Španska humanistična medicina v 20. stoletju

V Španiji je v 20. stoletju vladalo protislovje. Večina evropskih narodov je preživljala globoko kulturno, socialno in politično krizo, po drugi strani pa živela v zelo plodnem obdobju, ki ga je povzročil filozofski način razmišljanja. (Abellán 1989:164); (Cerezo y Galán 1993:150) Iz filozofskih krogov, ki niso podpirali vključevanja metode eksperimenta v raziskave o realnosti, so znanje črpali tudi raziskovalci iz znanstvenega okolja. Španija je v tistih časih delala prve korake modernizacije.

Razvoj znanosti v Španiji v prvi polovici 20. stoletjaUredi

Na razvoj znanosti v Španiji v prvi polovici 20. stoletja je najbolj vplivala ustava Odbora za širitev študija (Junta de Ampliación de Estudios – JAE), katerega prvi predsednik je bil Santiago Ramón y Cajal. (Abellán 1972: 178) Glavni namen Odbora je bil osvestiti bodoče in tedanje profesorje o kulturnem okolju drugih evropskih narodov. To je bil eden izmed ukrepov, s katerimi so želeli evropeizirati Španijo in jo na ta način povleči iz kulturne, politične in socialne izolacije, v kateri se je nahajala. Ena izmed prvih iniciativ Odbora je bila podelitev štipendij študentom za bivanje v tujini. S tem so pomagali tistim študentom, ki so se nameravali posvetiti raziskavam in raziskovalnemu delu nasploh.

V prvi polovici 20. stoletja je začel na področju raziskovalnega dela in medicinske prakse rasti pozitivizem. Pojavil se je kot posledica branja revije Anales de Ciencias Médicas (Zbornik o medicinskih vedah), katerega prva številka je izšla leta 1876. Omenjena revija je bila predvsem medij preko katerega so se širile ideje pozitivizma.  

Santiago Ramón y CajalUredi

Eden izmed raziskovalcev, ki so se ga dotaknile ideje pozitivizma je bil Santiago Ramón y Cajal.[1] Svojo kariero je začel kot docent anatomije na Univerzi v Valencii, pozneje pa se je usmeril predvsem k nevrohistologiji. Je eden izmed pomembnejših znanstvenikov, saj je za svoje delo prejel tudi Nobelovo nagrado za področje medicine leta 1906. Nagrado si je prislužil z raziskavami o strukturah živčnega sistema. Po prejetju Nobelove nagrade se je pričel ukvarjati z literarnimi spisi, kjer je izražal svoja stališča o pozitivizmu.

 
Santiago Ramón y Cajal

Gregorio MarañónUredi

Omembo si zasluži tudi endokrinolog Gregorio Marañón[2]. Slednji ima po Alainu Guyu vodilno vlogo na področju psihiatrične filozofije (Guy 1985: 355-357). Marañón je bil direktor oddelka za  medicinsko patologijo v Splošni bolnišnici v Madridu. S svojim delom je prispeval pomembne zaključke in razmišljanja ter tako pripravil pot do premišljevanj o medicinski antropologiji. Velik pečat so pustili njegovi eseji v katerih, zahvaljujoč znanju enkrinologije, slika patološko-biografske orise zgodovinskih in literarnih junakov, ki temeljijo na predhodni analizi čustev in imajo psihosomatski pristop: na primer, Don Juan, ki ga predstavi kot nepopolnega človeka/moškega, ki se je nesposoben osredotočiti na zgolj en ljubezenski objekt (Marañón 1940); Frédéric Amiel, pri katerem Marañón analizira plašnost oziroma sramežljivost. Pomembne so tudi njegove sledeče raziskave: študije o izvoru impotence, katere protagonist je  Enrique IV de Castilla, o nasilnosti Tiberia in o želji po moči, kjer je glavni lik conde-duque de Olivares (Abellán 1972: 316-317).

