Wikipedija

Aleksander Sergejevič Višnjevski

Aleksander Sergejevič Višnjevski (tudi Aleksandr Sergeevič Višnevskij; [a] Александр Сергеевич Вишневский), ruski speleolog in jamar, * 18. avgust 1955, Sverdlovsk (danes Jekaterinburg), † 13. junij 2015, Jekaterinburg.

Aleksander Sergejevič Višnjevski
Portret
v Samarkandu, 2007
Rojstvo18. avgust 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Jekaterinburg
Smrt13. junij 2015({{padleft:2015|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (59 let)
Jekaterinburg
Alma materUralska Državna Pedagoška Univerza
Poklicspeleolog
Leta aktivnosti1974 – 2015
Poznan pospeleologija, visokogorske jame
Domači krajJekaterinburg
OtrociKsenija A. Veršinina (rojena 1983)
PodpisPodpis

Najbolj znan je po raziskovanju jam na Uralu in v Uzbekistanu.[1][2][3] Po letu 2000 je območje na pogorju Čul-Bair postalo ena izmed svetovnih speleoloških vročih točk, saj je tu tudi jama Boybuloq, najgloblja jama v Aziji vzhodno od Črnega morja, in ena najglobljih jam na svetu.[4][5][6][7][8]

Življenje in delo uredi

Njegov oče je bil Sergej Pantelejmonovič Višnjevski, polkovnik in vojaški inženirec, graditelj letališča Kolcovo v Sverdlovsku, njegova mati Marija Georgievna Višnjevskaja pa je bila kemičarka. Po osnovni in srednji šoli v Sverdlovsku je Višnjevski leta 1978 diplomiral na Fakulteti za geografijo in biologijo Uralske državne pedagoške univerze, tudi v Sverdlovsku. Po diplomi je bil razporejen na delovno mesto učitelja zemljepisa v vzgojnem zavodu za mladostnike v kraju Polunočnoe [Polnočno], na severu Sverdlovske oblasti. Februarja 1981 je bil premeščen v srednjo šolo v vasi Novoalekseevskoe, blizu Sverdlovska.[1][9] Leta 1984 se je vrnil v Sverdlovsk, učil je na Inštitutu za napredne študije v turizmu, od leta 1991 v turistični agenciji Speleocenter, leta 1995 pa je odprl trgovino Al'pur, z opremo za šport in rekreacijo.[1][10]

Jamarstvo uredi

Za jame in jamarstvo se je Višnjevski začel zanimati v srednji šoli. Leta 1973 je kot študent geografije veliko potoval po Uralu skupaj s člani SGS (Sverdlovska mestna speleosekcija, danes Jamarsko društvo Jekaterinburg) – v SGS so ga sprejeli leta 1974.[11] Po diplomi leta 1978 je kot učitelj zemljepisa organiziral jamarske tečaje in izobrazil več generacij mladih jamarjev.[2] Leta 1984, ko se je vrnil v domače mesto, je začel delovati v turističnih in jamarskih organizacijah ZSSR. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Jamarske zveze Urala (ASU), njen prvi predsednik. Postal je tudi eden od vodilnih članov Ruskega geografskega društva,[2] leta 1999 pa podpredsednik Ruske jamarske zveze.[12] Višnjevski je sodeloval v več znanstvenih projektih, pa tudi pri razvoju in uporabi novih jamarskih tehnologij in opreme, na primer vrvne tehnike.[2][13]

