Wikipedija

Ameriška kolonizacijska družba

organizacija, ki je omogočila ustanovitev Liberije kot kolonije osvobojenih ameriških sužnjev
Ne zamenjajte za Gibanje za vrnitev v Afriko.

Ameriško kolonizacijsko družbo (ACS), prvotno znano kot Društvo za kolonizacijo svobodnih barvnih prebivalcev Amerike, je leta 1816 ustanovil Robert Finley, da bi spodbudil in podprl migracijo svobodnih Afroameričanov na afriško celino.

Robert Finley, ustanovitelj Ameriške kolonizacijske družbe.

Na ustanovitev Ameriške kolonizacijske družbe je vplivalo več dejavnikov. Po ameriški revolucionarni vojni je število svobodnih barvnih prebivalcev stalno naraščalo, od 60.000 leta 1790 do 300.000 leta 1830.[1] Zato so bili lastniki sužnjev vse bolj zaskrbljeni, da bi svobodni črnci lahko spodbujali ali pomagali njihovim sužnjem, da pobegnejo ali se uprejo. Poleg tega je večina belih Američanov menila, da so Afroameričani rasno manjvredni, in menila, da je "združitev" ali integracija Afroameričanov s kulturo belih Američanov nemogoča in nezaželena. To je še okrepilo prepričanje, da je treba Afroameričane preseliti nekam, kjer bodo lahko živeli brez predsodkov in kjer bodo lahko postali državljani.

Afroameriška skupnost in abolicionistično gibanje sta v veliki meri nasprotovala projektu. V večini primerov so družine Afroameričanov že več generacij živele v Združenih državah Amerike, prevladovalo pa je mnenje, da črnci niso nič bolj Afričani kot belci Evropejci. V nasprotju s trditvami, da je bilo izseljevanje prostovoljno, so bili številni Afroameričani, tako svobodni kot zasužnjeni, prisiljeni v izselitev. Zasužnjevalci so včasih svoje sužnje osvobodili pod pogojem, da takoj potem zapustijo državo.[2][3]

Po mnenju zgodovinarja Marca Leepsona se je »kolonizacija izkazala za velikanski neuspeh, saj ni prav nič pripomogla k zajezitvi sil, ki so državo pripeljale do državljanske vojne.«[4] Med letoma 1821 in 1847 se je od milijonov Afroameričanov v ZDA v Liberijo izselilo le nekaj tisoč Afričanov. Skoraj polovica jih je umrla zaradi tropskih bolezni. Poleg tega se je prevoz izseljencev na afriško celino, vključno z oskrbo s potrebnim orodjem in zalogami, izkazal za zelo dragega.[navedi vir]

V tridesetih letih 19. stoletja je družba naletelo na veliko sovražnost belih abolicionistov pod vodstvom Gerrita Smitha, ki je družbo finančno podpiral, in Williama Lloyda Garrisona, avtorja knjige Misli o afriški kolonizaciji (1832), v kateri je družbo razglasil za prevaro. Po mnenju Garrisona in njegovih številnih privržencev družba ni bila rešitev problema ameriškega suženjstva, temveč ga je dejansko pomagala ohraniti, čemur naj bi bila tudi namenjena.[5]

Ozadje uredi

Več informacij: Suženjstvo v Združenih državah Amerike in Abolicionizem v Združenih državah Amerike

Rast suženjstva na Jugu uredi

Več informacij: King Cotton

Po iznajdbi stroja za odstranjevanje semen in primesi iz bombaža v devetdesetih letih 19. stoletja sta rast in izvoz bombaža postala zelo donosen posel. Osrednja dejavnost je bila ustanavljanje plantaž, na katerih so delali zasužnjeni delavci. Zaradi povečanega povpraševanja je uvoz afriških sužnjev naraščal, dokler ni bil leta 1808 zakonit uvoz prepovedan, nato pa sta zvezni državi Maryland in Virginija odkrito vzrejala sužnje in preko posrednikov, kot sta bila Franklin in Armfield, »proizvajala« otroke za prodajo lastnikom plantaž na »Jugu«. To je povzročilo prisilno preselitev približno milijona zasužnjenih ljudi na globoki Jug, kjer so se Afričani in Afroameričani dobro uveljavili in imeli otroke, tako da je skupno število zasužnjenih do sredine 19. stoletja doseglo štiri milijone.[6]

Rast števila svobodnih črncev uredi

Deloma zaradi prizadevanj za osvoboditev sužnjev, ki so jih spodbudili revolucionarni ideali, protestantski pridigarji in abolicionistično gibanje, se je povečalo število svobodnih črncev, od katerih so se mnogi rodili svobodni. Tudi na Severu, kjer so odpravljali suženjstvo, je bila diskriminacija svobodnih črncev zelo razširjena in pogosto zakonita. Pred letom 1860 je le malo zveznih držav svobodnim črncem podelilo državljanske pravice, zvezna vlada, ki je bila večinoma pod nadzorom suženjske oblasti, pa ni nikoli pokazala nobene želje, da bi se uprla rasnemu statusu quo. Tudi na severu so svobodne črnce pogosto obravnavali kot nezaželene priseljence, ki jemljejo delovna mesta, ker delajo poceni.[7]

Nekateri lastniki sužnjev so se odločili, da bodo podprli izseljevanje po neuspelem uporu sužnjev, ki ga je leta 1800 vodil Gabriel Prosser, in hitrem naraščanju števila svobodnih Afroameričanov v ZDA v prvih dveh desetletjih po revolucionarni vojni, ki so ga dojemali kot grožnjo. Čeprav je bilo med letoma 1790 in 1800 razmerje med belci in črnci na splošno 4 : 1, so bili v nekaterih južnih okrožjih črnci v večini. Lastniki sužnjev so se bali, da bodo svobodni črnci destabilizirali njihovo sužnjelastniško družbo in predstavljali politično grožnjo. Od leta 1790 do leta 1800 se je število svobodnih črncev povečalo z 59.467 na 108.398, leta 1810 pa jih je bilo že 186.446.[8]

 
Risba Paula Cuffeja (1812)

Zgodnja konolizacija v Afriki uredi

Več informacij: Sierra Leone Company in African Institution

Leta 1786 si je britanska organizacija Odbor za pomoč revnim črncem začela prizadevati za ustanovitev Svobodne province Sierra Leone, kolonije v Zahodni Afriki za londonske "revne črnce". Ta ideja je dobila podporo britanske vlade,[9] ki je poleg tega tudi ponudila premestitev črnskim lojalistom, preseljenim v Novo Škotsko, kjer so bili izpostavljeni težkim vremenskim razmeram in diskriminaciji nekaterih belih Novoškotov.[10][11] V kolonijo so bili deportirani tudi jamajški maroni in nekdanji sužnji,[12] ki jih je Kraljeva mornarica osvobodila po tem, ko je Velika Britanija leta 1807 ukinila trgovino s sužnji na Atlantiku.[13][14]

