] [236] Mayeva je izjavila, da njegove pripombe ne predstavljajo stališča vlade. [237]

Novembra 2016 je Johnson za odbor za zunanje zadeve povedal, da je Nazanin Zaghari-Ratcliffe - britansko-iranski dvojni državljan, aretiran zaradi usposabljanja novinarjev in blogerjev v projektu BBC World Service Trust - in obsojen na petletno zaporno kazen, "preprosto učil ljudi novinarstva". Zaghari-Ratcliffe je bil dejal, da je bil njen obisk namenjen samo njeni hčerki, da bi se srečala svoje stare starše. Johnson je kot odgovor na kritiko izjavil, da je bil napačno citiran in da nič od tega, kar je rekel, ne opravičuje obsodbe Zaghari-Ratcliffe. [238] [239] V maju 2018, Johnson podprl okvirni nuklearni sporazum z Iranom, kljub odločitvi Donalda Trumpa [240], da ZDA odstopi od njega. Johnson je menil, da bi sporazum lahko prinesel gospodarske koristi iranskemu ljudstvu.

Maja 2017 jih je med splošnimi volitvami slišal zaradi pogovora o alkoholu v templju Sikhov v Bristolu. Johnson je obljubil, da bo ukinil tarife za indijski viski, čeprav je njegova tašča Sikhovskega porekla, ki alkohol prepoveduje. [241]

Johnson je 13. septembra 2017 obiskal Tortolo na Britanskih Deviških otokih, da bi potrdil zavezanost Združenega kraljestva, da pomaga obnoviti britanska ozemlja, ki jih je uničil orkan Irma. [242] [243] Rekel je, da se je pri trem spomnil na fotografije Hirošime, potem ko je mesto je porušila atomska bomba. [244]

Septembra 2017 so ga kritizirali, ker je med obiskom mjanmarskega templja recitiral pesem Mandaray Rudyarda Kiplinga ; Britanski veleposlanik, ki je bil z njim, mu je dal vedeti, da to "ni bilo primerno" [245] [246] [247] Oktobra 2017 se je soočil s kritiko, ker je trdil, da bi lahko libijsko mesto Sirte postalo gospodarski uspeh, kot je Dubaj : "vsako med nami je dolžan poskrbeti za trupla". [248] [249] ko je prišlo do zastrupljenja Sergeja in Julije Skripal v Salisburyju maja 2018, za katerega je britanska vlada obtožila Rusijo, [250] Johnson primerjal gostovanje Vladimirja Putina na svetovnem prvenstvu v Rusiji z gostovanjem olimpijskih iger v Berlinu 1936 pod Adolfom Hitlerjem. [251] Rusko zunanje ministrstvo je Johnsonove komentarje označilo kot "nesprejemljive in nevredne" pripombe. [252]

V uredniškem članku septembra 2017 je Johnson ponovno izjavil, da bo Združeno kraljestvo po Brexitu ponovno pridobilo nadzor nad 350 milijonov funtov na teden, in nakazal, da bo denar na voljo za nacionalno zdravstveno službo (NHS). [253] Kasneje so ga kabinetni kolegi kritizirali zaradi oživljanja te trditve, predsednik uprave za statistiko Združenega kraljestva Sir David Norgrove pa ga je obtožil "očitne zlorabe uradnih statistik".[254] [255] Po splošnih volitvah leta 2017 je Johnson zavrnil medijska poročila, da namerava izzvati vodstvo Therese May. [256] V pismu predsednici februarja 2018 je Johnson menil, da bo Severna Irska lahko da morala sprejeti mejne kontrole po Brexitu, kar naj ne bi resno vplivala na gospodarstvo; prej je o tem trdil, da si je trdo mejo nemogoče predstavljati. [257]

Marca 2018 se je Johnson opravičil za svoj "nenamerni seksizem", potem ko je imenoval zunanjega ministra v senci Emily Thornberry "Gospo Nugee"; Thornberry je bil poročena s Christopherjem Nugeejem, vendar ni uporabljala njegovega priimka. [258] Junija naj bi, ko so ga vprašali o pomislekih podjetij glede "trdega" Brexita, izjavil, da "naj se gospodarstvo j*be". [259] [260] [261] [262]

Julija 2018, tri dni po tem, ko se je kabinet sestal na posestvu Chequers, da bi se dogovoril o strategiji Brexit, [263] je Johnson skupaj z ministrom za Brexit Davidom Davisom [264] odstopil. [265]

Nazaj v zadnje vrste: od leta 2018Uredi

Z odstopom iz mesta zunanjega ministra se je Johnson vrnil nazaj med navadne poslance. Julij je Johnson podal odstopno izjavo, v kateri je dejal, da ministri "pravimo o tem, kaj počnemo, EU eno, ko se obračamo na volivce, pa drugo". V odstopni izjavi je dejal, da »ni prepozno, da bi rešili Brexit. Za pogajanja imamo čas. Smer naše ladje smo že enkrat spremenili takt in lahko jo spremenimo ponovno". [266] Buzzfeed je poročal, da je bil Johnson v stiku s Steveom Bannonom, nekdanjim glavnim svetovalcem Donalda Trumpa. V intervjujih je Bannon pohvalil Johnsona in dejal, da bi moral izzvati Thereso May za vodstvo stranke. [267] [268] Januarja 2019 so Johnsona kritizirali zaradi pripomb med kampanjo Leave 2016 glede vstopa Turčije v Evropsko unijo; zanikal je, da bi kdaj kaj takega rekel. [269] Marca 2019 je Johnson kritiziral izdatke za preiskave obtožb o zlorabi otrok, namesto da bi denar šel za več policije na ulicah. [270] Izjavo je močno kritizirala žrtev, poleg tega organizacije za preprečevanje zlorab in tudi šef policije. Notranja ministrica v senci Louise Haigh : "Bi lahko pogledal žrtvam v oči in jim rekel, da so preiskave in obsodbe krivcev, ki so žrtve kot otroke zlorabili, zapravljanje denarja? Ti nevarni butec brez sramu.« [271]

NovinarstvoUredi

Julija 2018 je Johnson podpisal 12 ‑ mesečno pogodbo za pisanje člankov za Telegraph Media Group. [272] Avgusta je Svetovalni odbor za imenovanja v podjetjih (ACoBA) sporočil, da je ta zaposlitev kršila Ministrski zakonik. [273] [272] Decembra je bilo Johnsonu ukazano, da se Parlamentu opraviči, ker ni prijavil 50.000 funtov zaslužka. Parlamentarni komisar za standarde je ugotovil, da prrestopki niso bili nenamerni in da Johnson v devetih primerih ni podal izjav, kot jih pra vila zahtevajo. [274]

V enem od prvih člankov, ki jih je objavil The Daily Telegraph, je Johnson pisal o prepovedi pokrival na Danskem in se zavzel proti kakršni koli prepovedi burk ali nikaba, vendar je menil, da ženska v takih oblačilih spominja na "poštni nabiralnik" in "bančnega roparja". [275] Muslimanski svet Britanije (MCM) je Johnsona obtožil, da "se prilizuje skrajni desnici".[276] [277] Več visokih konservativcev, med drugimi predsednica Theresa May,, je pozvalo Johnsona, naj se opraviči. [278] [279] Drugi, na primer poslanka Nadine Dorries, so trdili, da njegove pripombe niso šle dovolj daleč in da je treba pokrivala obraz prepovedati. [280] Anketa Sky Newsa je pokazala, da je 60% vprašanih meni, da Johnsonovi komentarji niso bili rasistični, 33% pa, da so; 48% jih je menilo, da se mu ni treba opravičiti, 45% pa, da bi se moral. [281] Neodvisna skupina, ki naj bi presodila Johnsonove pripombe,[282] je decembra ugotovila, da prekrškov ni storil, da pa je njegov jezik lahko razumeti kot "provokativen", da pa je bil "spoštljiv in strpen" in da ima pravico uporabiti "satiro", da izrazi svoje mnenje. [283] Septembra 2018 je Johnson zapisal: »Odprli smo se za večno politično izsiljevanje. Okoli britanske ustave smo zavili samomorilni telovnik - in detonator dali Michelu Barnierju. " Starejši toryji so ga je močno kritizirali, Alan Duncan iz zunanjega ministrstva pa je obljubil, da bodo pripombe zaznamovale "politični konec Borisa Johnsona". [284] [285]

Aprila 2019 je Neodvisna organizacija za standardizacijo tiska odločil o vsebini članka v The Daily Telegraph z dne 6. januarja 2019, "Britanci ne bodo pustili, da iz strahu podprejo pomilovanja vreden sporazum za Brexit, za katerega nihče ni glasoval", ki ga je spisal Johnson. [286] Trditev, da Brexit brez pogodbe "britanska javnost z jasno večino podpira", je napačna in "pomeni neupoštevanje potrebne skrbi za pravilnost vsebine v nasprotju s členom 1 (i)" smernic, zaradi česar organizacija zahteva, da se popravek lažne trditve objavi v tiskani izdaji in priloži spletni različici. [287]