Organiziral ali vodil je več območnih in vsezveznih jamarskih odprav in izobraževalnih prireditev: leta 1976 dva jamarska tabora na Zahodnem Kavkazu, v pogorjih Fišt in Alek, leta 1977 odpravo v jamo Optimističeskaja v Ukrajini in vsezvezni jamarski tabor v pogorju Alek, leta 1978 7. konferenco o problemih speleoturizma v Permu, jamarski tabor v Gubahi, na Zahodnem Uralu in ob Bajkalskem jezeru, leta 1979 vsezvezno srečanje inštruktorjev jamarstva na Zahodnem Kavkazu, v pogorju Alek, leta 1980 jamarski tabor, tudi na Aleku, leta 1981 4. srečanje o jamarski tehniki krajev na Uralu in Sverdlovska, jamarski tabor na grebenu Kirktau in odpravo za iskanje jam na Čak-Čar, jugozahodni del grebena Gissar, oboje v Uzbekistanu, leta 1983 še eno tako odpravo na greben Gissar, izobraževalno vadbeni pohod na gorovje Alek, 7. srečanje o jamarski tehniki v Šihanu pri Čeljabinsku, raziskovalno odpravo v jamo Kujbiševskaja v pogorju Arabika, jamarski tabor na Severnem Uralu, leta 1985 izobraževalni tabor v pogorju Bzyb in odpravo v jamo Iljuhina na Arabiki, oboje na Zahodnem Kavkazu.[14]

V težkih letih za rusko jamarstvo, po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, so njegove organizacijske sposobnosti, vztrajnost in finančna pomoč pomagali SGS in sverdlovsko-jekaterinburškemu jamarstvu na splošno ohraniti dediščino, predvsem pa raziskovalne vire prejšnjih let.[2][15] V letih za tem je Višnjevski vodil odprave in potovanja predvsem v Srednjo Azijo, pa tudi drugam, na primer v Italijo, v Nepal in na Norveško.[2][16][17]

 
Gorski greben Čul-Bair v Uzbekistanu, z vhodom v Jamo Višnjevskega

Uzbekistanske jame uredi

Po odkritju Kijevske jame na planoti Kirktau v Uzbekistanu leta 1972, 2340 metrov nad morjem, ki je bila v naslednjih letih raziskana do globine 990 m in je bila v letih 1977-1978 najgloblja jama ZSSR,[18] so jamarji SGS v poznih sedemdesetih letih začeli iskati globoke jame na širšem območju.[19] Maja 1981 so našli jamo Zindan, 3100 metrov nad morjem, na grebenu Ketmen'-Čapta. Izvir pod jamo, na nadmorski višini 1300 metrov, je nakazoval, da bi jama lahko bila zelo globoka. Po smrti Sergeja Zenkova, ki je padel v brezno med poletno odpravo, so jamo preimenovali v Jamo Ural-Zenkov (Zindan). Naslednji odpravi, pozimi istega leta, med vodji je bil tudi Višnjevski, je uspelo prekopati sifon na -300 metrov in do januarja 1983 so dosegli končno globino 565 metrov, v sifonu, ki je bil preozek, da bi lahko prišli skozenj.[19][20] Iskalne odprave poleti 1983 so se vse končale brez uspeha in jamarji iz Sverdlovska so se odločili, da bodo svoje moči preusmerili na gorovje Arabika v Abhaziji, s sodelovanjem na odpravah drugih jamarskih društev. Vsega skupaj je Višnjevski vodil prek deset odprav v Uzbekistan, večino v jamo Boybuloq.[6]

Boyboluq uredi

 
Vhod v Boybuloq, z Eleno Ljubavino

Leta 1985 so se jamarji iz Sverdlovska spet vrnili v Uzbekistan, da bi raziskali jame, katerih vhode je našla žepna odprava SGS v pogorje Hodža-Gur-Gur-Ata leta 1984.[6] Skupino petih so poslali na greben Surhan-Tau, da bi pogledali, ali je tam kakšna perspektivna jama. Na poti so jim domačini v vasi Kurganča, 1455 metrov nad morjem,[13] povedali za jamo višje na gori, iz katere vedno teče tenak curek vode. Vanjo se je leta 1971 odpravil vaščan iz najvišjega zaselka v Uzbekistanu, vasi Dehibolo, in se iz nje ni več vrnil. Jama da se imenuje Boybuloq – boy buloq v uzbeškem jeziku in v jeziku prebivalcev Dehibola, tadžiškem, pomeni bogat izvir.[3][21] Sledili so strugi potočka, ki je tekel iz jame, našli vhod, 2650 metrov nad morjem, in sledili ozkemu meandru, ki se je počasi vzpenjal, 600 metrov daleč in 90 metrov visoko, kjer se je obrnil skoraj nazaj in navzdol.[22] Kmalu so prišli do 27 metrov globokega brezna, na njegovem dnu pa našli človeške kosti. Kasneje se je izkazalo da je bil to Mustafaqul Zakirov, učitelj iz Dehibola, ki je prej že večkrat obiskal jamo, štiri ure hoda iz vasi. Maja 1971, ko je bila huda suša, se je odpravil do jame s sinom in tovornimi osli, da bi v vas prinesli vodo. Šel je v jamo, in ko se je plazil približno uro daleč,[22] je prišel do mesta malo nad prvim breznom, kjer mu je ugasnila petrolejka. V temi je zgrešil pot nazaj proti vhodu in padel v brezno.[3][5][6]

