1,1-dikloroetan
| Članek ne navaja nobenega vira. (mesec ni naveden) |
1,1-dikloroetan (tudi etilidenklorid; formula C2H4Cl2) je enostaven kloriran ogljikovodik, brezbarvna oljnata tekočina s kloroformu podobnim vonjem. Je slabo topen v vodi, dobro pa se topi v večini organskih topil.
| |||
| Imena | |||
|---|---|---|---|
| IUPAC ime
1,1-dikloroetan
| |||
| Priporočeno IUPAC ime
1,1-Dichloroethane | |||
| Druga imena
etiliden klorid, etiliden diklorid
| |||
| Identifikatorji | |||
3D model (JSmol)
|
|||
| ChEMBL | |||
| ChemSpider | |||
| ECHA InfoCard | 100.000.785 | ||
| KEGG | |||
PubChem CID
|
|||
| UNII | |||
CompTox Dashboard (EPA)
|
|||
| |||
| |||
| Lastnosti | |||
| C2H4Cl2 | |||
| Molska masa | 98,96 g/mol | ||
| Videz | brezbarvna tekočina | ||
| Gostota | 1,2 g/cm³ | ||
| Tališče | −97 °C (−143 °F; 176 K) | ||
| Vrelišče | 57,2 °C (135,0 °F; 330,3 K) | ||
| mešljiva z vodo 0,55 % | |||
| Nevarnosti | |||
| Plamenišče | −17 °C; 2 °F; 256 K [1] | ||
| Meje eksplozivnosti |
5,4–11,4%[1] | ||
| NIOSH (ZDA varnostne meje): | |||
PEL (Dopustno)
|
TWA 100 ppm (400 mg/m3)[1] | ||
REL (Priporočeno)
|
TWA 100 ppm (400 mg/m3)[1] | ||
IDLH (Takojšnja nevarnost)
|
3000 ppm[1] | ||
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |||
| Sklici infopolja | |||
Letna proizvodnja v ZDA presega 500 ton. Največ se ga uporabi kot surovino za sintezo 1,1,1-trikloroetana. V majhnih količinah ga uporabljajo tudi kot topilo v proizvodnji plastičnih materialov, mineralnih olj, gume in maščob, pa tudi kot razmaščevalec, fumigant v sprejih za insekticide in v halonskih gasilnih aparatih.
Pri sobni temperaturi je precej stabilen; pri krekingu pri 400-500 °C in 1 MPa nastane viniklorid. V atmosferi se razgradi v času 62 dni, v principu zaradi fotolitične oksidacije s hidroksidnim radikalom.
Nevarne lastnosti uredi
O njem nimamo veliko podatkov o toksičnosti. Je manj toksičen od 1,2-dikloretana, ki pa je eden izmed najbolj toksičnih.
Kot posledica široke uporabe je lahko prisoten v odpadnih vodah in v trdnih odpadkih. Iz onesnažene vode ali zemlje izhlapi, lahko pa delno pronica v podtalnico, kjer ostane dolgo časa. V človekovo telo se vnaša v glavnem preko dihal, lahko tudi preko prebavil (voda in hrana), pa tudi preko kože. Uvrščen je med možne karcinogene za ljudi. V večjih koncentracijah deluje narkotično, včasih se je zato uporabljal kot inhalacijski anestetik.