Paul Cuffe uredi

Paul Cuffe ali Cuffee (1759–1817) je bil uspešen kvekerski ladjar in aktivist v Bostonu. Njegovi starši so bili afriške (Ašanti) in ameriške (Vampanoag) narodnosti. Zavzemal se je za naselitev osvobojenih ameriških sužnjev v Afriki in pridobil podporo britanske vlade, svobodnih črnskih voditeljev v ZDA in članov kongresa, da bi se izseljenci preselili v britansko kolonijo Sierra Leone.[15] Leta 1815 je sam financiral potovanje. Naslednje leto je Cuffe v Freetown v Sierri Leone odpeljal 38 ameriških črncev.[16] Umrl je leta 1817, še preden se je lotil drugih potovanj. Cuffe je postavil temelje za Ameriško kolonizacijsko družbo.[17]

Prizadevanja za preselitev svobodnih črncev drugam kot v Afriko uredi

Čeprav se jih spominjamo le malo, saj iz njih na koncu ni bilo nič, so obstajali številni drugi predlogi za preselitev nekdanjih sužnjev v bližnje kraje. Ena od možnosti, o kateri se je razpravljalo, je bila naselitev na novih, redko poseljenih zahodnih ozemljih, pridobljenih z nakupom Louisiane, ali na pacifiški obali: vzpostavitev črnskega rezervata, podobnega indijanskemu rezervatu. Na voljo je bil tudi Haiti, kjer je na otoku Île-à-Vache potekal neuspešen poskus ustanovitve kmetijske skupnosti nekdanjih ameriških sužnjev. Abraham Lincoln jih je nameraval naseliti v današnji Panami (glej Linconija). Celo guverner Floride Napoleon Bonaparte Broward je leta 1907 predlagal, da bi črnce poslali na zemljišče, ki bi ga kupila zvezna vlada, kjer bi živeli trajno, ločeno od belcev.[18]

Zgodnja zgodovina ACS uredi

Ustanovitev uredi

Začetki ACS segajo v leto 1816, ko je Charles Fenton Mercer, federalistični član generalne skupščine Virginije, odkril poročila o prejšnjih zakonodajnih razpravah o kolonizaciji črncev po uporu Gabriela Prosserja. Mercer je nagovarjal zvezno državo, naj idejo podpre. Eden od njegovih političnih stikov v Washingtonu, John Caldwell, je stopil v stik s svojim svakom, prezbiterijanskim duhovnikom Robertom Finleyjem, ki je načrt podprl.[19]

 
John Randolph
 
Henry Clay
 
Richard Bland Lee
 
Bushrod Washington
Štirje prvi organizatorji Ameriškega društva za kolonizacijo svobodnih barvnih prebivalcev Združenih držav Amerike.[20][7][21][22]

Družba je bila uradno ustanovljena 21. decembra 1816 v hotelu Davis v Washingtonu. Med njenimi podporniki so bili Charles Fenton Mercer (Virginija), Henry Clay (Kentucky), John Randolph (Virginija), Richard Bland Lee (Virginija) in Bushrod Washington (Virginija).[7][20][21][22][23] V dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja so bili lastniki sužnjev v regiji Piedmont v Virginiji številni najvidnejši člani družbe; med njenimi podporniki so bili tudi sužnjelastniški predsedniki ZDA Thomas Jefferson, James Monroe in James Madison. Madison je bil v začetku tridesetih let 19. stoletja predsednik družbe.[24]

Reverend Finley je na ustanovnem sestanku predlagal ustanovitev kolonije v Afriki, ki bi iz Združenih držav Amerike odpeljala svobodne barvne ljudi, ki so se večinoma rodili svobodni. Finley je želel kolonizirati »(z njihovim soglasjem) svobodne ljudi druge barve, ki živijo v naši državi, v Afriki ali na drugem kraju, ki se bo kongresu zdel najbolj primeren«. Organizacija je ustanovila podružnice po vsej ZDA, večinoma v južnih državah. Sodelovala je pri ustanovitvi kolonije Liberija.[25]

ACS so ustanovile skupine, ki so si glede vprašanja suženjstva sicer nasprotovale. Lastniki sužnjev, kot so bili tisti v podružnici v Marylandu in drugod, so verjeli, da je tako imenovana repatriacija način za odstranitev svobodnih črncev iz sužnjelastniških družb in preprečitev upora sužnjev.[7][a] Svobodni črnci, med katerimi so bili mnogi v ZDA že več generacij, so namreč spodbujali in pomagali sužnjem, da so pobegnili, in zniževali njihovo vrednost.

(» Vsak poskus Juga, da bi pomagal Kolonizacijski družbi in poslal svobodne barvne ljudi v Afriko, povečuje vrednost sužnja, ki je ostal na zemlji.«[27]:51) Družba je imela nasprotujoče si ideje: svobodne črnce je treba odstraniti, ker ne morejo koristiti Ameriki; po drugi strani pa bi svobodni črnci pod lastnim vodstvom v drugi deželi uspevali in cveteli.[28][b]

Po drugi strani pa je koalicija, ki so jo sestavljali predvsem evangeličani, kvekerji, filantropi in abolicionisti, podpirala odpravo suženjstva.[7][26] Želeli so, da bi bili sužnji svobodni, in verjeli so, da bodo imeli črnci boljše možnosti za svobodo v Afriki kot v Združenih državah, saj na Jugu in Severu niso bili dobrodošli.[7][26][c] Obe nasprotujoči si skupini sta našli skupni jezik v podpori tako imenovane »repatriacije«.[7]

Vodstvo uredi

Predsedniki ACS so bili praviloma južnjaki. Prvi predsednik je bil Bushrod Washington, nečak ameriškega predsednika Georgea Washingtona in sodnik vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike.[22][34] Med letoma 1836 in 1849 je bil predsednik ACS državnik, plantažnik in lastnik sužnjev Henry Clay iz Kentuckyja. John H. B. Latrobe je bil predsednik ACS od leta 1853 do svoje smrti leta 1891.[35]

Cilji uredi

Projekt kolonizacije, ki je imel v vsaki državi več poglavij Ameriške kolonizacijske družbe, je imel tri cilje. Prvi je bil zagotoviti prostor za življenje nekdanjih sužnjev, osvobojencev in njihovih potomcev, kjer bi bili svobodni in ne bi bili podvrženi rasizmu. Drugi cilj je bil zagotoviti koloniji vse potrebno za uspeh, na primer rodovitno zemljo za pridelavo poljščin.[36] Tretji cilj je bil preprečiti poskuse trgovanja s sužnji na Atlantiku, na primer s spremljanjem ladijskega prometa na obali.[36] Presbiterijanski duhovnik Lyman Beecher je predlagal drug cilj: pokristjanjevanje Afrike.[37][d]

Zbiranje sredstev uredi

Družba je denar zbirala s prodajo članarin.[38] Njeni člani so pritiskali na kongres in predsednika za podporo. Leta 1819 so od kongresa prejeli 100.000 dolarjev in 6. februarja 1820 je iz New Yorka v Zahodno Afriko odplula prva ladja Elizabeth s tremi belimi člani ACS in 88 afroameriškimi izseljenci na krovu.[39] Pristopi k izbiri ljudi in financiranju potovanj v Afriko so se razlikovali od države do države.[40]