Ne samo Boybuloq, ampak večina jam tam okoli so neskončni nizi ozkih prehodov, skozi katere se komaj prebiješ, kar je vse posledica geološke slike in zelo majhnih količin vode, ki so botrovale nastanku jame. Ali po besedah ​​Višnjevskega, kot jih je leta 1999 zapisal Sergej Kuklev, udeleženec odprave v jamo:

Nekaj ​​o morfologiji Boybuloka, - je nadaljeval Višnjevski. - Jama se je razvila v zgornje in srednje jurskih apnencih, v monoklinalnih apnenčastih skladih - se pravi v ohranjenem krilu antiklinale. Debelina apnenca je po naših ugotovitvah od 200 do 350 metrov. Boybuloq se nahaja na nadmorski višini 2700 metrov, rob gorskega grebena nad jamo je na nadmorski višini 3800 metrov. To, da gre jama še naprej navzgor odpira zanimivo perspektivo, da še krepko povečamo njeno globino. Najbolj zanimiv zaključek odprave pa je potrditev naše predpostavke, da so vse vode, ki tečejo v različnih smereh v Boybuloqu, očitno kondenzacijskega izvora, saj poplava, ki smo jo opazili, ni dosegla spodnjih nadstropij jame. Vsa voda teče po pokritem srednjeazijskem krasu in dela kanjone na pobočju gore, jam pa ne.[23]

 
Boybuloq - prerez jame s površjem SZ-JV, gledan z JZ

Sledile so nadaljnje odprave: leta 1986 je bila jama poglobljena na 400 metrov, leta 1987 na 500 metrov, posmrtne ostanke Zakirova so prinesli iz jame in vrnili njegovi družini, leta 1988 je uspelo prosto preplavati sifon na -600 metrov, takoj zatem pa so tudi razbili pregrado na drugi strani, ki je zadrževala vodo, tako da je dalo zdaj že jezerce prebroditi, odprl pa se je tudi nov rokav jame, ki se je nadaljeval do -900 metrov. Leta 1989 je kombinirana sovjetsko-italijanska odprava dosegla končni sifon na -1154 m, se pa tudi povzpela od vhoda navzgor do točke +156 metrov, kar je skupno globino jame povečalo na 1310 metrov.[24] Leta 1990 je sovjetsko-britanska odprava podaljšala Novi rokav jame navzgor do +222 m, kar je dalo skupno globino 1376 metrov.[25] Leta 1991 so odkrili spodnje etaže Novega rokava, leta 1992 pa je bil preplezan še dodaten kamin navzgor, do točke na +257 metrov, kar je dalo končno globino jame, 1415 metrov.[6][26] V letih, ki so sledila, je bilo zaradi vrenja ob razpadu Sovjetske zveze odprav zelo malo. Na odpravi leta 1994 se je raztrgala večina transportnih vreč in je bilo treba predčasno nazaj, leta 1995 je jamarjem uspelo prekopati velik podor v jami, ki je prej onemogočal napredovanje, potapljanje v sifonu na -560 metrov leta 1998 ni bilo uspešno, bil pa je opravljen tudi prvi potop v izvir Holtan-Čašma, kamor teče voda iz sifona na najgloblji točki jame.[6] Izvir se nahaja 130 m pod sifonom, ob tem da je vodoravna razdalja 7 km, kar pomeni, da so rovi med sifonom in izvirom zelo verjetno potopljeni.[3] Jamarji SGS, pod vodstvom Višnjevskega, so se vrnili v Uzbekistan šele leta 2007, v Boybuloq, potem pa so sledile odprave skoraj vsako leto.[27] Odkrili in raziskali so nove rove v Boybuloqu, globina jame pa se ni več spremenila.[28] V izviru Holtan-Čašma so se spet potapljali leta 2014, 2015 in 2016, ko so 170 metrov daleč in 18 metrov globoko prišli do manjše dvorane z lečastim presekom, iz katere so vodile navzdol obrnjene špranje, vse preozke, da bi se dalo priti naprej.[29]