Pregon zaradi domnevne kršitve v javni funkcijiUredi

Marcus Ball, zasebni tožilec, je zbral več kot 200.000 funtov od skoraj 6.000 podpornikov, da bi sodno preganjal Johnsona v treh točkah za kaznivo dejanje kršitve javnih funkcij. [288] Johnson naj bi zlorabil zaupanje javnosti na referendumu o članstvu v Evropski uniji leta 2016 v Združenem kraljestvu, ker je v svojih javnih funkcijah v parlamentu in kot župan Londona lagal o stroških za članstvo Združenega kraljestva v Evropski uniji. [289] 23. februarja 2019 je tožilstvo predložilo obvestilo o zadevi sodišču in vložilo prošnjo za sodni poziv Johnsonu. [290] 29. maja je okrožna sodnica Margot Coleman zapisala: "Pritožba vsebuje dovolj dokazov, da se je imenovani zavedal, da so trditve lažne". Poudarila je, da obtožbe trenutno niso dokazane. Predhodno zaslišanje naj bi potekalo na sodišču Westminster Magistrates, pri čemer naj bi zadevo kasneje predali Kraljevemu sodišču v sodbo, [291] vendar je vrhovno sodišče zadevo 7. junija zavrnilo. [292]

Kandidatura 2019 za vodstvo konservativne strankeUredi

Dne 16. maja 2019 je Johnson potrdil, da bo po odstopu Therese May. kandidiral na volitvah za vodstvo konservativne stranke [293] V intervjuju v začetku junija, tik pred obiskom Združenega kraljestva, je ameriški predsednik Donald Trump podprl Johnsona kot kandidata za mesto predsednika vlade: "Dejansko sem vse skupaj zelo natančno preštudiral. Poznam različne igralce. Mislim pa, da bi Boris opravil zelo dobro delo. Mislim, da bi bil odličen. Všeč mi je. " [294]

12. junija je Johnson uradno začel svojo kampanjo z besedami: »Po treh letih in dveh zamujenih rokih moramo 31. oktobra zapustiti EU. Doseči moramo boljše rezultate od sedanjega sporazuma o odstopu, ki ga je Parlament trikrat zavrnil - in naj pojasnim, da ne želim doseči izida brez dogovora. Mislim, da ne bomo končali na tak način. Odgovorno je edinole, če se odločno in resno pripravimo na izhod brez pogodbe. Pravzaprav je presenetljivo, da kdorkoli lahko predlaga, da naj se odpovemo temu v pogajanjih ključnemu orodju. " [295] V kampanji je Johnson opozoril na "katastrofalne posledice za zaupanje volivcev v politiko", če bi vlada pritiskala EU za nadaljnje premike roka. Zavzel se je zato, da se tako imenovani back-stop črta iz vseh možnih sklepov Brexit in se zamenja z alternativami, pri tem pa obljubil, da bo plačilo v višini 39 milijard funtov za razvezo članstva, ki jih mora Združeno kraljestvo plačati EU ob odhodu, zadržal", dokler stvari ne postanejo jasnejše". Johnson je sprva obljubil, da bo zmanjšal davčno olajšavo za dohodke za več kot 50.000 funtov, povišal 40-odstotni davčni prag na 80.000 funtov, ko pa je prišel pod dež na BBC, je predloge umaknil. [296] Prav tako je napovedal, da bo dvignil raven, na kateri nizko plačani delavci začnejo plačevati nacionalno zavarovanje. [297]

Anketa 13. junija, ki so jo objavili člani stranke, je pokazala, da Johnson nedvomno vodi. [298] V zadnjem glasovanju poslancev 20. junija je dobil160 glasov in bil poleg Hunta imenovan za enega od finalnih dveh kandidatov. [299]23. julija je bil s krepko večino izvoljen za predsednika toryjev in bil 24. julija imenovan za predsednika vlade.

19. julija je Reuters razkril, da je Johnson in njegove politične zaveznike aktivno podprl nekdanji ruski naftni tajkun Alexander Temerko, ki je postal glavni donator konservativne stranke, potem ko je leta 2004 pobegnil iz Rusije, da bi se izognil kazenskim ovadbam. [300] [301] Znano je, da ima Temerko, ki je po lastni izjavi na ti Johnsonom, tesne vezi z rusko obveščevalno in varnostno službo. [300]

Politična ideologijaUredi

Ideološko se je Johnson opisal kot " Eno-narodni tory". [302] [303] Politični znanstvenik Tony Travers iz London School of Economics je opisal Johnsona kot "dokaj klasičnega - to je na strani majhne vloge države - rahlo evroskeptičnega konservativca", ki je prav tako kot njegovi sodobniki Cameron in Osborne postal pristaš "modernega socialnega liberalizma". [304] Guardian pravi, da je kot župan Johnson združil ekonomski in socialni liberalizem, [305] The Economist pa trdi, da s tem Johnson "presega svojo Toryijsko identiteto" in sprejema bolj liberalistične poglede. [306] Stuart Reid, Johnsonov kolega pri časopisu The Spectator, je opisal poglede Johnsona kot poglede "liberalnega libertarijanca". [307] Business Insider je opozoril, da je Johnson kot župan Londona, dobil sloves "liberalnega, sredinjskega politika". [308] Johnsonov življenjepisec in prijatelj Andrew Gimson je dejal, da medtem ko je "v gospodarskih in socialnih zadevah [Johnson] resnično liberalen", v svoji osebnosti ohranja "torijski element" s svojo "ljubeznijo do obstoječih institucij in priznanjem neizogibnosti hierarhije ". [309]

[Sem] za svobodni trg, strpen, široko liberalen (čeprav morda ne ultra-libertarijanski), nagnjen k zaslugam na temelju tradicij, proti reguliranju, za priseljence, lastne noge, alkohol, lov in motorje ter pripravljen braniti do smrti pravico verovati v reinkarnacijo.

Boris Johnson

Stuart Wilks-Heeg, izvršni direktor Democratic Audit, je dejal, da je "Boris politično okreten", [304] biografka Sonia Purnell pa je zapisala, da je Johnson redno spreminjal svoje mnenje o političnih vprašanjih, kar je po njenem mnenju "ideološka praznina pod togo zunanjostjo Toryja." [310] Kasneje je omenjala njegov "oportunistični - nekateri bi lahko rekli pragmatični - pristop k politiki". [311] Leta 2014 je nekdanji župan Ken Livingstone v intervjuju z New Statesmanom trdil, da se je Johnsona kot "najbolj trdega desnega ideologa po Thatcherjevi" najprej bal, v času Johnsonovega županovanja pa je namesto tega prišel do spoznanja, da je Johnson "dokaj len teleban, ki hoče samo povsod biti zraven", ne da bi mu treba kaj dosti delati.[312]

Philip Collins, ki piše za Prospect, je predlagal, da so Johnson in drugi pristaši Brexita v konservativni stranki "britanski golisti", ki se napajajo "pri zasnovi naroda, ki ponovno rojeva spečo dušo svobode". Predlagal je, da gre za obliko nacionalizma, ki pa ni "šovinističen". [313] V internet časopisu Politico Michael Hirsch primerja Johnsona s Trumpom, češ da sta oba zagovornika "novega nacionalizma". [314] Johnson je odgovoril, da "ni nacionalist, če so s tem mišljeni ksenofobi ali ljudje, ki odklanjajo druge države in kulture". [315]

Purnell meni, da je Johnson "predvsem elitist". [316] V članku z naslovom "Naj živi elitizem" je Johnson izjavil, da bi "brez elit in elitizmov človeštvo še vedno živelo v jamah". [317] Vendar pa je po kampanji za Brexit kritiziral "cinizem elite" o Brexitu, [318] opisal "elite zaroto elite, da spodnese Brexit", [319] in jo obtožil, da je "odkrito brezbrižna do težav, ki jih njihova politika povzroča."[320] Nekateri mediji so ga zato označili kot " populista". [321] [322] [323]

Stališča o priseljevanju in Evropski unijiUredi

Purnell je verjel, da je vpliv družine z materine strani, levičarske družine Fawcett, v Johnsonu razvil "iskren odpor do rasne diskriminacije". [324] Johnson je pohvalil nekdanjega predsednika vlade Winstona Churchilla: "Churchill je rešil to državo in celotno Evropo barbarske fašistične in rasistične tiranije in naš dolg do njega je neprecenljiv". Dodal je, da je Churchill "igral izjemno vlogo kot socialni reformator, s svojo skrbjo za delovne ljudi in njihova življenja." [325] Johnson je bil kot župan Londona znan kot zagovornik priseljevanja. [326] Leta 2018 se je med pogajanji Brexit zavzel za bolj liberalni pristop k priseljevanju kot pa je bil pristop Therese May. [327]

Leta 2003 je Johnson o EU dejal: "Nikakor nisem ultra-evroskeptičen. Na določen način malce obožujem Evropsko unijo. Če je ne bi imeli, bi morali nekaj takega izumiti. " [326] Od leta 2009 dalje se je zavzemal za referendum o članstvu Velike Britanije v EU. [328] [326] [329] Leta 2018 je med pogajanji o Brexitu zahteval, da Britanija zapusti enotni trg. [326] Rekel je, da je članstvo Velike Britanije v EU privedlo do pritiska na plače "domorodcev" ljudi in izrazil mnenje, da EU namerava ustvariti "superdržavo", s katero želi oropati Veliko Britanijo njene suverenosti. [326] Leta 2019 je Johnson dejal, da bo Britanijo 31. oktobra spravil iz EU, najsi z dogovorom ali brez njega. [330] Če bi prišlo do "No Deal Brexit" (Brexit brez dogovora), bi Združeno kraljestvo zapustilo EU brez formalnega sporazuma in bi zato moralo trgovati s svetom (med drugimi tudi z državami članicami EU) po pogojih Svetovne trgovinske organizacije. [331] [332]

Javna osebnostUredi

 
Johnson s poslancem liberalnih demokratov Johnom Hemmingom (levo) in konservativnim poslancem Grahamom Stuartom (center) 28. marca 2006 na demonstracijah proti zaprtju bolnice.