Nasprotovanje kolonizaciji uredi

Prvotno so kolonizacijo »prizadevno spodbujali in prikazovali kot zdravilo za zlo suženjstva, njena dobrohotnost pa je bila domnevna na vseh straneh. Pripadali so ji vsi pomembni ljudje.« Naslednji povzetek je iz aprila 1834:[41]


Načrt kolonizacije svobodnih črncev upravičeno velja za enega najplemenitejših ukrepov krščanske dobrohotnosti in razsvetljenega patriotizma, ki ima velik cilj in je najbolj primeren za pridobivanje skupnega vpliva in usklajenega sodelovanja različnih družbenih razredov. Spravlja in združuje nekatere neusklajene interese, ki se po nobenem drugem načrtu ne bi mogli uskladiti. Kristjan in državnik tu delujeta skupaj in osebe, ki imajo povsem različna stališča glede nekaterih stranskih vprašanj, povezanih z veliko temo, se zaradi različnih vzgibov usmerjajo k isti točki. To je čudovita zamisel, okoli katere so zbrani upi naroda, želje patriotov, molitve kristjanov in verjamemo, da tudi odobravanje nebes.

Kolonizacijsko gibanje je bilo »izvor abolicionizma«, saj je spodbudilo svobodne črnce in druge nasprotnike suženjstva.[42]

Nasprotovanje črncev uredi

Od začetka je »večina temnopoltih Američanov na družbo gledala z velikim prezirom«:[43]:143 Črnski aktivist James Forten je takoj zavrnil ACS in leta 1817 zapisal, da se »ne želimo ločiti od naših sedanjih domov za noben namen«.[44] Takoj ko so izvedeli zanj, se je 3000 črncev zbralo v cerkvi v Filadelfiji, v »središču svobodnih črncev«, ter ga »zagrizeno in soglasno« obsodili.[45]:261 Frederick Douglass o kolonizaciji: »Sram naj bo podleže, ki si to drznejo predlagati, in vse, ki to podpirajo. Tu živimo, tu smo živeli, tu imamo pravico živeti in tu nameravamo živeti.«[46] Martin Delany, ki je verjel, da si temnopolti Američani zaslužijo »novo državo, nov začetek«, je Liberijo označil za »beden posmeh« neodvisni republiki in »rasistični načrt ACS, da bi se ZDA znebile svobodnih črncev.« Namesto tega je za »končni cilj in prihodnji dom barvne rase na tej celini« predlagal Srednjo in Južno Ameriko (glej Linconija).[47] Nedavni (2014) pisec o Afroameričanih iz Connecticuta je povzel odnos med njimi:[48]

Afroameričani so na kolonizacijo gledali kot na sredstvo, ki jih je oropalo državljanskih pravic, in kot na način, kako utrditi suženjstvo... Tragedija je bila v tem, da so Afroameričani na dom svojih prednikov začeli gledati s prezirom. V imenih svojih organizacij so opustili uporabo besede "afriški" in namesto nje uporabljali "barvni američan."

Čeprav naj bi pomagala Afroameričanom in v nekaterih primerih spodbujala izseljevanje, je razmere zanje še poslabšala. Na primer, "družba je prevzela nalogo, da oživi črna zakonika iz Ohia iz let 1804 in 1807. ...Iz Cincinnatija je bilo pregnanih med 1000 in 1200 svobodnih črncev."[45]:26217. januarja 1832 je v Cincinnatiju potekal sestanek, na katerem so razpravljali o kolonizaciji in sprejeli vrsto resolucij. Prvič, imeli so pravico do svobode in enakosti. Čutili so se dolžni zaščititi državo, "deželo, v kateri so se rodili", in ustavo. Afrike niso poznali in bi morali imeti pravico, da se sami odločajo o tem, kje bodo živeli. Priporočeno je bilo, če temnopolti želijo zapustiti Združene države Amerike, naj razmislijo o Kanadi ali Mehiki, kjer bi imeli državljanske pravice in podobno podnebje, kot so ga vajeni. Združene države so bile dovolj velike, da bi lahko sprejele kolonijo, poleg tega pa bi bila izvedba veliko cenejša. Sprašujejo se o motivih članov ACS, ki kot razlog za odstranitev črncev iz Amerike navajajo krščanstvo. Ker ni bilo poskusov izboljšanja razmer temnopoltih, ki so živeli v Združenih državah, je malo verjetno, da bi belci skrbeli za njihove interese več tisoč kilometrov stran.[49]

Nasprotovanje belcev uredi

Wm. Lloyd Garrison uredi

Wm. Lloyd Garrison, kot se je vedno podpisoval, je leta 1831 začel izdajati abolicionistični časopis The Liberator, ki mu je leta 1832 sledila knjiga Misli o afriški kolonizaciji (ang. Thoughts on African Colonization). Predsednik Lincoln je menil, da sta »logika in moralna moč Garrisona in ljudi, ki so bili proti suženjstvu,« omogočili, da je bila emancipacija uvrščena na politični dnevni red države.[50] Sam Garrison se ji je pridružil v dobri veri.[51]:63 Družbo so podpirali vsi pomembni bodoči beli abolicionisti: poleg Garrisona še Gerrit Smith, Tappanovi in številni drugi, kot je razvidno iz strani revije African repository družbe.

Garrison je nasprotoval kolonizacijskemu načrtu, saj je bil po njegovem mnenju ključni cilj družbe odstraniti svobodne črnce iz Amerike in tako preprečiti upore sužnjev, namesto odprave suženjstva. Poleg tega, da kolonizacija ni izboljšala položaja zasužnjenih Afričanov, si je pridobila tudi sovražnike med afriškimi staroselci. Oba z Gerritom Smithom sta bila zgrožena, ko sta izvedela, da se v Liberiji prodaja alkohol.[52]:178–179[53]:230 Podvomil je v modrost pošiljanja Afroameričanov skupaj z belimi misijonarji in agenti v tako nezdrav kraj. Poleg tega je to pomenilo, da je svobodo doseglo manj sužnjev: »ovira manumisijo sužnjev, saj njihovo emancipacijo prelaga na svojo shemo, ki je v petnajstih letih povzročila manumisijo manj kot štiristo sužnjev, medtem ko je bilo pred njenim obstojem in delovanjem v krajšem času osvobojenih na tisoče sužnjev.«[54]

V drugi številki časopisa The Liberator je Garrison natisnil komentar iz časopisa Boston Statesman:[55]

Bili pa smo precej presenečeni, ko smo videli, da je predlog o pošiljanju svobodnih črncev v Afriko pomenil njihovo vrnitev v njihovo domovino. Vsaj tako dobro bi bilo govoriti o tem, da bi te častitljive gospode poslali nazaj v Anglijo kot v njihovo domovino. Tukaj je črnec prav tako domačin kot ti častitljivi gospodje.—Tu se je črnec rodil, tu je odraščal, tu so njegove najzgodnejše in najprijetnejše zveze— tu je vse, kar ga veže na zemljo in dela življenje dragoceno. Če je cilj res dobrobit črncev in ne nova shema za prosjačenje, želimo, da se spoštovani gospodje zavzamejo za pravice črncev, ki so jih poteptali njihovi bratje na ulici Park Street. Če želijo resnično spodbujati srečo črncev, naj bodo njihova prizadevanja usmerjena v to, da se zatirani črnci dvignejo na lestvici moralnega napredka. Naj mu priznajo več pravic v družbenem svetu, toda če ne želijo, da se jim vsi iskreni in misleči ljudje smejijo, naj raje opustijo idealistični načrt kolonizacije južnih črncev na račun Severa, dokler ne bomo osvobodili svojih meja revščine, nevednosti in stiske.