Smrt uredi

Višnjevski se ni nikoli oženil, vedno pa je bil obdan s prijatelji in istomišljeniki, čas si je zapolnil z raziskovanjem jam, ekstremnimi športi in potovanji. V zadnjih letih mu je začelo pešati zdravje, njegova prezgodnja smrt pa je bila posledica okužbe, dobljene med hospitalizacijo po poškodbi glave, ponesrečil se je doma.[1][2][30][31]

Zapuščina uredi

 
Dvorana Polnolunie [Polna luna] v ledu, z Anastasijo Buharovo; Jama Dark Star, Uzbekistan

Višnjevski in njegovo delo sta pustila svoj pečat na več področjih, še posebej opazni pa so raziskovalni dosežki njegovih jamarskih organizacij, SGS in ASU, v gorskem grebenu Čul-Bair, katerih pobudnik je bil. Poleti 2015, v letu njegove smrti, je površinska skupina v okviru odprave SGS in ASU, ki jo je vodil Vasilij Samsonov iz Orenburga tik pod robom klifa nad Boybuloqom odkrila vhod v jamo, ki so ji dali delovno oznako ČB-15 (Čul-Bair 15), in jamo raziskala 400 metrov daleč in 70 metrov globoko.[32] Leta 2016 so jamo poglobili na 260 metrov in podaljšali na 1500 metrov. Glavni rov jame, ki so jo poimenovali po Višnjevskem, se je enakomerno spuščal v smeri Boybuloqa.[33] Raziskovanja so se nadaljevala še v naslednjih letih[34][35][36] in leta 2019 je odprava SGS in ASU s sodelovanjem jamarjev iz Moskve in Irkutska obšla sifon na -735 metrov. Šli so po rovu naprej do globine 1131 metrov, kjer so morali obrniti nad naslednjim odprtim breznom, zmanjkalo jim je vrvi in časa.[32][37] Povezava obeh jam (končna točka, dosežena leta 2019 v Jami Višnjevskega je oddaljena od Boybuloqa le 50 metrov po višini in 250 metrov po dolžini) bi pomenila skupno globino prek 2000 m.[38][39] Perspektive, ki jih je odprl ta dosežek, so privedle do novih pobud za raziskovanje jam v gorah na širšem območju tega speleološko sicer zelo raznoterega dela sveta.[40]

Delo Višnjevskega je predstavljeno v filmih o odpravah v Uzbekistan[41][42], v knjigah[2][6][7][11][17] in potopisih.[4][23][28]

Opomba uredi

  1. ↑ Izvirna cirilska imena v tem prispevku so romanizirana po en:Scientific transliteration of Cyrillic.