Široki javnosti znan kot "Boris",[333] Johnson dobil še druge vzdevke, tako "BoJo", zlepljenko iz njegovega imena in priimka. [334] Njegovo javna osebnost je "blagovna znamka Boris", ki naj bi jo razvil na univerzi v Oxfordu. [335] Max Hastings je to javno podobo označil kot "fasado, ki združuje duhovitost, šarm, sijaj in presenetljive pobliske neuravnovešenosti", [336] politik Andrew Crines pa pravi, da Johnson kaže "značaj simpatičnega in zaupanja vredne osebe z močnim intelektualnim kapitalom". [337] Urednik Private Eye Ian Hislop pravi: "Je naš Berlusconi  ... Edini politik, v katerega družbi se počutimo dobro, vsi drugi so preveč zaposleni s svojo lastno odgovornostjo. " [338] Novinar Dave Hill piše, da je Johnson "enkratna osebnost britanske politike, zmes komedijanta, prevaranta, destruktiven showman in populistična medijska konfekcija." [339]

Johnson namerno goji "napol zapuščen videz", [340] na primer tako, da si na zanj tipičen način specifično razkuštra lase, preden se pokaže v javnosti. Purnellova ga je opisala kot "maničnega samo-promotorja", ki je svoje življenje polnil z "zabavo in šalami". [341] Kot odgovor na naziv "jokerja" [337] je Johnson izjavil, da "je humor pripomoček, s katerim lahko posladkaš grenko tableto in uspeš predstaviti pomembne točke." [341] Kot pravi biografinja, so njegovi sodelavci bili redno mnenja,, da je Johnson izrabil ljudi za svoje interese, [342] Gimson pa je zapisal, da gre pri Johnsonu za "enega od največjih laskavcev našega časa". [343] Po Purnellovi se je resnim vprašanjem izognil z "nekaj humorja in veliko predrznosti". [344] Gimson pravi, da je Johnson "human človek...zmožen biti neverjetno brezobziren do drugih", kadar je šlo za njegove lastne interese. [345] Gimson je tudi opozoril, da ima Johnson "pretirano željo, da bi bil ljudem všeč". [346]

Boris je original - nasprotje stereotipa, izjema za pravila. Prekomerna telesna teža in zanemarjena zunanjost sta nasprotje zapete, polikane javne podobe politika. Podoben je »človeški košari za perilo«, ki se in tja zjutraj pozabi na prho.

Purnellova pravi: "[Johnson] je blagoslovljen z neizmerno karizmo, duhovitostjo, seksualno privlačnostjo in zlatim prahom javne osebe, ki so poznajo in ljubijo milijoni - čeprav jih morda veliko manj med onimi, ki so morali tesno sodelovati z njim (kaj šele biti odvisni od njega). Iznajdljiv, zvit in strateški, lahko izvede resne politične pretrese, ko večje dobro vodi do osebne koristi, vendar pa te težnje le redko temeljijo na konkretnih dosežkih, kaj šele na podrobnih načrtih. " [347] Poleg tegaavtorica opozarja, da je Johnson "zelo neprozoren", kadar gre za njegovo zasebno življenje, [348] da drži druge ljudi na proč od sebe in da ima zelo malo, če sploh kaj, intimnih prijateljev. [349] Med prijatelji in v družini je Johnson znan kot "Al" in ne kot "Boris". Gimson pravi, da ima Johnson "zelo slabe manire. Nagnjen je k zamujanju, vseeno mu je, da je pozen, in na obleko ne daje veliko pozornosti". [350] Kot zelo ambiciozen in zelo tekmovalen človek je Johnson kot rojen "za nenehen boj za prevlado". [351] Posebno so ga razburili ljudje, za katere je menil, da žalijo njegovo zasebno sfero; na primer, ko je na primer članek v The Telegraphu razburil Johnsona, je uredniku poslal enostavno E-pošto "J*i se in umri". [352] Johnson skriva svojo brezobzirnost "za neumnost, samo-poniževanje in humor"; [353] je pristaš "praktičnih šal in robatih spolnih opazk". [354]

Osebno življenjeUredi

 
Boris in njegov mlajši brat Leo leta 2013

Johnson je najstarejši od štirih otrok Stanleyja Johnsona, nekdanjega konservativnega poslanca Evropskega parlamenta in uslužbenca Evropske komisije in Svetovne banke, ter slikarke Charlotte Johnson Wahl (rojene Fawcett), [8] hčere Sira Jamesa Fawcett, odvetnika [355] in predsednika Evropske komisije za človekove pravice. [356] Njegovi mlajši bratje in sestre so Rachel Johnson, pisateljica in novinarka; Leo Johnson, partner, specialist za trajnost v računovodski družbi PricewaterhouseCoopers ; [357] in Jo Johnson, nekdanji državni sekretar za univerze ter znanstveni in konservativni poslanec za Orpington. Johnsonova mačeha Jenny, druga žena njegovega očeta Stanleyja, je pastorka Teddyja Sieffa, nekdanjega predsednika družbe Marks & Spencer. [358] Aprila 2017 se je Rachel Johnson pridružila liberalnim demokratom v protest proti konservativni politiki Brexita ; med 2008 in 2011 je bila članica konservativcev. [359]

Johnson ima (oziroma je imel do 2016) dvojno državljanstvo, državljanstvo Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike, saj je bil rojen v New Yorku angleškim staršem. Leta 2014 je Johnson priznal, da nasprotuje zahtevi davčnih organov ZDA za davek od kapitalskih dobičkov [360] [361] ki ga je nazadnje plačal. [362] Februarja 2015 je objavil svojo namero, da se bo odrekel ameriškemu državljanstvu, da bi s tem dokazal svojo zvestobo Združenemu kraljestvu, [363] [364] leta 2016 pa se je državljanstvu v ZDA odpovedal. [365] Johnson tekoče govori francosko in italijansko, in dobro razume nemščino, španščino, [45] in latinščino[366], ki jo pogosto uporablja za citate v svojih časopisnih stolpcih in govorih. [335]

Leta 1987 se je poročil z Allegra Mostyn-Owen, hčerko umetnostnega zgodovinarja Williama Mostyna-Owena in italijanske pisateljice Gaie Servadio ; [367] Zakonska zveza je bila razpuščena leta 1993. [368][pojasni] Nekaj tednov kasneje je poročil Marino Wheeler, hči novinarja in izdajatelja Charlesa Wheelerja in njegove žene, Dip Singh; pet tednov kasneje se jima je rodil prvi otrok. [369] [370] Družini Wheeler in Johnson se poznata že desetletja, [371] in Marina Wheeler je bila na Evropski šoli v Bruslju hkrati s svojim bodočim možem. Imata štiri otroke: dve hčerki in dva sinova. [372]. Septembra 2018 sta Johnson in Wheelerjeva v skupnem obvestilu sporočila javnosti, da sta se po 25 letih poroke "pred nekaj meseci" ločila in začela postopek razveze. [373]

Leta 2009 je Helen MacIntyre, umetniška svetovalka, rodila Johnosonovo hčerko. Otrok je bil leta 2013 predmet pravnega postopka, pri čemer je pritožbeno sodišče razveljavilo odredbo o prepovedi poročanja o otroku; sodnik je odločil, da ima javnost pravico vedeti za Johnsonovo "nepremišljeno" vedenje. [374] [375] [376] V sodnem procesu je bilo dodatno rečeno, da ima Johnson še enega otroka izven zakonske zveze.

Johnsonova trenutna prijateljica Carrie Symonds, je hči Matthew Symondsa, soustanovitelja The Independenta, in Josephine Mcaffee, odvetnice. [377]

Podoba v javnosti in zapuščinaUredi

Johnson je v britanski politiki in novinarstvu kontroverzna figura. [378] [379] Njegova biografka Sonia Purnell ga je opisala kot "izredno nekonvencionalnega, vendar pa prepričljivega politika v obdobju po Blairu". [348] Dodala je, da ga v Veliki Britaniji "ljubijo milijoni". [348] Johnson jepo srcu "širokemu preseku javnosti" [380] in pride z ljudi v stik na način, ki ga drugi konservativci niso zmožni. [381] "Ljudje ga imajo radi, ker jih spravi do smeha", [382] tako da je "priljubljen na vrhu in na dnu konservativne stranke". [383]

 
Johnson kot zunanji minister v letu 2016

Med volitvami za župana leta 2008 je Johnson "polariziral mnenja do skrajnosti", [384] kritiki pa so v njem videli "malo klovna in rasista in malo slabo in bigotno osebo". [385] Guardian ga je na primer opisal ko "dvornega norca, telebana, v samega sebe zagledanega sociopata in serijskega lažnivca", [386] laburistka Hazel Blears pa v njem vidi l "neprijetnega desničarskega elitista, z odbijajočimi pogledi in kriminalnimi prijatelji “. [387]

V zadnjem času je Johnson vzbudil primerjave z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. [388] [389] [390] Junija 2016 ga je Nick Clegg opisal kot "kot Donald Trump z latinsko vadnico" [391] njegov kolega, konservativni poslanec Kenneth Clarke pa kot "lepšega Donalda Trumpa" [392]. Martin Selmayr je možnoist izvolitve Johnsona in Trumpa opisal kot "grozljiv scenarij". [393] Čeprav je bil Johnson večkrat kritičen do Trumpat, preden je postal predsednik Združenih držav, [394] [395] je Trumpa kot predsednika hvalil, [396] vendar se z mnogimi njegovimi odločitvami ne strinja. [397] [398] The Economist mu je konec leta 2018 ob nagradah za najslabše britanske politike podelil najvišje priznanje ("politik, ki je najbolj uspešno razočaral svojo stranko in državo"). {Cite news | url = https: //www.economist.com/britain/2018/12/08/our-end-of-year-awards-celebrate-the-worst-in-politics | title = Naš konec -letne nagrade praznujejo najhujše v politiki | date = 6. december 2018 | work = The Economist | access-date = 10. december 2018 | issn = 0013-0613}} </ref> "The Economist" je opisal Johnsona kot enega od arhitektov Brexit "katastrofe",

V veliki množici kandidatov je bilo najti samo enega, ki je izjemen. Kot zunanji minister je Johnson bil neuspešen. V vladnem kabinetu se je pričkal z gospo May. Iz zadnjih vrst v parlamentu je zelo glasno dvigal prah proti njenim predlogom, prav tako v svoji dobičkonosni kolumni, ne da bi prišel na dan s kako pravo alternativo. Demagog, ki ni državnik, je najbolj neodgovorni politik, kar jih je država videla že vrsto let.

