Wikipedija

Aristolohijska kislina

Aristolohijska kislina je karcinogen (rakotvoren), mutagen in nefrotoksičen alkaloid, ki ga vsebujejo rastline iz družine podraščevk, predvsem v rodu podraščecev (Aristolochia).[1][op. 1]

Aristolohijska kislina
Imena
IUPAC imes
8-metoksi-6-nitrofenantro[3,4-d][1,3]dioksol-5-karboksilna kislina
10-nitro-fenantrenkarbonska kislina
Druga imena
aristinična kislina
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEMBL
ChemSpider
KEGG
  • InChI=1S/C17H11NO7/c1-23-12-4-2-3-8-9(12)5-11(18(21)22)14-10(17(19)20)6-13-16(15(8)14)25-7-24-13/h2-6H,7H2,1H3,(H,19,20)
    Key: BBFQZRXNYIEMAW-UHFFFAOYSA-N
  • InChI=1/C17H11NO7/c1-23-12-4-2-3-8-9(12)5-11(18(21)22)14-10(17(19)20)6-13-16(15(8)14)25-7-24-13/h2-6H,7H2,1H3,(H,19,20)
    Key: BBFQZRXNYIEMAW-UHFFFAOYAG
  • [O-][N+](=O)c1cc4c(c2c1c(C(=O)O)cc3OCOc23)cccc4OC
Lastnosti
C17H11NO7
Molska masa 341,27684 g/mol
Gostota 1,571 g/cm3
Tališče 260 - 265 °C
Vrelišče 615,5 °C
delno topna v vodi
Nevarnosti
Plamenišče 326 °C
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Ekologija uredi

 
Navadni podraščec z značilnimi žvepleno rumenimi vrčastimi cvetovi

Rod podraščecev združuje okoli 500 povečini plezajočih vrst. Razširjen je predvsem v tropskih in subtropskih krajih, v Evropi pa se nahaja samonikel navadni podraščec (A. clematitis), in sicer v krajih z milejšim podnebjem v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi. Raste med podrastjo v gozdovih in grmovju, pa tudi v sadovnjakih, vrtovih in na poljih.[2]

Na področju Balkana, predvsem blizu reke Donave, je najverjetnejši vzrok zastrupitev z aristolohijsko kislino kontaminacija pšenične moke s semeni navadnega podraščeca, saj slednji raste tudi kot plevel na žitnih poljih.[3] Po nekaterih podatkih naj bi samo na širšem območju Slavonskega Broda v zadnjih 20 letih umrlo več kot 600 ljudi zaradi Balkanske nefropatije.[4]

Do zastrupitev pogosto pride tudi preko kitajskih tradicionalnih zdravil, bodisi zaradi nenamerne zamenjave nestrupenih zelišč (npr. Stephania tetranda) s strupenimi podraščeci (npr. Aristolochia fangji) bodisi zaradi ponarejanja zdravilnih pripravkov.[5]

Strupenost in klinični pomen uredi

Omenjene rastline so sestavina nekaterih kitajskih zeliščnih pripravkov, zato je toksično delovanje na ledvice v okviru teh tradicionalnih zdravil poimenovano kot nefropatija kitajskih zelišč (CHN), ki se klinično kaže z zmerno povišanim krvnim tlakom (hipertenzijo), zmerno proteinurijo in glukozurijo (prisotnost beljakovin in glukoze v urinu) ter zvišanimi vrednostmi kreatinina v serumu, pogosto pa je prisotna tudi huda anemija. S patološkega vidika je v ledvicah vidna intersticijska fibroza z atrofijo in uničenjem ledvičnih cevk oz. tubulov, glomeruli pa povečini niso prizadeti. Končna odpoved ledvic lahko napreduje zelo hitro, tj. v času 6–24 mesecev, kar zahteva bodisi dializo bodisi presaditev (transplantacijo) ledvic.[1][6]

Biološke in morfološke značilnosti CHN-a so zelo podobne t. i. Balkanski endemski nefropatiji (BEN), ki je prav tako tip fibrozne intersticijske nefropatije in pri kateri naj bi bila aristolohijska kislina tudi pomemben dejavnik pri razvoju bolezni.[7][8][9] Sočasno je z ledvičnim popuščanjem povečana nevarnost nastanka urotelnega karcinoma v zgornjih sečilih.[10][3]

Mehanizem delovanja uredi

Točni mehanizmi delovanja aristolohijske kisline niso znani, vendar zadnje raziskave kažejo na to, da je glavni vzrok neposredna okvara DNK. Kislina se v organizmu namreč presnovi v mutagena produkta, imenovana aristolaktam I in II, ki z DNK tvorita kovalentne komplekse. Neposredno citotoksično delovanje ni verjeten mehanizem zaradi zakasnelega pojava bolezni ter razvoja bolezni dolgo po izpostavitvi.[1]

Opombe uredi

  1. ↑ Aristolohijska kislina v strogem kemičnem pogledu tvori družino spojin, vendar je samo spojina, ki ima na 8. mestu metoksi radikalno skupino (-OCH3) strupena in rakotvorna, zato jo natančneje označujemo kot aristolohijska kislina I oz. A.

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Nolin, T.D.; Himmelfarb, J. (2010). »Mechanisms of drug-induced nephrotoxicity«. Adverse Drug Reactions. Springer. str. 123. ISBN 9783642006623.
  2. ↑ "Aristolochia clematitis - L.". Plants For A Future. Pridobljeno 2011-12-29.
  3. ↑ 3,0 3,1 Grollman A.P., Shibutani S. in Moriya M. s sod. (2007). »Aristolochic acid and the etiology of endemic (Balkan) nephropathy«. Proc. Natl. Acad. Sci. U.S.A. 104 (29): 12129–34. doi:10.1073/pnas.0701248104. PMC 1913550. PMID 17620607.
  4. ↑ »»Hrvatski znanstvenici otkrili uzrok teške bolesti bubrega«« (v hrvaščini). Jutarnji List. 4. julij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2013. Pridobljeno 29. decembra 2011.
  5. ↑ Frohne, D. & Pfänder, H.J. (2005). Poisonous Plants, 2. izdaja. Manson Publishing, str. 80. ISBN 0-88192-750-3
  6. ↑ Cosyns, J.P. (2003). »Aristolochic acid and 'Chinese herbs nephropathy': a review of the evidence to date«. Drug Saf. 26 (1): 33–48. PMID 12495362.
  7. ↑ Arlt, V.M. s sod. (2002). »Is aristolochic acid a risk factor for Balkan endemic nephropathy-associated urothelial cancer?«. Int. J. Cancer. 101: 500–2.
  8. ↑ Geacintov, N.E.; Broyde, S., ur. (2010). »Introduction and perspectives on the Chemistry and Biology of DNA Damage«. The Chemical Biology of DNA Damage. Wiley-VCH. str. 7. ISBN 9783527322954.
  9. ↑ Wild, Chris; Vineis, Paolo; Garte, Seymour, ur. (2008). Molecular epidemiology of chronic diseases. John Wiley & Sons. str. 113. ISBN 9780470027431.
  10. ↑ Ronco, Claudio; Bellomo, Rinaldo; Kellum, John A., ur. (2008). Critical care nephrology. Elsevier Health Sciences. str. 1699. ISBN 9781416042525.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aristolohijska_kislina&oldid=6119163«