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Curihin, Evgenij (21. julij 2015). »Александр Сергеевич Вишневский (1955-2015)« [Aleksander Sergejevič Višnjevski (1955-2015)] (v ruščini). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg. Pridobljeno 30. aprila 2020.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 Zotov, Vladimir (2015). »Вишневский Александр Сергеевич (18.08.1955 – 13.06.2015 гг.) / Aleksander Sergejevič Višnjevski (18.08.1955 – 13.06.2015)«. V Evdokimov, Sergej (ur.). 70 лет Победы 2015, Журнал АСУ 23 [70 let zmage 2015, ASU žurnal št. 23] (v ruščini). Perm: Jamarska zveza Urala. str. 58–60. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 5. maja 2020.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Kuklev, Sergej (1999). »История исследования пещеры Бой-Булок (Александр Вишневский)« [Zgodovina raziskovanja jame Boybuloq (Aleksander Višnjevski)] (v ruščini). Комиссия спелеологии и карстоведения / Komisija za speleologijo in znanosti o krasu. Pridobljeno 1. maja 2020.
  4. ↑ 4,0 4,1 Synnott, Mark; Shone, Robbie (Marec 2017). »Is This the Underground Everest?« [Je to podzeski Everest?] (v angleščini). National Geographic. Pridobljeno 4. maja 2020.
  5. ↑ 5,0 5,1 Qobil, Rustam (27. december 2018). »Lost in Asia's deepest cave« [Izgubljen v najgloblji jami Azije] (v angleščini). British Broadcasting Corporation. Pridobljeno 4. maja 2020.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Višnjevski, Aleksander (2011). »История исследования пещеры Бой-Булок / Zgodovina raziskovanja Boybuloqa«. V SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg (ur.). СГС – Первые полвека. Пещеры. События. Люди [SGS – Prvega pol stoletja. Jame. Dogodki. Ljudje.] (PDF) (v ruščini). Azimuth Publishing, SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg. str. 65–66. Pridobljeno 1. maja 2020.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam urednikov (povezava)
  7. ↑ 7,0 7,1 Curihin, Evgenij (2016). »Александр Сергеевич Вишневский / Aleksander Sergejevič Višnjevski«. V SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg (ur.). СГС — В центре кадра [SGS — V središču pozornosti] (PDF) (v ruščini in angleščini). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg, Azimuth Publishing. str. 180–181. Pridobljeno 1. maja 2019.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam urednikov (povezava)
  8. ↑ Gulden, Bob (22. januar 2020). »Worlds deepest caves« [Najgloblje jame na svetu]. Geo2 Committee on Long and Deep Caves (v angleščini). National Speleological Society (NSS). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. oktobra 2017. Pridobljeno 7. maja 2020.
  9. ↑ Povaljaeva, Valentina (28. november 2015). »Для школы полвека — не возраст, а время расцвета« [Za šolo pol stoletja ni starost, ampak so to njena najboljša leta] (v ruščini). Первоуральск.РФ / Pervoural'sk.RF. Pridobljeno 2. maja 2020.
  10. ↑ »ООО "Магазин "Вода Евразии-Альпур"« [Trgovina "Voda Evrazije — Alpur", d.o.o.] (v ruščini). Synapse. 30. junij 1995. Pridobljeno 19. maja 2020.
  11. ↑ 11,0 11,1 Evdokimov, Sergej; Višnjevski, Aleksander; Lobanova, Emma; Plastinin, Aleksandr; Valujskij, Sergej, ur. (2001). »Список членов СГС (Свердловская городская спелеосекция) / Seznam članov SGS (Jamarsko društvo Jekaterinburg)«. СГС – 40 лет [SGS – 40 let] (v ruščini). Zv. 6. Perm: Jamarska zveza Urala. str. 24–28. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 5. maja 2020.
  12. ↑ Kosorukov, Jurij (Januar–marec 1999). »Бюллтень РСС« [Bilten JZR] (v ruščini). Jamarska zveza Rusije. Pridobljeno 30. aprila 2020.
  13. ↑ 13,0 13,1 Višnjevski, Aleksander; Mal'cev, Vladimir; Dubljanskij, Viktor; Dubljanskij, Jurij (2004). »Крупнейшие пещеры Средней Азии« [Največje jame Srednje Azije] (v ruščini). Комиссия спелеологии и карстоведения / Komisija za speleologijo in znanosti o krasu. Pridobljeno 28. maja 2020.
  14. ↑ Evdokimov, Sergej; Višnjevski, Aleksander; Lobanova, Emma; Plastinin, Aleksandr; Valujskij, Sergej, ur. (2001). »Хроника СГС / Kronika SGS«. СГС – 40 лет [SGS – 40 let] (v ruščini). Zv. 6. Perm: Jamarska zveza Urala. str. 9–20. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2020. Pridobljeno 5. maja 2020.
  15. ↑ »Наши лица« [Naši člani] (v ruščini). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg. 2020. Pridobljeno 5. maja 2019.
  16. ↑ »Фотоальбум — Александр Сергеевич Вишневский (1955-2015)« [Fotoalbum — Aleksander Sergejevič Višnjevski (1955-2015)] (v ruščini). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg. 2020. Pridobljeno 5. maja 2020.
  17. ↑ 17,0 17,1 Kuklev, Sergej Gennad'evič (2016). В голове моей опилки... [V glavi mojih opilkov ...] (v ruščini). Aegitas. str. 239. Pridobljeno 6. maja 2020.
  18. ↑ Snetkov, Evgenij (8. februar 2018). »Киевская (КиЛСИ)« [Kijevska (jama – KiLSI)]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (v ruščini). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno 24. maja 2020.
  19. ↑ 19,0 19,1 Višnjevski, Aleksander; Zotov, Vladimir (2001). »Наша Азия / Naša Azija«. V Evdokimov, Sergej; Višnjevski, Aleksander; Lobanova, Emma; Plastinin, Aleksandr; Valujskij, Sergej (ur.). СГС – 40 лет [SGS – 40 let] (v ruščini). Zv. 6. Perm: Jamarska zveza Urala. str. 40–42. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2021. Pridobljeno 5. maja 2020.
  20. ↑ Curihin, Evgenij (10. april 2017). »Уральская им. Зенкова (Зиндан)« [Urals-Zenkov (Zindan) cave]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (v ruščini). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno 24. maja 2020.
  21. ↑ Kuklev, Sergej (9. marec 2011). »Средневековье Средней Азии« [Srednji vek Srednje Azije] (v ruščini). Сетевое издание "МК – Урал" (Московский Комсомолец) / Spletna izdaja časopisa "MK-Ural" (Moskovski Komsomolec). Pridobljeno 27. maja 2020.
  22. ↑ 22,0 22,1 »Бой-Булок пещера« [Jama Boybuloq] (v ruščini). Meros.uz Культурное наследие Узбекистана / Kulturna dediščina Uzbekistana. 2015. Pridobljeno 26. maja 2020.
  23. ↑ 23,0 23,1 Kuklev, Sergej (1999). »Азия: туда и обратно« [Azija: tja in nazaj] (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega dne 11. junija 2020. Pridobljeno 1. maja 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  24. ↑ Curihin, Evgenij; Loginov, Vadim; Sauro, Francesco; Breitenbach, Sebastian (2014). »Exploration of High Altitude Caves in the Baisun-Tau Mountain Range, Uzbekistan« [Raziskovanje visokogorskih jam na gorovju Baysun-Tau v Uzbekistanu]. 2013 ICS (International Congress of Speleology) Proceedings: Exploration and Cave Techniques (v angleščini). str. 147-152. Pridobljeno 28. maja 2020.
  25. ↑ Vale, Paz; Wallis, Rob (1991). »Aspex '90«. Caves and Caving (v angleščini). British Cave Research Association (52): 20–23.
  26. ↑ Curihin, Evgenij (1. april 2017). »Бой-Булок (Бай-Булак)« [Boybuloq]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (v ruščini). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno 18. maja 2020.
  27. ↑ Čerepanova, Ol'ga (4. avgust 2008). »Стартовала экспедиция в Бой-Булок« [Odprava v Boybuloq se je začela] (v ruščini). Pridobljeno 2. maja 2020.