V pop kulturiUredi

Johnsona je leta 2017 upodobil Will Barton v drami BBC, Theresa proti Borisu: Kako je Maja postala predsednica vlade, [399] [400] in Richard Goulding na HBO in Kanalu 4 Brexit: brezobzirna vojna. [401] [402]

BibliografijaUredi

Glej tudiUredi

SkliciUredi

OpombeUredi

  1. "'How many children does Boris Johnson have?' Johnny Mercer insists Tory favourite has right to private life in BBC interview". 17 June 2019. 
  2. Person Profile // Internet Movie Database — 1990.
  3. Internet Speculative Fiction Database — 1995.
  4. Lundy D. R. The Peerage
  5. London Mayor Boris Johnson agrees to pay US tax billBBC.
  6. Purnell 2011, str. 11.
  7. "Family of influence behind Boris Johnson". UK Daily Telegraph. 3 May 2008. Pridobljeno dne 6 June 2019. Boris Johnson's mother: Charlotte Wahl, an artist, brings a more radical dimension to his political heritage. Her father Sir James Fawcett was a prominent barrister and member of the European Commission for Human Rights. 
  8. 8,0 8,1 Llewellyn Smith, Julia (18 May 2008). "Boris Johnson, by his mother Charlotte Johnson Wahl". The Sunday Telegraph (London). Pridobljeno dne 7 July 2010. 
  9. Interview: Boris Johnson – my Jewish credentials, The Jewish Chronicle, Daniella Peled, April 2008
  10. "Boris Johnson's Sister Reveals His Little-known Past as a Volunteer on an Israeli Kibbutz". Haaretz (angleščina). 2016-08-08. Pridobljeno dne 2019-06-30. 
  11. Woodward, Will (17 July 2007). "Phooey! One-man melting pot ready to take on King Newt". The Guardian (London). 
  12. Purnell 2011, str. 13.
  13. 13,0 13,1 Purnell 2011, str. 14.
  14. Purnell 2011, str. 16.
  15. Purnell 2011, str. 18.
  16. Purnell 2011, str. 28–29.
  17. Purnell 2011, str. 29.
  18. Purnell 2011, str. 30.
  19. 19,0 19,1 Purnell 2011, str. 31.
  20. Johnson, Stanley (18 June 2016). "Stanley Johnson: Why I remain a fan of Brussels". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 25 June 2016. 
  21. Purnell 2011, str. 36, 42.
  22. Purnell 2011, str. 45.
  23. 23,0 23,1 Purnell 2011, str. 47–48.
  24. Purnell 2011, str. 48.
  25. Purnell 2011, str. 53.
  26. Purnell 2011, str. 49–50.
  27. Purnell 2011, str. 55.
  28. Purnell 2011, str. 49, 53.
  29. Purnell 2011, str. 58–59.
  30. Bunbury, Stephanie (17 August 2013). "Boris Johnson and the right to write". The Sydney Morning Herald. Pridobljeno dne 12 January 2018. 
  31. Johnston, Chris (15 July 2016). "When Boris was just another Timbertop Rent-A-Pom". The Border Mail. Pridobljeno dne 12 January 2018. 
  32. Gimson 2012, str. 56.
  33. Purnell 2011, str. 62.
  34. Gimson 2012, str. 62.
  35. "David Dimbleby Slams 'Disgraceful' Boris Johnson For Ruining Bullingdon Club". HuffPost. 28 May 2013. Pridobljeno dne 29 May 2014. ; "UK riots: how do Boris Johnson's Bullingdon antics compare?". The Guardian (London). 10 August 2011. Pridobljeno dne 29 May 2014. 
  36. Purnell 2011, str. 70–71.
  37. Purnell 2011, str. 71–73.
  38. Purnell 2011, str. 84.
  39. Purnell 2011, str. 87.
  40. "Lyn Barber Interviews Boris Johnson". The Guardian (London). 5 October 2003. 
  41. Purnell 2011, str. 92.
  42. [1] Schott Music catalogue entry for Allegra e Boris
  43. Purnell 2011, str. 94.
  44. Purnell 2011, str. 106–107.
  45. 45,0 45,1 Purnell 2011, str. 109.
  46. 46,0 46,1 46,2 Fletcher, Martin (4 November 2017). "The joke's over – how Boris Johnson is damaging Britain's global stature". New Statesman. Pridobljeno dne 7 November 2017. 
  47. Purnell 2011, str. 115–116.
  48. 48,0 48,1 Purnell 2011, str. 115.
  49. Purnell 2011, str. 118, 124.
  50. Purnell 2011, str. 124.
  51. Purnell 2011, str. 142.
  52. Purnell 2011, str. 144, 148.
  53. Purnell 2011, str. 146–147.
  54. Purnell 2011, str. 153.
  55. Purnell 2011, str. 139–140.
  56. Purnell 2011, str. 169.
  57. Boris Johnson (10 January 2002). "If Blair's so good at running the Congo, let him stay there". The Daily Telegraph. 
  58. Boris Johnson (1 September 2005). "Getting our knickers in a twist over China". The Daily Telegraph. 
  59. 59,0 59,1 Purnell 2011, str. 171.
  60. Purnell 2011, str. 162–165.
  61. Purnell 2011, str. 168.
  62. Purnell 2011, str. 176–178; Gimson 2012, str. 127–129.
  63. Purnell 2011; Gimson 2012.
  64. Purnell 2011, str. 219.
  65. Purnell 2011, str. 198–199.
  66. Purnell 2011, str. 191.
  67. 67,0 67,1 Purnell 2011, str. 204.
  68. Purnell 2011, str. 192, 194.
  69. Purnell 2011, str. 193.
  70. "Boris says sorry over 'blacks have lower IQs' article in the Spectator". London Evening Standard. 2 April 2008. Pridobljeno dne 30 August 2018. 
  71. Purnell 2011, str. 211–212.
  72. Purnell 2011, str. 220–221.
  73. Purnell 2011, str. 238.
  74. Purnell 2011, str. 239.
  75. Purnell 2011, str. 225.
  76. Purnell 2011, str. 232–233.
  77. Purnell 2011, str. 230.
  78. Purnell 2011, str. 231.
  79. Purnell 2011, str. 240.
  80. Purnell 2011, str. 149.
  81. "BBC NEWS | Programmes | BBC Parliament | Impeachment in practice". BBC. 2 September 2004. Pridobljeno dne 18 December 2016. 
  82. Gimson 2012, str. 265.
  83. Purnell 2011, str. 189, 190.
  84. Purnell 2011, str. 226.
  85. Gimson 2012, str. 176–177.
  86. Purnell 2011, str. 228.
  87. Gimson 2012, str. 182.
  88. "Boris sorry for Scouse stereotype". BBC News. 19 October 2004. 
  89. "On your bike, Boris: Howard sacks Johnson over private life". The Independent (London). 14 November 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 December 2004. Pridobljeno dne 12 September 2013. 
  90. Purnell 2011, str. 302.
  91. Purnell 2011, str. 291.
  92. Woodward, Will (6 September 2006). "Boris Johnson goes Warhol to become poster boy for Tories". The Guardian (London). Pridobljeno dne 17 September 2006. 
  93. Fazakerley, Anna (24 February 2006),"Blond has more fun but fails to thwart anti top-up fee vote". Times Higher Education Supplement (London).
  94. Barber, Lynn (19 October 2008). "No more Mr Nice Guy". The Guardian (London).
  95. Gimson 2012, str. 266.
  96. Purnell 2011, str. 294–295.
  97. Brook, Stephen (15 May 2008). "Boris to return to Telegraph column". The Guardian (London). Pridobljeno dne 7 July 2010. 
  98. Purnell 2011, str. 294.
  99. Purnell 2011, str. 295.
  100. Purnell 2011, str. 307.
  101. Purnell 2011, str. 308–310.
  102. Jones, George (16 July 2007). "Boris Johnson to run for mayor". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 17 February 2013. 
  103. "Johnson is Tory mayor candidate". BBC News. 27 September 2007. Pridobljeno dne 2 January 2010. 
  104. Purnell 2011, str. 401.
  105. 105,0 105,1 Purnell 2011, str. 327.
  106. Prince, Rosa (2008-04-24). "Boris Johnson: Legalise cannabis for pain relief" (angleščina). ISSN 0307-1235. Pridobljeno dne 2019-07-07. 
  107. Purnell 2011, str. 326–327.
  108. Purnell 2011, str. 340.
  109. Purnell 2011, str. 336.
  110. Jones, Sam (2 April 2008). "Give second vote to Johnson, BNP tells supporters". The Guardian (London). Pridobljeno dne 1 April 2010. 
  111. Edwards & Isaby 2008, str. 144–145.
  112. "Johnson wins London mayoral race". BBC News. 3 May 2008. Pridobljeno dne 3 May 2008. 
  113. Grice, Andrew (3 May 2008). "Cripes! Boris takes London (and rounds off a rotten day for Gordon Brown)". The Independent (London). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 May 2008. Pridobljeno dne 8 October 2008. 
  114. Edwards & Isaby 2008, str. 204.
  115. Purnell 2011, str. 351.
  116. Watt, Nicholas (3 May 2008). "Johnson snatches Tories' biggest prize". The Guardian (London). Pridobljeno dne 1 April 2010. 
  117. Purnell 2011, str. 313.
  118. Purnell 2011, str. 352.
  119. Purnell 2011, str. 354.
  120. 120,0 120,1 Purnell 2011, str. 366.
  121. Purnell 2011, str. 368–271.
  122. Purnell 2011, str. 368.
  123. Purnell 2011, str. 360.
  124. Purnell 2011, str. 361.
  125. Purnell 2011, str. 362.
  126. Purnell 2011, str. 363.
  127. "Mayor's £250,000 'chicken feed'". BBC News. 14 July 2009. Pridobljeno dne 2 January 2010. 
  128. Mulholland, Hélène (14 July 2009). "Johnson condemned for describing £250,000 deal as 'chicken feed'". The Guardian (London). Pridobljeno dne 1 April 2010. 
  129. Mulholland, Helene (15 December 2010). "No censure for Boris Johnson over relationship with unpaid City Hall adviser". The Guardian (London). 
  130. Mulholland, Hélène (20 July 2010). "Boris Johnson pressed for full details of the appointment of his alleged lover". The Guardian (London). 
  131. "Public has right to know about Boris Johnson's secret lovechild, court rules". The Daily Telegraph (London). 21 May 2013. 
  132. Purnell 2011, str. 407.
  133. Purnell 2011, str. 401–402.
  134. Mulholland, Hélène (9 October 2009). "Ken Livingstone claims Boris Johnson tried to 'pay off' former Evening Standard editor". The Guardian (London). 
  135. Coates, Sam (8 October 2009). "Boris Johnson 'broke rules' by proposing ally for top London arts job". The Times (London).  (zahtevana naročnina)
  136. Purnell 2011, str. 392–395.
  137. 137,0 137,1 Purnell 2011, str. 446.
  138. Purnell 2011, str. 373.
  139. Purnell 2011, str. 443.
  140. Purnell 2011, str. 391.
  141. Vaughan, Adam (15 July 2015). "Nearly 9,500 people die each year in London because of air pollution – study". The Guardian. 
  142. Vaughan, Adam (16 May 2016). "Boris Johnson accused of burying study linking pollution and deprived schools". Guardian newspapers. Pridobljeno dne 22 August 2016. 
  143. 143,0 143,1 "Boris Johnson accused of hiding study linking air pollution and deprived schools". The Daily Telegraph. 17 May 2016. Pridobljeno dne 22 August 2016. 
  144. Mortimer, Caroline (16 May 2016). "Boris Johnson accused of burying report on the number of schools in London's most polluted areas". The Independent. 
  145. Purnell 2011, str. 390.
  146. Hoscik, Martin (19 December 2012). "Exclusive: TfL reveals how much Barclays has paid for Cycle Hire scheme". MayorWatch. 
  147. Purnell 2011, str. 442–443.
  148. Purnell 2011, str. 417–418.
  149. "Mayor unveils plan to ban alcohol on the transport network" (Sporočilo za javnost). Greater London Authority. 6 May 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 May 2008. Pridobljeno dne 7 May 2008. 
  150. Waugh, Paul (12 May 2008). "Boris plans to 'Oysterise' overground rail services by next May". London Evening Standard. Pridobljeno dne 21 November 2013. 
  151. Johnson, Boris. "Saying No To Ticket Office Closures" (PDF). Getting Londoners Moving (Transport Manifesto for the 2008 Mayoral election) (Back Boris campaign). str. 38. Pridobljeno dne 21 November 2013. 
  152. Murray, Dick (2 July 2008). "Mayor scraps Ken plan to axe 40 Tube ticket offices". London Evening Standard. Pridobljeno dne 21 November 2013. 
  153. "London Underground in 24-hour plans as ticket offices shut". BBC News. 21 November 2013. Pridobljeno dne 17 February 2015. 
  154. Purnell 2011, str. 437.
  155. Purnell 2011, str. 416.
  156. 156,0 156,1 Purnell 2011, str. 388.
  157. Purnell 2011, str. 374–375.
  158. Mulholland, Helene; Booth, Robert; Strudwick, Patrick (12 April 2012). "Anti-gay adverts pulled from bus campaign by Boris Johnson". The Guardian (London). 
  159. Mulholland, Hélène (1 August 2008). "Barack Obama gets backing from Boris Johnson". The Guardian (London). Pridobljeno dne 1 April 2010. 
  160. Prince, Rosa (1 August 2008). "Boris Johnson backs Barack Obama as US President". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 1 April 2010. 
  161. "Britain's top policeman resigns". BBC News. 2 October 2008. Pridobljeno dne 1 April 2010. 
  162. O'Neill, Sean; Fresco, Adam; Coates, Sam (3 October 2008). "Boris Johnson forces Sir Ian Blair to quit as police chief". The Times (London). Pridobljeno dne 1 April 2010.  (zahtevana naročnina)
  163. Purnell 2011, str. 379.
  164. Purnell 2011, str. 387–388.
  165. 165,0 165,1 Purnell 2011, str. 436.
  166. Donovan, Tim (16 November 2011). "London mayor admits 'caveats' in youth crime statistics". BBC News. 
  167. Purnell 2011, str. 439–440.
  168. Purnell 2011, str. 400.
  169. Purnell 2011, str. 414.
  170. 170,0 170,1 Purnell 2011, str. 389.
  171. Purnell 2011, str. 424–425.
  172. "Mayor of London announces new Forensic Audit Panel to investigate GLA and LDA" (Sporočilo za javnost). Greater London Authority. 8 May 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 May 2008. Pridobljeno dne 7 May 2008. 
  173. "Labour accuse Mayor of 'Tory witch hunt'". MayorWatch. 9 May 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 May 2008. Pridobljeno dne 12 September 2013. 
  174. Purnell 2011, str. 440.
  175. Crines 2013, str. 3.
  176. Crines 2013, str. 2.
  177. "London mayor: Boris Johnson wins second term by tight margin 5 May 2012 Last updated at 01:35". BBC News. 5 May 2012. Pridobljeno dne 5 May 2012. 
  178. "The Mayor of London – 2012 Olympics". London 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 July 2012. Pridobljeno dne 11 December 2012. 
  179. "Boris Johnson on London 2012 Olympics tickets and transport". The Guardian (video). 30 July 2012. Pridobljeno dne 11 December 2012. 
  180. "London 2012: Boris Johnson says capital is prepared". BBC News. 22 July 2012. Pridobljeno dne 11 December 2012. 
  181. "Boris Johnson on London 2012 Olympics tickets and transport". The Guardian (video). 30 July 2012. Pridobljeno dne 11 December 2012. 
  182. "London 2012: Boris Johnson says capital is prepared". BBC News. 22 July 2012. Pridobljeno dne 11 December 2012. 
  183. Bozier, Luke (9 September 2012). "Boris should fight for London to be open on Sundays". Conservative Home blogs. Pridobljeno dne 11 December 2012. 
  184. "Every Tube ticket office to close". BBC News. 21 November 2013. Pridobljeno dne 21 November 2013. 
  185. Beard, Matthew (21 November 2013). "950 London Underground staff to lose their jobs in Tube ticket office shake-up". London Evening Standard. Pridobljeno dne 21 November 2013. 
  186. "Boris Johnson calls London St Patrick's day event lefty Sinn Féin crap". The Belfast Telegraph. 11 February 2012. 
  187. "Johnson apologises to London Irish for St Patrick's Day slur". The Irish Times (Dublin). 13 March 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 March 2012. Pridobljeno dne 13 March 2012. 
  188. Williams, Rob (25 February 2013). "Video: 'Great supine protoplasmic invertebrate jellies!' – Boris Johnson's parting shot at London Assembly members after they vote NOT to grill him over budget cuts". The Independent (London). Pridobljeno dne 21 May 2013. 
  189. Topping, Alexandra (8 July 2013). "Boris Johnson criticised for suggesting women go to university to find husband". The Guardian (London). Pridobljeno dne 16 July 2013. 
  190. Wright, Oliver (8 July 2013). "Boris Johnson gaffe: Why do women go to university? To find men to marry ...". The Independent (London). Pridobljeno dne 16 July 2013. 
  191. Kampfner, John (3 November 2014). "The Churchill Factor review – Boris Johnson's flawed but fascinating take on his hero". Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  192. "Mayor Boris: the public verdict". YouGov. Pridobljeno dne 17 July 2018. 
  193. "Water cannon bought by Boris Johnson to be sold off without being used". The Guardian. 1 July 2016. Pridobljeno dne 1 July 2016. 
  194. Matthew Weaver (19 November 2018). "Boris Johnson's unused water cannon sold for scrap at £300,000 loss". Guardian newspapers. Pridobljeno dne 25 November 2018. 
  195. Johnston, Chris (12 September 2014). "Boris Johnson selected to stand for Tories in Uxbridge and South Ruislip". The Guardian (London). Pridobljeno dne 30 March 2015. 
  196. Swinford, Steven; Holehouse, Matthew (12 September 2014). "Boris Johnson selected to stand for Tories in Uxbridge and South Ruislip". The Daily Telegraph. London. Retrieved 4 April 2015.
  197. Bennett, Asa (17 September 2012). "Boris Johnson lacks the skills to be prime minister, says Tory chairman". LondonlovesBusiness.com. Pridobljeno dne 8 October 2012. 
  198. "Boris Johnson says UK is better off outside the EU". BBC News. 21 February 2016. Pridobljeno dne 21 February 2016. 
  199. Wearden, Graeme (22 February 2016). "Pound hits seven-year low after Boris Johnson's Brexit decision". The Guardian (London). Pridobljeno dne 22 February 2016. 
  200. 200,0 200,1 "Boris Johnson's most controversial foreign insults". BBC Newsbeat. 14 July 2016. Pridobljeno dne 18 April 2018. 
  201. "Obama hits back at Boris Johnson's alleged smears". BBC Newsbeat. 22 April 2016. Pridobljeno dne 18 April 2018. 
  202. 202,0 202,1 "Obama hits back at Boris Johnson's alleged smears". BBC News. 22 April 2016. Pridobljeno dne 23 April 2016. 
  203. Lawless, Jill (22 April 2016). "London mayor under fire for 'loaded' criticism of 'part-Kenyan' Obama". The Times of Israel (Jerusalem). Pridobljeno dne 23 April 2016. 
  204. Espinoza, Javier (28 April 2016). "Boris Johnson 'no platformed' over Obama's ancestry comments". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 28 April 2016. 