Gerrit Smith uredi

Filantrop Gerrit Smith je bil po besedah podpredsednika družbe Henryja Claya »med najzvestejšimi pokrovitelji družbe.«[56]

Ta podpora se je spremenila v besno in zagrizeno zavračanje, ko je v začetku tridesetih let 19. stoletja spoznal, da je družba »prav tako protiabolicijska kot kolonizacijska družba«.[57] »Ta kolonizacijska družba se je z nevidnim procesom, napol zavednim, napol nezavednim, spremenila v praktičen organ in člana suženjske oblasti.« To je bil »skrajni primer navidezne reforme«.[51]:63 Novembra 1835 je družbi poslal pismo s čekom, s katerim je zaključil svoje obstoječe obveznosti, in dejal, da od njega ne bodo dobili več ničesar, ker:[57]


Družba se zdaj in že nekaj časa veliko bolj zanima za vprašanje suženjstva kot za delo kolonizacije—za rušenje protisuženjske družbe kot za izgradnjo kolonije. Za utemeljitev te pripombe mi ni treba iti dlje od vsebine in duha zadnjih nekaj številk periodične publikacije. Če bi si tujec na podlagi teh številk ustvaril mnenje, bi ugotovil, da je družba, ki jih je izdala, prav tako protiabolicijska kot kolonizacijska družba. ...Vendar je prišlo do tega, da član kolonizacijske družbe ne more zagovarjati osvoboditve svojih zasužnjenih soljudi, ne da bi se izpostavil takšnim obtožbam o nedoslednosti, kot jih javnost obilno navaja name, ker sem hkrati član te družbe in abolicionist. ...Od nedavnih zaskrbljujočih napadov na pravico do razprave s strani njenih članov (in presenetljivo je, da so nekateri predlogi za poseg v to pravico implicitno podprti v "Afriškem repozitoriju"), sem to označil kot zbirno točko prijateljev te pravice. Tej družbi je vaša družba sovražna.

Kolonija Liberija uredi

Glavni članek: Kolonija Liberija.

Leta 1821 je poročnik Robert Stockton nameril s pištolo v glavo kralja Petra, kar je Stocktonu omogočilo, da je kralja Petra prepričal, naj proda rt Montserrado (ali Mesurado) in ustanovi Monrovijo.[58] Leta 1825 in 1826 je Stocktonov naslednik Jehudi Ashmun sprejel ukrepe za zakup, priključitev ali najem plemenskih zemljišč v Afriki ob obali in ob večjih rekah, ki vodijo v notranjost Afrike, da bi ustanovil ameriško kolonijo. Stocktonova dejanja so Ashmuna spodbudila, da je v pogajanjih s kraljem Petrom uporabil agresivno taktiko, in maja 1825 so kralj Peter in drugi domorodni kralji sklenili pogodbo z Ashmunom. S pogodbo je bila zemlja dodeljena Ashmunu, v zameno pa so domorodci prejeli tri sode ruma, pet sodov praška, pet dežnikov, deset parov čevljev, deset železnih drogov, 500 tablic tobaka in druge predmete.[59]

Od 4571 izseljencev, ki so prišli v Liberijo med letoma 1820 in 1843, jih je bilo leta 1843 živih le še 1819—40 %.[60][61] ACS je vedela za visoko stopnjo umrljivosti, vendar je v kolonijo še naprej pošiljala več ljudi.[60]

Preveč poenostavljeno bi bilo preprosto reči, da je Ameriška kolonizacijska družba ustanovila Liberijo. Velik del ozemlja, ki je postalo Liberija, je bil skupek naselij, ki so jih sponzorirale državne kolonizacijske družbe: Mississippi v Afriki, Kentucky v Afriki, Republika Maryland in številna druga. Najbolj razvita med njimi, Republika Maryland, je imela svojo ustavo, zakone[62] in zastavo. Te ločene kolonije so bile sčasoma združene v Liberijo, vendar se je proces končal šele leta 1857.

Publikacije uredi

Družba je od leta 1825 objavljala revijo African Repository and Colonial Journal (slo. Afriški arhiv in kolonialna revija). Ralph Randolph Gurley (1797–1872), ki je družbo vodil do leta 1844, je urejal revijo, ki je leta 1850 spremenila naslov v African Repository. Revija je spodbujala kolonizacijo in Liberijo. Vključeni so bili članki o Afriki, seznami donatorjev, pohvalna pisma, informacije o izseljencih in uradna poročila, v katerih je bila opisana blaginja in nadaljnja rast kolonije.[63] Po letu 1919 je družba v resnici prenehala delovati, vendar je formalno prenehala obstajati šele leta 1964, ko je svoje dokumente prenesla v Kongresno knjižnico.[64]

Državljanska vojna in emancipacija uredi

Lincoln, Clayev občudovalec, je že od 40. let 19. stoletja zagovarjal program ACS za kolonizacijo črncev v Liberiji. Abraham Lincoln je na začetku svojega predsedništva večkrat poskušal organizirati preselitev, kakršno je podpirala ACS, vendar je vsakokrat načrt propadel.[navedi vir]

ACS je delovala tudi med ameriško državljansko vojno in med njo kolonizirala 168 črncev. V petih letih po vojni je v Liberijo poslala 2492 oseb afriškega porekla. Zvezna vlada je za te operacije zagotovila majhno podporo prek Urada za svobodne ljudi.[65]

Nekateri raziskovalci menijo, da je Lincoln to zamisel opustil že leta 1863, ko je začel uporabljati črnske vojake. Biograf Stephen B. Oates je zapisal, da se je Lincolnu zdelo nemoralno prositi temnopolte vojake, naj se borijo za ZDA, po služenju vojaškega roka pa jih odpeljati v Afriko. Drugi, na primer zgodovinar Michael Lind, menijo, da je Lincoln še leta 1864 ohranjal upanje za kolonizacijo, saj naj bi generalnega državnega tožilca Edwarda Batesa vprašal, ali lahko častiti James Mitchell ostane »vaš pomočnik pri izvajanju več zakonov kongresa v zvezi z izseljevanjem ali kolonizacijo osvobojenih črncev«.[66] Mitchella, nekdanjega državnega direktorja ACS v Indiani, je Lincoln leta 1862 imenoval za nadzor vladnih kolonizacijskih programov.[navedi vir]

