Ašikpašazade ali derviš Ahmed (turško Aşıkpaşazade Derviş Ahmet Âşıkî), bolj znan po svojem psevdonimu Ašiki in družinskem imenu Ašikpašazade,[6] je bil osmanski zgodovinar, viden predstavnik zgodnjega osmanskega zgodovinopisja, * 1400, Manisa, † 1484, Konstantinopel

Derviš

Ašikpašazade
Naslovnica osmanske tiskane izdaje njegove Zgodovine
Naslovnica osmanske tiskane izdaje njegove Zgodovine
Domače ime
Aşıkpaşazade Derviş Ahmet Âşıkî
RojstvoAhmed
1400[1][2][3]
Amasya[d][4]
Smrt1484[5][2]
Konstantinopel
PsevdonimAšiki
Pokliczgodovinar
Jezikturščina
Narodnostosmanska
DržavljanstvoOsmansko cesarstvo
Žanrzgodovinopisje
Tematikazgodovina Osmanskega cesarstva
Pomembnejša delaTevârîh-i Âl-i Osman
(Zgodovina Osmanove rodbine)
ali
Menâkıb-ı Âli-i Osman
(Zgodba o Osmanovi rodbini)

Bil je pravnuk mističnega pesnika, derviša Ašik Paše (1272–1333). Rojen je bil v okolici Amasye in študiral v več anatolskih mestih, potem pa je odšel na hadž in živel nekaj časa v Egiptu. Kasneje se je udeležil več osmanskih vojnih pohodov, vključno z drugo bitko na Kosovskem polju (1448) in obleganjem Konstantinopla (1453). Bil je tudi na slavnostih, povezanih z obrezovanjem Mustafe in Bajazida II., sinov sultana Mehmeda Osvajalca. Kasneje je napisal svoje slavno zgodovinsko delo Tevārīḫ-i Āl-i ʿOsmān.[7][8]

Delo uredi

Ahmedovo glavno delo je znano pod dvema naslovoma: Menâkıb-ı Âli-i Osman (Zgodba o Osmanovi rodbini) in Tevārīḫ-i Āl-i ʿOsmān (Zgodovina Osmanove rodbine). Delo obravnava zgodovino Osmanskega cesarstva od začetka osmanske države do vladavine Mehmeda II. (vladal 1444–1446 in 1451–1481), se pravi obdobje od leta 1298 do 1472. Delo je napisano v osmanski turščini in delno temelji na starejših osmanskih virih. Podrobneje so opisani dogodki, ki jim je sam prisostvoval. Njegovo delo je kasneje postal moderno in vir podatkov kasnejših osmanskih zgodovinarjev.

Kritike uredi

Turški zgodovinar Osmanskega cesarstva Halil Inalcik meni, da je Ašikpašazade v svojem delu aktualne dogodke opisoval tako, da so se ujemali z njegovim vnaprej ustvarjenim mnenjem.[9] Zanj je bilo značilno, da je iz dveh različnih zgodb enostavno skoval na primer nov opis bitke.[10] Nekateri deli Cihan-Nüme ali Kozmorame, ki jo je napisal Nešri, še en viden predstavnik zgodnjega osmanskega zgodovinopisja, temeljijo na Aširpašazadejevem delu.[11]

Sklici uredi

  1. Encyclopædia Britannica
  2. 2,0 2,1 NUKAT — 2002.
  3. opac.vatlib.it
  4. Encyclopædia Britannica Inc. — 1768.
  5. Record #102092729 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  6. M. Th. Houtsma (1993). First Encyclopaedia of Islam: 1913–1936. BRILL. str. 482. ISBN 978-90-04-09796-4. Pridobljeno 21. februarja 2013.
  7. Analecta Orientalia Posthumous Writings and Selected Minor Works. Brill Archive. str. 11. GGKEY:3S3JPXD29QD. Pridobljeno 20. februarja 2013.
  8. Lucian Boia. International Committee of Historical Sciences. Commission of the History of Historiography (1989). Great historians from antiquity to 1800: an international dictionary. Greenwood Press. str. 245. ISBN 978-0-313-24517-6. Pridobljeno 21. februarja 2013.
  9. Halil İnalcık (1998). Essays in Ottoman history. Eren. str. uvod. ISBN 978-975-7622-58-1. Pridobljeno 20. februarja 2013.
  10. Hamilton Alexander Rosskeen Gibb (1995). The Encyclopaedia of Islam: NED-SAM. Brill. str. 181. Pridobljeno 20. februarja 2013.
  11. Nagendra Kr. Singh (1. marec 2004). [1] Encyclopaedic Historiography of the Muslim World. Global Vision Publishing Ho. str. 702–703. ISBN 978-81-87746-54-6. Pridobljeno 23. februarja 2013.

Viri uredi

  • Aşıkpaşazade. Vom Hirtenzelt zur hohen Pforte; Frühzeit und Aufstieg des Osmanenreiches nach der Chronik "Denkwürdigkeiten und Zeitläufte des Hauses ʻOsman" vom Derwisch Ahmed, genannt ʻAsik-Paşa-Sohn. Trans. Richard F. Kreutel. Gradec, Styria, 1959.
  • Franz Babinger. Die Geschichtsschreiber der Osmanen und ihre Werke. Leipzig 1927, str. 35–38.
  • Cemal Kafadar. Between Two Worlds: The Construction of the Ottoman State. Berkeley, 1995.
  • Franz Taeschner. ʿĀshik-Pasha-Zāde. V: H.A.R. Gibb in drugi. The Encyclopaedia of Islam. New Edition. 1, Leiden 1960, str. 699.