  205. Stone, Jon (25 April 2016). "Boris Johnson was not racist about Barack Obama, Iain Duncan Smith insists". The Independent (London). Pridobljeno dne 26 April 2016. 
  206. Ross, Tim (15 May 2016). "Boris Johnson: The EU wants a superstate, just as Hitler did". BBC Newsbeat. Pridobljeno dne 18 April 2018. 
  207. "Brexit: Did Boris Johnson talk Turkey during referendum campaign?". BBC politics. 18 January 2019. Pridobljeno dne 24 January 2019. 
  208. "Letter to the Prime Minister and Foreign Secretary – Getting the facts clear on Turkey". VoteLeave. 16 June 2016. Pridobljeno dne 24 January 2019. 
  209. "EU debate: Boris Johnson says Brexit will be 'Britain's independence day' as Ruth Davidson attacks 'lies' of Leave campaign in front of 6,000-strong Wembley audience". The Daily Telegraph. 20 June 2016. 
  210. "Boris Johnson's independence day claim nonsense, says David Cameron". The Guardian. 22 June 2016. 
  211. "Boris Johnson Favourite to replace David Cameron as PM after Brexit". The Guardian (London). 24 June 2016. Pridobljeno dne 30 June 2016. 
  212. Cowburn, Ashley (30 June 2016). "Michael Gove's statement on running for Tory leadership against Boris Johnson". The Independent (London). Pridobljeno dne 30 June 2016. 
  213. "Boris Johnson rules himself out of Conservative leader race". BBC News. 30 June 2016. Pridobljeno dne 30 June 2016. 
  214. Witte, Griff (30 June 2016). "Stung by a betrayal, former London mayor Boris Johnson ends bid to lead Britain". The Washington Post. Pridobljeno dne 30 June 2016. 
  215. "Boris Johnson won't run for Prime Minister after Michael Gove enters race". The Daily Telegraph (London). 30 June 2016. Pridobljeno dne 30 June 2016. 
  216. Hughes, Laura (30 June 2016). "Boris Johnson announces he will not run for Prime Minister as Michael Gove declares his bid after claiming his colleague 'cannot provide the leadership'". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 30 June 2016. 
  217. Swinford, Steven (1 July 2016). "Boris Johnson's allies accuse Michael Gove of 'systematic and calculated plot' to destroy his leadership hopes". The Daily Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 August 2016. Pridobljeno dne 1 July 2016. 
  218. Asthana, Anushka; Mason, Rowena (4 July 2016). "Boris Johnson endorses Andrea Leadsom in Tory leadership bid". The Guardian (London). Pridobljeno dne 5 July 2016. 
  219. 219,0 219,1 Hutton, Robert. "Boris Johnson Appointed U.K. Foreign Secretary in May Government". Bloomberg L.P. Pridobljeno dne 13 July 2016. 
  220. Stephen Bush (14 July 2016). "Sending Boris Johnson to the Foreign Office is bad for Britain, good for Theresa May". New Statesman. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  221. Thomas Hüetlin (14 July 2016). "Boris Johnson als Außenminister: Der Prügelknabe" [Boris Johnson as Foreign Secretary: The whipping boy]. Der Spiegel (nemščina). Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  222. John Cassidy (13 July 2016). "The Huge Challenge Facing Theresa May". The New Yorker. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  223. Patrick Wintour (13 July 2016). "Boris Johnson and diplomacy are not synonymous". The Guardian. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  224. "Boris Johnson is foreign secretary: The world reacts". BBC News. 14 July 2016. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  225. Bonnie Malkin; Philip Oltermann; Tom Phillips (14 July 2016). "'Maybe the Brits are just having us on': the world reacts to Boris Johnson as foreign minister". The Guardian. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  226. Holton, Kate; Pitas, Costas (14 July 2016). "May builds new-look Brexit cabinet to steer EU divorce". Reuters. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  227. Robert Moore (14 July 2016). "Boris Johnson's appointment as Foreign Secretary has not gone down well in the United States". ITV News. Pridobljeno dne 14 July 2016. 
  228. Murray, Douglas (18 May 2016). "Boris Johnson wins The Spectator's President Erdogan Offensive Poetry competition". The Spectator. 
  229. Steerpike (27 September 2016). "Boris Johnson refuses to apologise for his President Erdogan poem". The Spectator. 
  230. "Boris Johnson: UK will help Turkey join the EU". Politico. 28 September 2016. 
  231. "Boris Johnson urged to back probe into international law violations in Yemen". The Independent. 21 September 2016. 
  232. "Boris Johnson defends UK arms sales to Saudi Arabia". The Guardian. 5 September 2016. 
  233. "Boris Johnson criticised by human rights groups after blocking inquiry into war crimes in Yemen". The Independent. 27 September 2016. 
  234. "Boris Johnson accuses Saudi Arabia of 'playing proxy wars'". BBC News. 8 December 2016. Pridobljeno dne 4 May 2017. 
  235. "Charted: the world's biggest arms importers". Pridobljeno dne 4 May 2017. 
  236. Dominiczak, Peter (8 December 2016). "Row over Saudi Arabia comments blows open rift between Theresa May and Boris Johnson". The Daily Telegraph. 
  237. "Boris Johnson's Saudi 'proxy wars' comment 'not UK's view'". BBC News. 8 December 2016. Pridobljeno dne 4 May 2017. 
  238. "Fears for Nazanin Zaghari-Ratcliffe after Boris Johnson remark". BBC News. 6 November 2017. Pridobljeno dne 7 November 2017. 
  239. Rawlinson, Kevin (7 November 2017). "Boris Johnson to call Iran in wake of comments about jailed Briton". The Guardian. Pridobljeno dne 7 November 2017. 
  240. "Trump pulls US out of Iran deal: Here's what to know". PolitiFact. 
  241. "Boris Johnson criticised by Sikh woman over whisky comment in Gurdwara". BBC News. 17 May 2017. Pridobljeno dne 25 March 2019. 
  242. "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 September 2017. Pridobljeno dne 2017-09-13. 
  243. "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 September 2017. Pridobljeno dne 2017-09-13. 
  244. "Boris Johnson reminded of Hiroshima on visit to Irma-hit Tortola". sky.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 September 2017. Pridobljeno dne 3 May 2018. 
  245. "Ambassador stops Boris Johnson 'reciting colonial poem' in Burmese temple". ITV. 30 September 2017. Pridobljeno dne 4 November 2017. 
  246. Patrick Grafton-Green (30 September 2017). "Boris Johnson 'caught on camera quoting Kipling poem in Burmese temple'". London Evening Standard. Pridobljeno dne 30 September 2017. 
  247. Robert Booth (30 September 2017). "Boris Johnson caught on camera reciting Kipling in Myanmar temple". The Guardian. Pridobljeno dne 4 October 2017. 
  248. "Boris Johnson Libya 'dead bodies' comment provokes anger". BBC News. 4 October 2017. Pridobljeno dne 4 October 2017. 
  249. "Is Boris Johnson really unsackable?". The Economist. 5 October 2017. 
  250. "PM under pressure over Russian spy case". BBC News. 12 March 2018. Pridobljeno dne 28 March 2018. 
  251. Wintour, Patrick (21 March 2018). "Boris Johnson compares Russian World Cup to Hitler's 1936 Olympics". The Guardian. Pridobljeno dne 28 March 2018. 
  252. Osborne, Samuel (21 March 2018). "Sergei Skripal: Chemical weapons inspectors arrive in Salisbury to investigate nerve agent attack". The Independent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 June 2018. 
  253. Johnson, Boris (15 September 2017). "My vision for a bold, thriving Britain enabled by Brexit". The Daily Telegraph. ISSN 0307-1235. Pridobljeno dne 18 September 2017. 
  254. Asthana, Anushka (17 September 2017). "Boris Johnson left isolated as row grows over £350m post-Brexit claim". The Guardian. ISSN 0261-3077. Pridobljeno dne 18 September 2017. 
  255. "Brexit: Boris Johnson and stats chief in row over £350m figure". BBC News. 
  256. "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 June 2017. Pridobljeno dne 11 June 2017. 
  257. Maidment, Jack (28 February 2018). "Boris Johnson accuses Remainers of trying to use Irish border issue to stop the UK leaving the EU". The Daily Telegraph. 
  258. "Speaker tells Johnson off for 'sexism'". BBC News. 27 March 2018. Pridobljeno dne 27 March 2018. 
  259. "EU diplomats shocked by Boris's 'four-letter reply' to business concerns about Brexit". The Daily Telegraph. 23 June 2018. Pridobljeno dne 24 June 2018. 
  260. "Enough already: in the national interest, we must stop a hard Brexit". The Guardian. 24 June 2018. Pridobljeno dne 24 June 2018. 
  261. "EU diplomats reveal Boris Johnson said 'f**k business' over Brexit fears". The National. 23 June 2018. Pridobljeno dne 24 June 2018. 