Lincoln se je ob koncu svojega prvega predsedniškega mandata javno odpovedal zamisli o kolonizaciji, potem ko se je o njej pogovarjal s Frederickom Douglassom,[67] ki ji je ostro nasprotoval. 11. aprila 1865, ko se je vojna bližala koncu, je Lincoln v Beli hiši v javnem govoru podprl volilno pravico črncev, zaradi česar ga je igralec John Wilkes Booth, ki je odločno nasprotoval emancipaciji in volilni pravici črncev, umoril.[68]

Propad in razpad uredi

Kolonizacija se je izkazala za drago; pod vodstvom Henryja Claya je ACS več let neuspešno prepričevala ameriški kongres, naj financira izseljevanje. V petdesetih letih 19. stoletja je ACS dosegla nekaj uspeha pri državnih zakonodajalcih, na primer v Virginiji, Pensilvaniji in New Jerseyju. Leta 1850 je zvezna država Virginija za pomoč in podporo izseljevanju za pet let namenila 30.000 dolarjev letno. Družba je v svojem štiriintridesetem letnem poročilu to novico označila kot »velik moralni dokaz pravilnosti in nujnosti državnega ukrepanja!«[69][40] V petdesetih letih 19. stoletja je družba prejela tudi več tisoč dolarjev od zakonodajnih teles New Jerseyja, Pensilvanije, Missourija in Marylanda. Pensilvanija, Maryland in Mississippi so ustanovile svoje državne družbe in kolonije na obali ob Liberiji.[69] Vendar sredstva, ki jih je prejela ACS, niso zadostovala za doseganje zastavljenih ciljev družbe. »V štirinajstih letih pred letom 1834 so prihodki te družbe, ki je za svoje dejavnosti potrebovala milijone, v povprečju znašali le približno enaindvajset tisoč dolarjev na leto. Nikoli si ni pridobila zaupanja ameriškega ljudstva.«[70]

Trije razlogi za to, da gibanje nikoli ni bilo zelo uspešno, so bili pomanjkanje zanimanja svobodnih črncev, nasprotovanje nekaterih abolicionistov[71] ter obseg in stroški selitve številnih ljudi (po državljanski vojni je bilo na jugu 4 milijone osvobojencev).[72] V ZDA je bilo na milijone črnskih sužnjev, vendar je kolonizacija transportirala le nekaj tisoč svobodnih črncev.[7]

Leta 1913, in ponovno ob uradnem prenehanju leta 1964, je družba svoje zapise podarila Kongresni knjižnici ZDA. Podarjeno gradivo vsebuje številne informacije o ustanovitvi družbe, njeni vlogi pri ustanovitvi Liberije, prizadevanjih za upravljanje in obrambo kolonije, zbiranju sredstev, zaposlovanju naseljencev, razmerah za črnske državljane ameriškega Juga ter o tem, kako so črnski naseljenci gradili in vodili novo državo.[73]

Po izbruhu prve svetovne vojne je ACS predsedniku Liberije Danielu Howardu poslala telegram, v katerem ga je opozorila, da bi kakršno koli vpletanje v vojno lahko povzročilo kršitev ozemeljske celovitosti Liberije, ne glede na to, katera stran bi bila uspešnejša.[74]

V Liberiji je imela družba pisarne na križišču ulic Ashmun in Buchanan v središču trgovskega okrožja Monrovije, poleg sedeža stranke True Whig v stavbi Edward J. Roye. Svoje pisarne na tem mestu je zaprla leta 1956, ko je vlada zaradi gradnje novih javnih stavb porušila vse stavbe na križišču. Kljub temu je zemljišče uradno ostalo v lasti družbe do 80. let 20. stoletja, na katerem se je nabralo veliko zaostalih davkov, saj ministrstvo za finance ni našlo naslova, na katerega bi poslalo račune za davek na nepremičnine.[75]

Gledano z vidika rasizma uredi

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je rasizem postajal vse pomembnejše vprašanje, konec šestdesetih in v sedemdesetih letih pa ga je v ospredje javne zavesti potisnilo gibanje za državljanske pravice. Razširjenost rasizma je spodbudila ponovno ovrednotenje motivov družbe, kar je zgodovinarje spodbudilo, da so ACS začeli preučevati bolj z vidika rasizma kot stališča do suženjstva.[76] V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja so zgodovinarji šli še dlje pri preoblikovanju ACS. Ne le da so se osredotočali na rasistično retoriko članov družbe in njenih publikacij, nekateri so družbo prikazovali tudi kot organizacijo, ki podpira suženjstvo.[77] V zadnjem času pa se nekateri raziskovalci umikajo od analize ACS kot organizacije, ki podpira suženjstvo, in jo ponovno označujejo kot organizacijo, ki je nasprotovala suženjstvu.[78]

Opombe uredi

  1. ↑ Čeprav je Randolph verjel, da bi odstranitev svobodnih črncev »materialno prispevala k zavarovanju« lastnine sužnjev, je velika večina prvih članov želela osvoboditi afriške sužnje in njihove potomce ter jim omogočiti »vrnitev« v Afriko.[26]
  2. ↑ Henry Clay je menil, da je deportacija svobodnih črncev boljša od poskusa njihove integracije v Ameriki, saj je menil, da:
    »zaradi nepremagljivih predsodkov, ki so posledica njihove barve kože, se nikoli ne bodo mogli združiti s svobodnimi belci v tej državi. Zaradi spoštovanja do njih in preostalega prebivalstva države je bilo zaželeno, da jih izsušimo.«[29]
  3. ↑ Na Severu so na primer obstajala negativna prepričanja o Afroameričanih. Prvo je bilo to, da so nekateri prebivalci Severa menili, da so Afroameričani po naravi nagnjeni h kriminalu. »Politik iz Massachusettsa Edward Everett je govoril v imenu mnogih severnih kolonizatorjev, ko je podpiral kolonizacijo svobodnih črncev, ki jih je opisal kot potepuhe, kriminalce in izčrpevalce severne družbe.«[30] Drugo prepričanje je bilo, da se Afroameričani ne morejo izobraževati ali postati državljani, saj naj bi bili duševno slabši od belcev in zato neprimerni za državljanstvo. Kot je zapisal rasistični avtor Thomas Dixon Jr. , »Črnuh je človeški osel. Lahko ga treniraš, ne moreš pa iz njega narediti konja.«[31] Nekateri člani društva so bili odkrito rasistični in so pogosto trdili, da se svobodni črnci ne bodo mogli asimilirati v belsko družbo Združenih držav. John Randolph, virginijski politik in velik lastnik sužnjev, je dejal, da so svobodni črnci »spodbujevalci zlobe«.[32] Predlagana rešitev je bila, da bi svobodne črnce iz Združenih držav deportirali »nazaj v Afriko«.[33]
  4. ↑ Presbiterijanski duhovnik Lyman Beecher je o cilju pokristjanjevanja Afrike dejal:

    Ni potrebno, da bi kolonizacijska družba bila ali trdila, da je ustrezno zdravilo za suženjstvo. Njen velik in glavni cilj je osvoboditev Afrike, medtem ko je kot stranski rezultat predvidela osvoboditev barvne rase doma. Če pa je čas razkril tisto, česar ni mogla predvideti, se lahko pokorno ukloni previdnostni volji nebes.[37]

Sklici uredi

  1. ↑ Irvine, Russell W.; Dunkerton, Donna Zani (Winter 1998). »The Noyes Academy, 1834–35: The Road to the Oberlin Collegiate Institute and the Higher Education of African-Americans in the Nineteenth Century«. Western Journal of Black Studies. 22 (4): 260–273.
  2. ↑ Power-Greene, Ousmane (2014). Against Wind and Tide: The African American Struggle Against the Colonization Movement. New York: New York University Press. str. 1–10. ISBN 9781479823178.
  3. ↑ Key, Francis Scott (november 1836). »Mr. Key on the Colonization Society«. African Repository and Colonial Journal. 12 (11): 339–351, at pp. 346–347 and 350–351. Neither he nor the Colonization Society called for the abolition of slavery; their mission instead focused solely on sending freed blacks to Africa. This was one of the reasons that few abolitionists had any use for the society.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ Leepson, Marc (24. junij 2014). What So Proudly We Hailed: Francis Scott Key, A Life. New York: Palgrave MacMillan. str. xiii. ISBN 9781137278289.
  5. ↑ Garrison, Wm. Lloyd (1832). Thoughts on African Colonization. Boston: Garrison and Knapp. str. 11–13.
  6. ↑ Introduction – Social Aspects of the Civil War Arhivirano July 14, 2007, na Wayback Machine.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 7,7 "Background on conflict in Liberia", Friends Committee on National Legislation, July 30, 2003 Arhivirano February 14, 2007, na Wayback Machine.
  8. ↑ Barton (1850), p. 9.
  9. ↑ »Death on the Grain Coast«. The Guardian (v britanski angleščini). 31. avgust 2005. ISSN 0261-3077. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2021. Pridobljeno 8. marca 2020.
  10. ↑ »A difficult life for Black Loyalists«. Remembering Black Loyalists. Nova Scotia Museum. 2001. Arhivirano iz spletišča dne 30. novembra 2020. Pridobljeno 8. marca 2020.
  11. ↑ »Departure for Sierra Leone«. Remembering Black Loyalists. Nova Scotia Museum. 2001. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2020. Pridobljeno 8. marca 2020.
  12. ↑ »Jamaican Maroons in Nova Scotia«. www.thecanadianencyclopedia.ca. The Canadian Encyclopedia. Arhivirano iz spletišča dne 16. marca 2020. Pridobljeno 8. marca 2020.
  13. ↑ »Freetown and the transatlantic slave trade«. Endangered archives blog. British Library. Arhivirano iz spletišča dne 23. marca 2020. Pridobljeno 8. marca 2020.
  14. ↑ Anderson, Richard Peter (2020). Abolition in Sierra Leone: Re-Building Lives and Identities in Nineteenth-Century West Africa (v angleščini). Cambridge University Press. str. 76–79. ISBN 978-1-108-47354-5. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2021. Pridobljeno 8. marca 2020.
  15. ↑ Thomas, Lamont D. Paul Cuffe: Black Entrepreneur and Pan-Africanist (Urbana and Chicago: University of Illinois Press, 1988) pp. 46–56, 93–106.
  16. ↑ »Map of Liberia, West Africa«. World Digital Library. 1830. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2020. Pridobljeno 2. junija 2013.
  17. ↑ Frankie Hutton (1983). "Economic Considerations in the American Colonization Society's Early Effort to Emigrate Free Blacks to Liberia, 1816–36", The Journal of Negro History. DOI: 10.2307/2717564. JSTOR 2717564.
  18. ↑ Broward, Napoleon Bonaparte. »Race Relations«. 2003 additions: Speeches and Writings. George A. Smathers Libraries, University of Florida. Arhivirano iz spletišča dne 4. septembra 2019. Pridobljeno 4. novembra 2019.
  19. ↑ Egerton, Douglas R., "Its Origin Is Not a Little Curious: A New Look at the American Colonization Society", Journal of the Early Republic (1985), pp. 463–480. JSTOR 3123062.
  20. ↑ 20,0 20,1 Bateman, Graham; Victoria Egan, Fiona Gold, and Philip Gardner (2000). Encyclopedia of World Geography. New York: Barnes & Noble Books. p. 161. ISBN 1-56619-291-9.
  21. ↑ 21,0 21,1 "Colonization: Thirty-Sixth Anniversary of the American Colonization Society" Arhivirano December 16, 2019, na Wayback Machine., The New York Times, January 19, 1853
  22. ↑ 22,0 22,1 22,2 Dunne, Gerald. »Bushrod Washington and The Mount Vernon Slaves«. 1980 Yearbook. Supreme Court Historical Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2002. Pridobljeno 30. novembra 2015.
  23. ↑ Finkelman, Paul (2006). Encyclopedia of African American History, 1619–1895: From the Colonial Period to the Age of Frederick Douglass Three-volume set. Oxford University Press. str. 57. ISBN 978-0-19-516777-1. Arhivirano iz spletišča dne 5. maja 2017. Pridobljeno 9. novembra 2012.
  24. ↑ »American Colonization Society membership certificate, 1833 | The Gilder Lehrman Institute of American History«. www.gilderlehrman.org (v angleščini). 9. avgust 2012. Arhivirano iz spletišča dne 17. septembra 2017. Pridobljeno 5. julija 2017.
  25. ↑ Gilman, Daniel Coit; Peck, Harry Thurston; Colby, Frank Moore (1911). The New International Encyclopedia. New York: Dodd, Mead, and Company. str. 161.
  26. ↑ 26,0 26,1 26,2 Alexander, Archibald (1846). A History of Colonization on the Western Coast of Africa. Philadelphia: William S. Martien. str. 87.
  27. ↑ Committee appointed by the first Annual Meeting of the New-York [sic] State Anti-Slavery Society, of which Committee Alvan Stewart, Esq., was Chairman (1836). »Address to the Abolitionists of the State of New York«. Proceedings of the first annual meeting of the New-York State Anti-slavery Society, convened at Utica, October 19, 1836. Utica, New York. str. 41–54.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  28. ↑ Webber, Christopher L. (2011). American to the Backbone: The Life of James W. C. Pennington, the Fugitive Slave Who Became One of the First Black Abolitionists. New York: Pegasus Books. str. 59. ISBN 978-1-6059-8175-8.
  29. ↑ Sale, Maggie Montesinos. The Slumbering Volcano: American Slave Ship Revolts and the Production of Rebellious Masculinity. Duke University Press, 1997. p. 264. ISBN 0-8223-1992-6
  30. ↑ Newman (2008), p. 203.
  31. ↑ »The Negro Problem. Race Questions Vigorously Discussed by Thomas Dixon, Jr., in The Leopard's Spots«. The Times (Philadelphia). 12. april 1902. str. 14. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2019. Pridobljeno 3. decembra 2019.
  32. ↑ Kinshasa, Kwando Mbiassi. Emigration vs. Assimilation: The Debate in the African American Press, 1827–1861 University of Michigan, 1988. p. 128
  33. ↑ Yarema (2006), pp. 26–27.
    Svobodni črnci po mnenju mnogih whigov naj nikoli ne bi bili sprejeti v belsko družbo, zato se je edina sprejemljiva rešitev zdela izselitev v Afriko.
    »Severne filantropske skupine so podpirale kolonizacijo kot učinkovit način za izboljšanje položaja svobodnih črncev, ki so se preselili v severne države. «
  34. ↑ Starr, Frederick (1913). Liberia: description, history, problems. Chicage: Frederick Starr. str. 9. ISBN 9780598450234. OCLC 6791808. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2021. Pridobljeno 28. novembra 2015. At Google Books.
  35. ↑ Semmes, John E. (Oktober 1917). Chapter 6: African Colonization. John H. B. Latrobe and His Times. Baltimore, Maryland: The Norman, Remington Company. str. 167. LCCN 18002814. OCLC 262462816. Arhivirano iz spletišča dne 7. marca 2021. Pridobljeno 22. marca 2019 – prek HathiTrust Digital Library.
  36. ↑ 36,0 36,1 »Auxiliary Societies – Colonization«. African Repository and Colonial Journal. From the Carlisle, Pennsylvania Expositor. Marec 1834. str. 219–220. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 11. februarja 2020.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  37. ↑ 37,0 37,1 Beecher, Lyman (november 1834). »Dr. Beecher's Address«. African Repository and Colonial Journal. From the Cincinnati Journal, June 13, 1834. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. maja 2017.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  38. ↑ Society, American Colonization (1842). Annual Report of the American Colonization Society: With Minutes of the Annual Meeting and of the Board of Directors (v angleščini). American Colonization Society. str. 26. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2021. Pridobljeno 8. marca 2020.
  39. ↑ Hodge, Carl Cavanagh; Nolan, Cathal J. (2007). US Presidents and Foreign Policy. ABC-CLIO. str. 49. ISBN 978-1-85109-790-6. Arhivirano iz spletišča dne 3. junija 2013. Pridobljeno 5. februarja 2013.
  40. ↑ 40,0 40,1 American Colonization Society (1851). Thirty-Fourth Annual Report of the American Colonization Society. Washington: C. Alexander. str. 9–10.
