9K-37 Buk (rusko 9К-37 Букbukev) je sistem zračne obrambe srednjega dosega, razvit za Sovjetske in Ruske oborožene sile.

9K37 Buk

Sistem Buk-M1-2 leta 2010
Vrsta Sistem zračne obrambe srednjega dosega
Država izvora  Sovjetska zveza
 Rusija
Zgodovina uporabe
V uporabi 1979–
Uporabniki  Rusija, glej uporabniki
Vojne
Zgodovina izdelave
Konstruktor Almaz-Antej
Leto zasnove 1972
V proizvodnji 1975–
Različice 9K37 Buk

9K37M1 Buk-M1
9K317 Buk-M2
9K317M Buk-M3
3S90 Uragan (vojna mornarica)

Zgodovina

uredi

Sistem 9K-37 Buk je nasledil sistem 2K-12 Kub.[1] Njegov razvoj se je začel 17. januarja 1972.[2]

V razvoj je bilo vključenih več oblikovalskih birojev, ki so danes del koncerna Almaz-Antej – vodilni je bil Znanstveno-raziskovalni institut za izdelavo pribora V. V. Tihomirova iz Žukovskega, Raziskovalni oblikovalski biro Novator L. B. Ljuljeva iz Jekaterinburga pa je razvil izstrelke.[2]

Namen sistema Buk, je bil razviti sistem zračne obrambe srednjega dosega, ki bi presegel sistem 2K-12 Kub v vseh parametrih in njegovi oblikovalci, vključno z glavnim oblikovalcem Ardalionom Rastovom, so leta 1971 obiskali Egipt, da bi videli delovanje sistema.[3] Sistema Kub in Buk uporabljata samohodne raketomete, ki jih je razvil Ardalion Rastov in posledično vozila z raketami Buk uporabljajo lastni radar.

Različico 3S-90 Uragan (na rušilcih razreda Sarič in moderniziran sistem 3S-90M Štil-1 na fregatah razreda Burevestnik) za Sovjetsko in Rusko vojno mornarico je razvil Morski znanstvenoraziskovalni institut elektrotehnike Altair iz Moskve pod vodstvom glavnega oblikovalca G. N. Volgina.[4][5]

S sistemom 9K-37 Buk v lasti ruske vojske so 17. julija 2014 proruski separatisti v vzhodni Ukrajini med vojno v Donbasu sestelili potniško letalo Boeing 777, ki je letelo iz Amsterdama v Kuala Lumpur. Umrlo je vseh 298 ljudi na krovu.[6][7]

Uporabniki

uredi

Sistem 9K-37 Buk uporabljajo Rusija, Alžirija, Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Ciper, Egipt, Gruzija, Indija, Iran, Kazahstan, Kitajska, Pakistan, Severna Koreja, Sirija, Ukrajina, Venezuela.

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. »What the Russian papers say«. RIA Novosti. 28. avgust 2007. Arhivirano iz spletišča dne 23. januarja 2009. Pridobljeno 18. novembra 2008.
  2. 2,0 2,1 »9K37 Buk (SA-11 Gadfly)«. Vestnik PVO (v ruščini). 17. november 2004. Arhivirano iz spletišča dne 19. avgusta 2008. Pridobljeno 20. avgusta 2008.
  3. »Chief Designer Ardalion Rastov«. milparade.udm.ru. 31. avgust 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. januarja 2009. Pridobljeno 23. avgusta 2008.
  4. »SA-N-7 'Gadfly' (3K90 M-22 Uragan/Shtil)/SA-N-7B 'Grizzly' (9K37 Ezh/Shtil-1)/SA-N-7C 'Gollum'(9M317E) (Russian Federation), Surface-to-air missiles«. Jane's Naval Weapon Systems. 25. junij 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2012. Pridobljeno 21. avgusta 2011.
  5. »M-22 Uragan (SA-N-7 Gadfly)«. Vestnik PVO (pvo.guns.ru) (v ruščini). 17. november 2004. Arhivirano iz spletišča dne 5. novembra 2008. Pridobljeno 17. novembra 2008.
  6. »MH17 missile owned by Russian brigade, investigators say« (v britanski angleščini). 24. maj 2018. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  7. Masters, Laura Smith-Spark,James (24. maj 2018). »Missile that downed MH17 'owned by Russian brigade'«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.