  262. "Johnson challenged over 'Brexit expletive'". BBC News. 26 June 2018. Pridobljeno dne 27 June 2018. 
  263. "At-a-glance: The new UK Brexit plan agreed at Chequers". BBC News. 7 July 2018. 
  264. Stewart, Heather (9 July 2018). "Brexit secretary David Davis resigns plunging government into crisis". The Guardian (London). 
  265. Stewart, Heather; Crerar, Pippa; Sabbagh, Dan (9 July 2018). "May's plan 'sticks in the throat', says Boris Johnson as he resigns over Brexit". The Guardian (London). 
  266. "Johnson: It is not too late to save Brexit". BBC News. 18 July 2018. Pridobljeno dne 18 July 2018. 
  267. Feder, J. Lester (25 July 2018). "Boris Johnson Has Been Privately Talking To Steve Bannon As They Plot Their Next Moves". Buzzfeed News. 
  268. Wright, Oliver (26 July 2018). "Drone strikes are retribution for atrocities, Boris Johnson suggests". The Times (London). 
  269. "Boris Johnson under attack over Turkey claim". 18 January 2019. Pridobljeno dne 21 January 2019. 
  270. "Boris Johnson hits out at police spending on historic child abuse probes". The Belfast Telegraph. Pridobljeno dne 13 March 2019. 
  271. "Boris Johnson historical child sex abuse comments 'horrific'". BBC News. 13 March 2019. Pridobljeno dne 13 March 2019. 
  272. 272,0 272,1 "ACoBA Letter to Johnson" (PDF). 8 August 2018. 
  273. "Johnson's Telegraph contract broke rules". BBC News. 9 August 2018. Pridobljeno dne 9 August 2018. 
  274. Bienkov, Adam (6 December 2018). "Boris Johnson ordered to apologise to Parliament for failing to declare earnings". Business Insider. Pridobljeno dne 8 December 2018. 
  275. Johnson, Boris (5 August 2018). "Denmark has got it wrong. Yes, the burka is oppressive and ridiculous – but that's still no reason to ban it". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 10 August 2018. 
  276. "Johnson burka 'letter box' jibe sparks anger". BBC News. 6 August 2018. Pridobljeno dne 7 August 2018. 
  277. "Johnson 'won't apologise' for burka comments". BBC News. 7 August 2018. Pridobljeno dne 7 August 2018. 
  278. "Criticism grows of Johnson's burka jibe". BBC News. 8 August 2018. Pridobljeno dne 9 August 2018. 
  279. "Theresa May demands Boris Johnson apologise for Islamophobic burqa comments". The Independent. Pridobljeno dne 9 August 2018. 
  280. "Conservative chairman calls for apology from Boris Johnson over burka remarks". BT News. 7 August 2018. 
  281. "Sky Data poll: Comparing women who wear burkas to bank robbers 'not racist'". Sky News. 8 August 2018. Pridobljeno dne 9 August 2018. 
  282. "Johnson to be investigated over burka row". BBC News. 9 August 2018. Pridobljeno dne 9 August 2018. 
  283. "Boris Johnson cleared by investigation into burka comments". Sky News. Pridobljeno dne 21 December 2018. 
  284. Walker, Peter (9 September 2018). "Tories condemn Boris Johnson for Brexit 'suicide vest' remarks". The Guardian. Pridobljeno dne 9 September 2018. 
  285. "Open warfare between top Tories over Boris Johnson 'suicide vest' jibe at May". The Independent. Pridobljeno dne 9 September 2018. 
  286. Johnson, Boris (6 January 2019). "The British people won't be scared into backing a woeful Brexit deal nobody voted for". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 12 April 2019. 
  287. "00154-19 Stirling v The Daily Telegraph". Independent Press Standards Organisation. Pridobljeno dne 12 April 2019. 
  288. "Johnson faces private prosecution for 'lies about EU'". The Times. 14 May 2019. Pridobljeno dne 27 May 2019. 
  289. Ball, Marcus J. (26 November 2018). "Why I'm trying to prosecute Boris Johnson". Metro. Pridobljeno dne 5 May 2019. 
  290. "Legal papers lodged against Boris Johnson over his big red Brexit bus 'lies'". Metro. 22 February 2019. Pridobljeno dne 4 May 2019. 
  291. "Brexit: Boris Johnson ordered to appear in court over £350m claim". BBC News. 29 May 2019. Pridobljeno dne 29 May 2019. 
  292. "Brexit: Boris Johnson £350m claim case thrown out by judges". BBC News. 7 June 2019. Pridobljeno dne 7 June 2019. 
  293. "Johnson confirms bid for Tory leadership". BBC News. 16 May 2019. Pridobljeno dne 28 May 2019. 
  294. "Johnson would be excellent leader – Trump". BBC News. 1 June 2019. Pridobljeno dne 2 June 2019. 
  295. "Full text: Boris Johnson launches his Tory leadership campaign". 12 June 2019. 
  296. "Boris Johnson backs down on key campaign promises during Tory leadership debate". The Independent. 18 June 2019. Pridobljeno dne 21 June 2019. 
  297. "Tory MPs choosing leadership final two". 20 June 2019. Pridobljeno dne 20 June 2019. 
  298. "The next UK prime minister: the odds and polls". The Week UK. 
  299. "Hunt to face Johnson in Tory leader race". BBC News. 20 June 2019. Pridobljeno dne 21 June 2019. 
  300. 300,0 300,1 In British PM race, a former Russian tycoon quietly wields influence. Reuters, 19 July 2019.
  301. Обвинение на случай оправдания / Александра Темерко обвинили заочно. Kommersant, 14 May 2005.
  302. Brogan, Benedict (29 April 2010). "Boris Johnson interview: My advice to David Cameron? I've made savings, so can you". The Daily Telegraph (London). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 December 2016. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  303. Parker, George (21 December 2014). "Boris Johnson aims to win back voters as 'One Nation Tory'". Financial Times (London). 
  304. 304,0 304,1 "Boris Johnson: Classic Tory or Political Maverick?". Channel 4 News. 9 October 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18 March 2015. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  305. Hill, Dave (4 December 2008). "Mayor Boris, the liberal". The Guardian (London). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11 November 2018. Pridobljeno dne 11 December 2016. 
  306. "Generation Boris". The Economist (London). 1 June 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 January 2015. Pridobljeno dne 24 August 2017. 
  307. Gimson 2012, str. 136.
  308. Adam Payne and Adam Bienkov (23 May 2019). "Conservative moderates plan to take back control of Boris Johnson as prime minister". Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  309. Gimson 2012, str. 342.
  310. 310,0 310,1 Purnell 2011, str. 2.
  311. Purnell 2011, str. 121.
  312. Eaton, George (30 April 2014). "Ken Livingstone: "Boris is a lazy tosser who just wants to be there"". New Statesman (London). 
  313. Collins, Philip (14 September 2017). "Britain's New Gaullists". Prospect. Pridobljeno dne 27 May 2019. 
  314. Hirsh, Michael (28 June 2016). "Why the New Nationalists are Taking Over". Politico. 
  315. "Boris Johnson declares cancelling Brexit would be 'utterly pathetic' as he writes off Theresa May's failed deal". London Evening Standard. 18 January 2018. 
  316. Purnell 2011, str. 52.
  317. Purnell 2011, str. 198.
  318. "May Faces Worst Government Defeat in 95 Years in Brexit Vote". Bloomberg. 14 January 2018. 
  319. "Boris Johnson: Brexit delay would be seen as 'an elite conspiracy to thwart Brexit'". Talkradio. 18 January 2018. 
  320. Eysenck, Juliet; Wilkinson, Michael (10 June 2016). "ITV debate: Boris Johnson says Britain will 'prosper as never before' out of EU as Tory minister Amber Rudd goes on attack over his 'No 10' ambition". The Daily Telegraph. 
  321. "London's Popular And Populist Mayor Makes The Case For Leaving The EU". NPR. 3 May 2016. 
  322. "Brussels casts Boris Johnson in populist 'horror scenario'". Financial Times. 26 May 2016. 
  323. "Luck Runs Out for a Leader of 'Brexit' Campaign". The New York Times. 30 June 2016. 
  324. Purnell 2011, str. 25.
  325. "Winston Churchill: Theresa May says she has portrait of wartime PM in her study amid row over John McDonnell comments". The Independent. 14 February 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 February 2019. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  326. 326,0 326,1 326,2 326,3 326,4 Bienkov, Adam (14 February 2018). "All the times Boris Johnson has contradicted his own arguments for Brexit". Business Insider. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  327. "Bloomberg Are you a robot?". Bloomberg L.P. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  328. Worthy, Ben; Bennister, Mark; Stafford, Max W. (1 March 2019). "Rebels Leading London: the mayoralties of Ken Livingstone and Boris Johnson compared" (PDF). British Politics 14 (1): 23–43. ISSN 1746-9198. doi:10.1057/s41293-017-0069-1. 
  329. "A secret pro-EU article Boris Johnson wrote before the referendum has been revealed". 15 October 2016. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  330. Mason, Rowena (26 May 2019). "Brexit: top Tories would bring down any PM who backs no deal". The Guardian. ISSN 0261-3077. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  331. "Tory rivals clash as leadership race begins". BBC News. 25 May 2019. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  332. Savage, Michael; Doward, Jamie; Helm, Toby (25 May 2019). "Stop Boris Johnson campaign launched by Tory moderates opposed to no-deal Brexit". The Observer. ISSN 0029-7712. Pridobljeno dne 26 May 2019. 
  333. Edwards & Isaby 2008, str. 43; Purnell 2011, str. 1.
  334. "The BoJo, Ken and Bri show". New Statesman (London). 6 September 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 December 2007. Pridobljeno dne 7 July 2010. 
  335. 335,0 335,1 Purnell 2011, str. 91.
  336. Purnell 2011, str. 103.
  337. 337,0 337,1 Crines 2013, str. 1.
  338. Frost, Caroline (3 April 2013). "17 Things We Now Know About Boris Johnson, And His Worthiness, Or Not, To Be PM ...". HuffPost. Pridobljeno dne 29 January 2016. 
  339. Hill 2016, str. 31.
  340. Edwards & Isaby 2008, str. 74.
  341. 341,0 341,1 Purnell 2011, str. 3.
  342. Purnell 2011, str. 183.
  343. Gimson 2012, str. x.
  344. Purnell 2011, str. 214.
  345. Gimson 2012, str. 108.
  346. Gimson 2012, str. 258.
  347. Purnell 2011, str. 456.
  348. 348,0 348,1 348,2 Purnell 2011, str. 1.
  349. Purnell 2011, str. 15.
  350. Gimson 2012, str. 301.
  351. Gimson 2012, str. 17.
  352. Purnell 2011, str. 6–7.
  353. Purnell 2011, str. 26.
  354. Purnell 2011, str. 37.
  355. Byrnes, Sholto (27 March 2008). "Who is Boris Johnson?". New Statesman (London). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 April 2008. 
  356. Clapham, Andrew (1993). "Human Rights in the Private Sphere". OUP. p. 186.
  357. "Leo Johnson, partner, PwC Sustainability and Climate Change" (Sporočilo za javnost). PricewaterhouseCoopers. 15 January 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 June 2013. Pridobljeno dne 21 May 2013. 
  358. Bates, Stephen (14 May 2008). "People". The Guardian (London). 
  359. Martinson, Jane (27 April 2017). "Rachel Johnson joins Lib Dems in protest against Tory backing for Brexit". The Guardian (London). Pridobljeno dne 27 April 2017. 
  360. Watt, Holly (20 November 2014). "Boris Johnson could be hit with six-figure tax bill". The Daily Telegraph (London). Pridobljeno dne 21 November 2014. 
  361. Siddique, Haroon (20 November 2014). "New York-born London mayor Boris Johnson refuses to pay US tax bill". The Guardian (London). Pridobljeno dne 21 November 2014. 
  362. "London Mayor Boris Johnson agrees to pay US tax bill". BBC News. 22 January 2015. Pridobljeno dne 15 February 2015. 
  363. "Crikey! Boris gives up White House to bid for No 10". The Sunday Times (London). 15 February 2015. Pridobljeno dne 15 February 2015.  (zahtevana naročnina)
  364. "Мэр Лондона намерен отказаться от гражданства США" [The Mayor of London is going to give up his US citizenship] (ruščina). RIA Novosti. 15 February 2015. Pridobljeno dne 15 February 2015. 
  365. Wintour, Patrick (9 February 2017). "Boris Johnson among record number to renounce American citizenship in 2016". London. Pridobljeno dne 10 September 2018. 
  366. "London's schools: The lessons of Boris". The Economist (London). 10 November 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 November 2012. Pridobljeno dne 25 December 2012. 
  367. Helyer-Donaldson, Rachel. "Boris Johnson's first wife marries again". The Week (London). Pridobljeno dne 4 May 2017. 
  368. Doward, Jamie (29 August 2004). "No dumb blond". The Observer (London). Pridobljeno dne 7 July 2010. 
  369. McSmith, Andy (13 February 2016). "Marina Wheeler, profile: The brains behind Boris Johnson". The Independent (London). Pridobljeno dne 7 September 2018. 
  370. "Boris celebrates Vaisakhi in Southall". BackBoris.com. 6 April 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 April 2008. Pridobljeno dne 3 May 2008. 
  371. Gimson, Andrew (2006) [2007]. Boris: The Rise of Boris Johnson. Pocket Books [Simon & Schuster]. str. 11–12, 26–27, 71, 118, 119, 254. ISBN 0-7432-7584-5. 
  372. Wheeler, Brian (4 May 2008). "The Boris Johnson story". BBC News. Pridobljeno dne 13 May 2008. 
  373. "Boris Johnson and wife to divorce". BBC News. 7 September 2018. Pridobljeno dne 10 September 2018. 
  374. "Public has right to know about Boris Johnson's secret lovechild, court rules". The Daily Telegraph (London). 21 May 2013. Pridobljeno dne 6 March 2016. 
  375. Halliday, Josh (21 May 2013). "Public has right to know Boris Johnson fathered child during affair, court rules". The Guardian (London). Pridobljeno dne 7 May 2016. 
  376. Pitel, Laura (22 May 2013). "'Boris lovechild' can be public knowledge, appeal court rules". The Times (London). Pridobljeno dne 7 May 2016.  (zahtevana naročnina)
  377. ITV Report, Carrie Symonds: Who is Boris Johnson's partner? at itv.com dated 22 June 2019. Retrieved 24 June 2019
  378. Olson, Donald (2010). London for Dummies. John Wiley & Sons. str. 21. ISBN 9780470619650. Pridobljeno dne 21 February 2016. 
  379. Stone, Madeline (4 November 2015). "21 of the most absurd photos of London mayor Boris Johnson". Business Insider UK. Pridobljeno dne 21 February 2016. 
  380. Edwards & Isaby 2008, str. 47.
  381. Kirkup, James (7 January 2015). "Boris Johnson goes looking for Conservative friends in the north". 
  382. Gimson 2012, str. 20.
  383. Gimson 2012, str. 148.
  384. Purnell 2011, str. 345.
  385. Purnell 2011, str. 365.
  386. Gimson 2012, str. 279.
  387. Edwards & Isaby 2008, str. 110.
  388. Chadwick, Vince (24 May 2016). "Donald Trump and Boris Johnson kiss and make Out". Politico. 
  389. Greenslade, Roy (29 June 2016). "New York Post compares Boris Johnson to Donald Trump". The Guardian. 
  390. "London mayor Boris Johnson eyes Trump-style insurgency in EU battle". Newsweek. Reuters. 23 March 2016. 
  391. Wright, Oliver (2 June 2016). "EU referendum: Boris Johnson is like Donald Trump 'with a thesaurus', claims Nick Clegg". The Independent (London). 
  392. "Ken Clarke: Boris Johnson is just a 'nicer Donald Trump'". The Daily Telegraph. 30 May 2016. 
  393. Chadwick, Vince (26 May 2016). "Martin Selmayr's populist 'horror scenario': Trump, Le Pen, Johnson, Grillo". Politico. 
  394. McCann, Kate (21 March 2016). "Boris Johnson: 'I was mistaken for Donald Trump'". The Daily Telegraph. 
  395. "Trump's Muslim comments 'extraordinary': Ex London mayor Boris Johnson". CNBC. 5 June 2016. 
  396. Kentish, Benjamin (30 June 2019). "Boris Johnson praises Trump, saying US president has 'many, many good qualities'". The Independent. Pridobljeno dne 1 July 2019. 
  397. Merrick, Rob (26 June 2018). "Boris Johnson explains why he 'admires' Trump and refuses to personally condemn his family separation policy". The Independent. Pridobljeno dne 26 June 2018. 
  398. Crilly, Rob (7 May 2018). "Boris Johnson warns Trump that abandoning Iran nuclear deal could spark 'dash for a bomb'". The Daily Telegraph. Pridobljeno dne 7 May 2018. 
  399. O'Donovan, Gerard (18 June 2017). "Theresa v Boris: How May Became PM review: an odd yet ambitious concotion". The Daily Telegraph. 
  400. Wollaston, Sam (19 June 2017). "Theresa vs Boris: How May Became PM review – a timely mix of treachery and Mayhem". The Guardian. 
  401. Bennett, Asa (28 December 2018). "Brexit: The Uncivil War review: Benedict Cumberbatch is superb in this thrilling romp through the referendum". The Daily Telegraph. ISSN 0307-1235. Pridobljeno dne 8 January 2019. 
  402. Elliott, Matthew (4 January 2019). "Vote Leave's Matthew Elliott on Channel 4's Brexit: The Uncivil War". Financial Times. Screenwriter James Graham has turned the campaign into a compelling story – and nailed my mannerisms 

Zunanje povezaveUredi

Politične funkcije
Predhodnik: 
Ken Livingstone
Župan Londona
2008–2016
Naslednik: 
Sadiq Khan
Predhodnik: 
Philip Hammond
Zunanji minister Združenega kraljestva
2016–2018
Naslednik: 
Jeremy Hunt
Predhodnik: 
Theresa May
Predsednik vlade Združenega kraljestva
2019–present
Trenutni nosilec naziva
Funkcije v političnih strankah
Predhodnik: 
Theresa May
Vodja Konservativne stranke
2019–danes
Trenutni nosilec naziva
Diplomatski položaji
Predhodnik: 
Theresa May
Predsedujoči Skupnosti narodov
2019–danes
Trenutni nosilec naziva