  41. ↑ Hall, James (april 1834). »Education and slavery«. Western Monthly Magazine. str. 266–273, at p. 272.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  42. ↑ Quarles, Benjamin (1969). Black abolitionists. New York: Oxford University Press. OCLC 740959879.
  43. ↑ Egerton, Douglas R. (Junij 1997). »Averting a Crisis: The Proslavery Critique of the American Colonization Society«. Civil War History. 43 (2): 142–156. doi:10.1353/cwh.1997.0099. Arhivirano iz spletišča dne 24. julija 2019. Pridobljeno 24. julija 2019 – prek Project Muse.
  44. ↑ Wesley, Dorothy Porter (1995). Early Negro Writing, 1760–1837 (v angleščini). Black Classic Press. str. 250. ISBN 978-0-933121-59-1. Arhivirano iz spletišča dne 19. avgusta 2020. Pridobljeno 8. marca 2020.
  45. ↑ 45,0 45,1 Irvine, Russell W.; Dunkerton, Donna Zani (Winter 1998). »The Noyes Academy, 1834–35: The Road to the Oberlin Collegiate Institute and the Higher Education of African-Americans in the Nineteenth Century«. Western Journal of Black Studies. 22 (4): 260–273.
  46. ↑ Leavenworth, Jesse (22. maj 2003). »Re-Creating 1834 Debates on Abolition«. Hartford Courant. Arhivirano iz spletišča dne 27. januarja 2020. Pridobljeno 28. januarja 2020.
  47. ↑ Jackson, Holly (2019). American Radicals. How Nineteenth-Century Protest Shaped the Nation. New York: Crown. str. 173. ISBN 978-0525573098.
  48. ↑ Harris, Katherine J. (2014). »Colonization and Abolition in Connecticut«. V Normen, Elizabeth J.; Harris, Katherine J.; Close, Stacey K.; Mitchell, Wm. Frank; White, Olivia (ur.). African American Connecticut Explored. Wesleyan University Press. str. 64. ISBN 978-0-8195-7398-8. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 3. marca 2020 – prek Project MUSE.
  49. ↑ »A Voice from Ohio!«. The Liberator. 4. februar 1832. str. 2. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2019. Pridobljeno 13. septembra 2019 – prek newspapers.com.
  50. ↑ Sinha, Manisha (5. julij 2019). »The Politics of Abolishing Slavery«. The New York Times. str. A20. Arhivirano iz spletišča dne 9. decembra 2019. Pridobljeno 9. decembra 2019.
  51. ↑ 51,0 51,1 Chapman, John Jay (1913). William Lloyd Garrison. New York: Moffat, Yard and Company.
  52. ↑ Henry, Stuart C. (1973). Unvanquished Puritan : a portrait of Lyman Beecher. Grand Rapids, Michigan: W.B. Eerdmans Pub. Co. OCLC 0802834264.
  53. ↑ Tappan, Lewis (1870). The Life of Arthur Tappan. New York: Hurd and Houghton.
  54. ↑ Wright Jr., E[lizur] (5. januar 1833). »Letter to the editor«. The Liberator. str. 2. Arhivirano iz spletišča dne 5. septembra 2019. Pridobljeno 5. septembra 2019 – prek newspapers.com.
  55. ↑ »Colonization«. The Liberator (Boston, Massachusetts). 8. januar 1831. str. 2. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2021. Pridobljeno 18. novembra 2020 – prek newspapers.com.
  56. ↑ Clay, Henry (1836). Address to the Annual Meeting of the American Colonization Society, December 15, 1835. African Repository. Zv. 12. str. 9–11.
  57. ↑ 57,0 57,1 Smith, Gerrit (1836). Letter to R[alph] R[andolph] Gurley, Secretary of the American Colonization Society, November 24, 1835. African Repository. Zv. 12. str. 36–37.
  58. ↑ »Map of Liberia, West Africa«. www.wdl.org. 1. januar 1830. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2020. Pridobljeno 30. novembra 2015.
  59. ↑ Paul, Cuffee; Jehudi, Ashmun; Society, American Colonization (23. julij 2010). »Colonization – The African-American Mosaic Exhibition | Exhibitions (Library of Congress)«. www.loc.gov. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2011. Pridobljeno 30. novembra 2015.
  60. ↑ 60,0 60,1 Shick, Tom W. (Januar 1971). »A quantitative analysis of Liberian colonization from 1820 to 1843 with special reference to mortality«. The Journal of African History. 12 (1): 45–59. doi:10.1017/S0021853700000062. JSTOR 180566. PMID 11632218.[mrtva povezava]
  61. ↑ Shick, Tom W. (1980). Behold the Promised Land: A History of Afro-American Settler Society in Nineteenth-century Liberia. Johns Hopkins University Press. ISBN 978-0801823091.
  62. ↑ Constitution and Laws of Maryland in Liberia With an Appendix of Precedents (2nd izd.). Baltimore: Maryland State Colonization Society. 1847.
  63. ↑ »Colonization: African-American Mosaic Exhibition (Library of Congress)«. www.4uth.gov.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. decembra 2015. Pridobljeno 8. decembra 2015.
  64. ↑ Cuffee, Paul; Ashmun, Jehudi; Society, American Colonization (23. julij 2010). »Colonization - The African-American Mosaic Exhibition | Exhibitions (Library of Congress)«. www.loc.gov. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2011. Pridobljeno 4. septembra 2019.
  65. ↑ Oubre, Forty Acres and a Mule (1978), p. 6.
  66. ↑ »Bates to Lincoln, November 30, 1864, Library of Congress«. Arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2021. Pridobljeno 4. septembra 2019.
  67. ↑ Foner, Eric (31. december 2012). »The Emancipation of Abraham Lincoln«. The New York Times. New York. Arhivirano iz spletišča dne 19. aprila 2015. Pridobljeno 5. aprila 2015. The proclamation was immediate, not gradual, contained no mention of compensation for owners, and made no reference to colonization. In it, Lincoln addressed blacks directly, not as property subject to the will of others but as men and women whose loyalty the Union must earn. For the first time, he welcomed black soldiers into the Union Army; over the next two years some 200,000 black men would serve in the Army and Navy, playing a critical role in achieving Union victory. And Lincoln urged freed slaves to go to work for 'reasonable wages' – in the United States. He never again mentioned colonization in public.
  68. ↑ Lincoln, Abraham (11. april 1865). »Last public address«. Washington, D.C. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. marca 2014. Pridobljeno 27. marca 2014.
  69. ↑ 69,0 69,1 »Colonization: The African-American Mosaic Exhibition/ Exhibitions (Library of Congress)«. www.loc.gov. 23. julij 2010. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2011. Pridobljeno 8. decembra 2015.
  70. ↑ Birney, William (1884). Sketch of the life of James G. Birney. Chicago: National ChristianAssociation. str. 13.
  71. ↑ »Clipping from The Liberator«. Newspapers.com. Arhivirano iz spletišča dne 4. septembra 2019. Pridobljeno 4. septembra 2019.
  72. ↑ »Reconstruction«. HISTORY (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. maja 2020. Pridobljeno 27. maja 2020.
  73. ↑ »West Africa's Past (October 2010) – Library of Congress Information Bulletin«. www.loc.gov. Arhivirano iz spletišča dne 5. maja 2017. Pridobljeno 8. decembra 2015.
  74. ↑ Akingbade, Harrison (1. marec 1978). »Liberia and the First World War 1914–1926«. A Current Bibliography on African Affairs (v angleščini). 10 (3): 243–258. doi:10.1177/001132557801000303. ISSN 0011-3255. S2CID 162781839.
  75. ↑ "American Colonization Society Still Owns Land in Liberia?" [Monrovia] SunTimes 1985-07-03: 12.
  76. ↑ George M. Fredrickson. The Black Image in the White Mind: The Debate on Afro-American Character and Destiny, 1817–1914. New York: Harper & Row, Publishers. 1971; Floyd J. Miller, The Search for a Black Nationality: Black Emigration and Colonization 1781–1863, Chicago: University of Illinois Press, 1975; Edwin S. Redkey, Black Exodus: Black Nationalist and Back-to-Africa Movements, 1890–1910, New Haven: Yale University Press, 1969; P. J. Staudenraus, The African Colonization Movement 1816–1865, New York: Columbia University Press. (1961).
  77. ↑ Amos J. Beyan, The American Colonization Society and the Creation of the Liberian State: A Historical Perspective, New York: University Press of America, 1991; Douglas R. Egerton, "'Its Origin Is Not a Little Curious': A New Look at the American Colonization Society," Journal of the Early Republic 5, no. 4 (1985): 463–80; Yekutiel Gershoni, Black Colonialism: The Americo-Liberian Scramble for the Hinterland, Boulder: Westview Press, 1985.
  78. ↑ Eric Burin, Slavery and the Peculiar Solution: A History of the American Colonization Society, Gainesville: University of Florida Press, 2005; Claude A. Clegg, The Price of Liberty: African Americans and the Making of Liberia, Chapel Hill: University of North Carolina Press, 2004; Douglas R. Egerton, "Averting a Crisis: The Proslavery Critique of the American Colonization Society," in Rebels, Reformers, & Revolutionaries: Collected Essays and Second Thoughts, New York: Routledge, 2002.

Viri uredi

  •   Ta članek vsebuje gradivo iz javne domene Kongresne knjižnice spletna stran https://www.loc.gov/exhibits/african/afam002.html.
  • Barton, Seth, "Remarks on the colonization of the western coast of Africa", Cornell University Library, 1850.
  • Boley, G.E. Saigbe, "Liberia: The Rise and Fall of the First Republic", Macmillan Publishers, London, 1983.
  • Burin, Eric. Slavery and the Peculiar Solution: A History of the American Colonization Society. University Press of Florida, 2005.
  • Cassell, Dr. C. Abayomi, "Liberia: History of the First African Republic", Fountainhead Publishers Inc., New York, 1970.
  • Egerton, Douglas R. Charles Fenton Mercer and the Trial of National Conservatism. University Press of Mississippi, 1989.
  • Finley, Rev. Robert, "Thoughts on the Colonization of Free Blacks" Arhivirano March 4, 2020, na Wayback Machine., Washington D.C., 1816 (Rev. Finley's founding document).
  • Jenkins, David, "Black Zion: The Return of Afro-Americans and West Indians to Africa", Wildwood House, London, 1975.
  • Johnson, Charles S., "Bitter Canaan: The Story of the Negro Republic", Transaction Books, New Brunswick, NJ, 1987.
  • Liebenow, J. Gus, "Liberia: The Evolution of Privilege", Cornell University Press, Ithaca, NY, 1969.
  • Miller, Floyd J., "The Search for a Black Nationality: Black Emigration and Colonization, 1787–1863", University of Illinois Press, Urbana, Illinois, 1975.
  • Newman, Richard S, "Freedom's prophet", NYU Press, New York, 2008.
  • Oubre, Claude F. Forty Acres and a Mule: The Freedmen's Bureau and Black Land Ownership. Louisiana State University Press, 1978.
  • Power-Green, Ousmane, "Against Wind and Tide: The African American Struggle against the Colonization Movement," New York University Press, 2014.
  • Thomas, Lamont D. Paul Cuffe: Black Entrepreneur and Pan-Africanist (Urbana and Chicago: University of Illinois Press, 1988)
  • Tomek, Beverly C. "Colonization and Its Discontents: Emancipation, Emigration and Antislavery in Antebellum Pennsylvania," (New York: New York University Press, 2011).
  • West, Richard, "Back to Africa", Holt, Rinehart, and Winston, Inc., New York, 1970.
  • Yarema, Allan E., "American Colonization Society: an avenue to freedom?", University Press of America, 2006.

Nadaljnje branje uredi

  • Falola, Toyin, and Raphael Chijioke Njoku. "President James Monroe and the Colonization Society: From Monrovia to Liberia." in United States and Africa Relations, 1400s to the Present (Yale University Press, 2020) pp. 84-104.

Primarni viri uredi

Glej tudi uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ameriška_kolonizacijska_družba&oldid=6142164«