Apostolska dela

knjiga Svetega pisma

Apostolska dela so peta knjiga Nove zaveze, ki govori o nastanku Cerkve na binkošti in njenem širjenju po Rimskem cesarstvu in svetu. Poroča o delovanju apostolov in tistih, ki so se jim pridružili, ter se zaključi s Pavlovim jetništvom v Rimu. Knjiga je bila verjetno napisana okoli leta 80 ali 90 po Kristusu.

Avtorstvo Apostolskih del je soglasno pripisano evangelistu Luki. O povezanosti z njegovim evangelijem pričujeta posvetili, vsebinsko nadaljevanje in jezik, ki knjigama daje enotno literarno podobo.

VsebinaUredi

Apostolska dela se začnejo s posvetilom Teofilu in obsežnim poročilom o Jezusovem vnebohodu. Nato opisujejo nastanek Cerkve v Jeruzalemu na binkošti s prihodom Svetega Duha. Knjiga se nadaljuje z opisom duhovnega življenja prvih kristjanov okoli Petra in širjenja v svet. Prikazuje preganjanje, ogroženost in mučeništvo, ki pa je Cerkev ob znamenitih govorih le še bolj razširilo in utrdilo.

Po spreobrnitvi v ospredje pripovedi stopi Pavel in njegova misijonska potovanja, ki ga ob vračanju v Jeruzalem vodijo v Malo Azijo, Makedonijo in Grčijo in Efez. Kot jetnika ga odpeljejo v Rim, kjer se knjiga konča.

Glavni namen Apostolskih del je prikazati duhovno moč in univerzalnost krščanstva, hkrati pa podobo življenja prvih krščanskih skupnosti, ki jo vodi in usmerja Sveti Duh.

ViriUredi

  • Povzeto po: "Uvod v Apostolska dela." Sveto pismo. Nova zaveza in Psalmi: jeruzalemska izdaja. Družina, Teološka fakulteta. Ljubljana, 2010. (COBISS), ISBN 978-961-222-789-0, ISBN 978-961-92694-3-5

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi