Abu Salabih

Abu Salabih je skupina nizkih gomil (tellov) okoli 20 km severozahodno od starodavnega Nipurja v provinci Al-Qādisiyyah, Irak. Na tem mestu je bila sredi 3. tisočletja pr. n. št. majhna sumerska mestna država,[1] kulturno povezana z mesti Kiš, Mari in Ebla.[2] Njeno ime ni znano, lahko pa bi bil Ereš.[3] Thorkild Jacobsen je pred začetkom izkopavanj domneval, da gre za Kiš. Mestna gonilna sila in prometnica je bil Evfrat. Ko je reka sredi 3. tisočletja pr. n. št. spremenila svoje korito, je mesto propadlo. Po zgodnjem dinastičnem obdobju so od njega ostali samo erodirani sledovi.[4] Najdišče je sestavljeno iz več gomil. Glavna, obdana z obzidjem, je iz zgodnjedinastičnega obdobja in meri 12 ha. Zahodna (uruška) meri 10 ha in južna 8 ha.

Abu Salabih
Abu Salabih se nahaja v Irak
Abu Salabih
Geografska lokacija: Irak
LokacijaGovernorat Al-Qādisiyyah,
Irak Irak
RegijaMezopotamija
Koordinati32°16′00″N 45°05′00″E / 32.26667°N 45.08333°E / 32.26667; 45.08333
Tipnaselje
Zgodovina
Ustanovljenosredina 3. tisočletja pr. n. št.
Druge informacije
ArheologiDonald P. Hansen (1963-1965)
Nicholas Postgate (1975-1989)
Stanjeruševine

ArheologijaUredi

Abu Salabih je leta 1963 in 1965 kot prva raziskovala skupina ameriških arheologov iz Orientalskega instituta Čikaga pod vodstvom Donalda P. Hansena. Med raziskavami, ki so trajale osem tednov, so našli okoli 500 tablic in fragmentov z nekaj besedili najstarejše znane mezopotamske književnosti.[5]

Po letu 1975 je bilo najdišče v britanski domeni. Arheologi pod vodstvom Nicholasa Postgatea so za Britansko šolo za arheologijo v Iraku raziskovali do leta 1989. Raziskave je leta 1990 prekinila iraška invazija na Kuvajt. Vsi načrti za nadaljnje raziskave so zaradi političnega stanja v Iraku prekinjeni.

V zgodnjem uruškem obdobju je imelo mesto pravokotno obliko in majhno, a pomembno deponijo klinopisnih besedil na okoli 500 glinastih tablicah. Tablice so bile shranjene v Muzeju Iraka v Bagdadu in bile med plenjenjem muzeja na začetku druge iraške vojne ukradene in večinoma izgubljene. Na srečo so bile pred tem že skrbno dokumentirane. Tablice, po datumu in vsebini skladne s tistimi iz Šurupaka (današnja Fara, Irak), vsebujejo šolska in književna besedila,[6] besednjake, nekaj administrativne dokumentacije, pa tudi Navodila Šurupaka, dobro znano sumersko "modro" besedilo, katerega najstarejši znani prepis so našli prav v Abu Salabihu. Na seznamu božanstev je najstarejša znana omemba semitskega boga Baala.[7] Postgateov interdisciplinarni pristop je omogočil rekonstruirati vsakdanje življenje v majhnem sumerskem mestu, vključno z življenjem najpreprostejših nepismenih meščanov.[8]

SkliciUredi

  1. Ian Shaw. Abu Salabikh. V Shaw in Robert Jameson, ur. A Dictionary of Archaeology. Blackwell, 2002.
  2. P.R.S. Moorey. "Abu Salabikh, Kish, Mari and Ebla: Mid-Third Millennium Archaeological Interconnections". American Journal of Archaeology 85 (4, oktober 1981): 447–448.
  3. Roger Matthews. The Archaeology of Mesopotamia: Theories and Approaches. Routledge, 2003. str. 163.
  4. D. Hanson. Oriental Institute Papers 99: 55.
  5. R.D. Biggs, D.P. Hansen. Inscriptions from Tell Abu Salabikh. Chicago: The University of Chicago Press, 1974. ISBN 0-226-62202-9.
  6. Mark E. Cohen (1976). "The Name Nintinugga with a Note on the Possible Identification of Tell Abu Salābīkh". Journal of Cuneiform Studies, 28.2 (april 1976): 82–92.
  7. Herrmann (1999), str. 132.
  8. J. Curtis, ur. Fifty Years of Mesopotamian Discovery. London, 1982: 48–61.

VirUredi

  • Herrmann, Wolfgang (1999), "Baal", Dictionary of Deities and Demons in the Bible, 2nd ed., Grand Rapids: Wm. B. Eerdmans Publishing, str. 132–139.

Dodatno branjeUredi

  • [1] Matthews, R. and Matthews, W. (2017). A palace for the king ofEres? Evidence from the Early Dynastic City of Abu Salabikh, south Iraq. V: Heffron, Y., Stone, A., Worthington, M. (ur.) At the dawn of history. Ancient Near Eastern studies in honour of J. N. Postgate. Eisenbrauns, Winona Lake, str. 359-367. ISBN 9781575064710.
  • Robert D. Biggs, "The Abu Salabikh Tablets. A Preliminary Survey". Journal of Cuneiform Studies, 20 (2, 1966): 73–88.
  • Postgate, J.N., Moorey, P.R.S. (1976). "Excavations at Abu Salabikh". Iraq 38 (1975): 133–169.
  • Nicholas Postgate. "Excavations at Abu Salabikh 1976". Iraq, 39 (1977): 269–299.
  • Nicholas Postgate. "Excavations at Abu Salabikh 1977'. Iraq, 40 (1978): 89-100.
  • Nicholas Postgate, "Excavations at Abu Salabikh 1978-79". Iraq 42 (2, 1980): 87–104.
  • Nicholas Postgate, J.A. Moon. "Excavations at Abu Salabikh 1981". Iraq, 44 (2. 1982): 103–136.
  • Nicholas Postgate. "Excavations at Abu Salabikh 1983". Iraq, 46, (1984): 95–114.
  • R.J. Matthews, Nicholas Postgate. "Excavations at Abu Salabikh 1985-86". Iraq, 49 (1987): 91–120.
  • Nicholas Postgate. "Excavations at Abu Salabikh 1988-89". Iraq, 52 (1990): 95–106.
  • Susan Pollock, Caroline Steele, Melody Pope. "Investigations on the Uruk Mound, Abu Salabikh, 1990". Iraq, 53 (1991): 59-68.
  • Nicholas Postgate. “Early Dynastic burial customs at Abu Salabikh”. Sumer 36 (1980): 65–82.
  • Postgate J.N., Moon J.A. Excavations at Abu Salabikh, a Sumerian city. National Geographic Research Reports: 1976 projects, vol. 17, str. 721-743, 1984.