Argentit
Argentit je srebrov sulfid (Ag2S), ki je zaenkrat samo hipotetičen mineral, ker ga Mednarodna mineraloška zveza (IMA) še ni odobrila.[1] Spada v kristalni razred sulfidov in sulfosoli. Kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu in je obstojen samo pri temperaturah nad 173 °C.[3] Pod to temperaturo je obstojen monoklinski srebrov sulfid akantit.
| Argentit | |
|---|---|
 | |
| Splošno | |
| Kategorija | II. razred - Sulfidi |
| Kemijska formula | Ag2S |
| Strunzova klasifikacija | 02.BA.30a |
| Klasifikacija DANA | 02.00.00.00 |
| Kristalna simetrija | Kubični heksoktaeder (4/m 3 2/m), prostorska skupina I m3m |
| Osnovna celica | a = 4,89, Z = 2, V = 116,93 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 247,80 g/mol |
| Barva | Črna, svinčeno siva |
| Kristalni habit | Kockast, skeleten |
| Kristalni sistem | Kubični kristalni sistem |
| Razkolnost | Na {001} slaba, na {110} slaba |
| Lom | Podškoljkast |
| Žilavost | Lahko se reže z nožem |
| Trdota | 2 – 2,5 |
| Sijaj | Kovinski |
| Barva črte | Svinčeno siva |
| Prozornost | Neprozoren |
| Gostota | 7,2 – 7,4 g/cm3, povprečna 7,3 g/cm3 |
| Ultravijolična fluorescenca | Ne fluorescira |
| Pretvorbe | Pri temperaturah pod 173 °C preide v akantit |
| Sklici | [1][2] |
| Glavne vrste | |
| Akantit | Monoklinski Ag2S |
Mineral je prvi opisal Wilhelm Ritter von Haidinger leta 1845 in ga poimenoval po srebru (latinsko: argentum).
Psevdomorfizem
uredi
Argentit kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu. Pri ohlajanju preide v monoklinski akantit, vendar ohrani večino značilnih zunanjih oblik argentita. Takšen paramorf je zaradi nepoznavanja pogosto zavajajoče in napačno opisan kot "argentit", čeprav bi bil bolj pravilno opisan kot "psevdomorf akantita" ali "psevdokubični akantit".
Uporaba
urediArgentit in akantit sta pomembni surovini za pridobivanje srebra.
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 »IMA/CNMNC List of Mineral Names - Argentite«. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. junija 2013. Pridobljeno 23. oktobra 2010.
- ↑ Webmineral - Argentite
- ↑ V literaturi se navajata tudi temperaturi 177 °C in 179 °C.
Viri
uredi- Martin Okrusch; Siegfried Matthes (2005). Mineralogie (7 izd.). Berlin: Springer Verlag. str. 32. ISBN 9783540238126.
- Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 23. ISBN 3-89555-076-0.
- Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869.