  28. ↑ 28,0 28,1 Pomanov, Valentin (Avgust 2012). »Часть 2 Камни на склоне« [2. del Kamenje na pobočju] (v ruščini). Спелеоклуб Самарского университета / Jamarsko društvo Univerze v Samari. Pridobljeno 26. maja 2020.
  29. ↑ Sapožnikov, Georgij (2016). »Бой-Булок – исследования последних лет (2014-2016 гг)« [Boy-Bulok – explorations of recent years (2014-2016).]. Журнал АСУ / ASU Journal (v ruščini). ASU – Jamarska zveza Urala. 29: 5–6. Pridobljeno 23. maja 2020.
  30. ↑ »Скончался основатель Ассоциации спелеологов Урала Александр Вишневский« [Ustanovitelja Jamarske zveze Urala, Aleksandra Višnjevskega ni več] (v ruščini). obltv.ru / TV Sverdlovske oblasti. 16. junij 2015. Pridobljeno 5. maja 2020.
  31. ↑ Loginov, Vadim (21. junij 2015). »Памяти Александра Сергеевича Вишневского« [V spomin Aleksandra Sergeeviča Višnjevskega] (v ruščini). Pridobljeno 6. maja 2020.
  32. ↑ 32,0 32,1 »The cave named Alexander Vishnevskiy« [Jama Aleksandra Višnjevskega] (v angleščini). Taškent: Asia adventures. 2019. Pridobljeno 7. maja 2020.
  33. ↑ Loginov, Vadim; Samsonov, Vasilij; Curihin, Evgenij (2016). »Результаты Байсунской экспедиции – 2016« [Rezultati Boysunske ekspedicije leta 2016]. Журнал АСУ / ASU Journal (v ruščini). ASU – Jamarska zveza Urala. 29: 3–4. Pridobljeno 23. maja 2020.
  34. ↑ Aigueperse, Antoine; Malard, Arnauld, ur. (december 2018). »Boy Bulok 2018« (PDF) (v francoščini in angleščini). Pridobljeno 12. maja 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  35. ↑ Nadžibajev, Marat (22. oktober 2018). »Boy-Bulok – deepest cave in Uzbekistan explored« [Boybuloq – najgloblja jama v Uzbekistanu raziskana] (v angleščini). kun.uz / Novice iz Uzbekistana in iz sveta. Pridobljeno 4. maja 2020.
  36. ↑ »Russian cavers explored more than 30 caves in 2018« [Ruski jamarji so v letu 2018 raziskali več kot 30 (velikih) jam] (v angleščini). Rusko geografsko društvo. 18. december 2018. Pridobljeno 4. maja 2020.
  37. ↑ Curihin, Evgenij (18. november 2019). »Имени Александра Вишневского (ЧБ-15)« [Jama Aleksandra Višnjevskega Cave (ČB-15)]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (v ruščini). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno 18. maja 2020.
  38. ↑ »Sensational result of a speleological expedition in Uzbekistan« [Senzacionalni rezultat jamarske odprave v Uzbekistan] (v angleščini). Taškent: Pravda Vostoka. 29. avgust 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2020. Pridobljeno 4. maja 2020.
  39. ↑ »Struggle for the underground "Everest" continues: Speleological expedition in Surkhandarya region ended with a sensational result« [Bitka za podzemski "Everest" se nadaljuje: Speleološka odprava v pokrajini Surhandarja se je končala s senzacionalnim rezultatom] (v angleščini). Uzbekistan National News Agency. 29. avgust 2019. Pridobljeno 4. maja 2020.
  40. ↑ »Special project — Research of karst and the caves of mountain Baysun-Tau. 2020—2021« [Poseben projekt — Raziskovanje krasa in jam na gori Baysun-Tau. 2020—2021] (v angleščini). Foundation for the Preservation and Exploration of Caves. 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. aprila 2021. Pridobljeno 2. junija 2020.
  41. ↑ Loginova, Anna (režiserka) (16. februar 2016). Азия навсегда [Azija za vedno] (Film) (v ruščini). Jekaterinburg: SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg, Jamarska zveza Urala. Pridobljeno 6. maja 2020.
  42. ↑ Pozdnjakova, Larisa; Čerepanova, Ol'ga (6. december 2014). »Премьера фильма «Азия навсегда»« [Premiera filma «Azija za vedno»] (v ruščini). Azimuth Publishing. Pridobljeno 1. maja 2020.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aleksander_Sergejevič_Višnjevski&oldid=6066171«