 
Frédéric Amiel
 
Enrique IV de Castilla

Razvoj znanosti v Španiji v drugi polovici 20. stoletjaUredi

V Španiji se je med letoma 1940 in 1950 posvečalo veliko časa prevajanju del največjih predstavnikov nemške antropološke medicine .[3] Ob istem času je Odbor (JAE) vlagal veliko truda v to, da bi se Španci odločili za izmenjave z Nemci, in tako odprli kulturni ambient Španije evropskim tokovom. Najbolj prepoznavne osebnosti tistega časa, v okolju dialoga med filozofijo in medicino, sta bila Pedro Laín Entralgo in Juan Rof Carballo. Oba sta nekaj let delovala in ustvarjala na Dunaju in v Kölnu in na ta način imela možnost pristnega stika z nemško antropološko medicino.

Pedro Laín EntralgoUredi

Pedro Laín Entralgo[4], zdravnik in zgodovinar, je veliko svojega časa posvečal prebiranju del von Weizsäckerja, glavnega predstavnika nemške antropološke medicine. Prav ta dela so mu olajšala in omogočila oblikovanje biografskega pojma patologije oziroma bolezni (Entralgo 1950: XIII). Laín Entralgo je poznan, poleg izčrpne zaloge del s področja zgodovine medicine, tudi po svojih esejih, ki govorijo o antropološki medicini. V teh skuša predstaviti pravo antropološko teorijo bolezni. V človeku, po Laínu, bolezen ni zgolj enostavna patološka reakcija, temveč tudi osebna realnost in biografski odgovor. Gre torej za to, da se združita skladnost bolnikovega telesa (prvine, ki ga sestavljajo), njegove nravi, pojmovanje tipično za tradicijo Hipokratove medicine, kot bolnikova celostna osebnost (bolnik kot oseba). Ko obravnava bolnikove nravi, govori o tem, da je živo bitje podvrženo bolezni, ko pa govori o bolniku kot celostni osebi pride do zaključka, da je oseba vir bolezni, kar pomeni, da bolezen nosi v sebi, da bolezen obvladuje njegovo telo, ker bolezen telo obsede na pozitivni ali negativni način (Gracia 1972: 134)[5]. Laín Entralgo je pokazal, kako je v bistvu antropologija edinstvena podlaga filozofije medicine, saj celotno videnje medicine sestoji iz določene slike človeka. Iz definicije antropološke medicine Laín Entralga je možno izluščiti dejstvo, da je podlaga njegovih teorij splošna antropologija, kar pomeni splošno filozofsko poznavanje človeka.

Juan Rof CarballoUredi

Juan Rof Carballo[6] je bil biokemični patolog. Zanimala ga je predvsem psihosomatska medicina in razna vprašanja s področja medicinske antropologije. Bil je prvi, ki je v Španiji predstavil psihoanalizo, čeprav ni poznal celotne razsežnosti te metode v času predstavitve odkritja publiki. Rof Carballo je ponotranjil razliko med odnosi razumevanja in vzročno-posledičnimi odnosi, ki jo je izumil K. Jaspers. Z razumevanjem teh odnosov je zdravil bolezni psihosomatskega izvora. Razlika med tema dvema tipoma odnosov vodi do dveh različnih zvrsti psihopatologij:  »psicopatología comprensiva«[7], ki uporablja človekovo preteklost in genetsko determiniranost za razlago fenomena oziroma da bi prišla do trdnega notranjega dokaza, ter »psicopatología objetiva«[8], pri kateri prednjači vzročno-posledična povezava, preko katere se doseže objektivni dokaz (Rof Carballo 1994: 35-37). Poleg Jaspersa Rof Carballo v svojih delih veliko omenja tudi Viktorja von Weizsäckerja. Iz njegovih del je galicijski zdravnik črpal predstave o »Gestaltkreis«, oziroma o teoriji zaznavne in gibalne enotnosti, ki se nanaša na spoznanja, ki jih mora zdravnik imeti o svojem pacientu oziroma o bolniku[9]. Avtentična os Rof Carballeve antropologije je tudi kategorija spleta oziroma prepleta človeškega življenja z genetskim materialom in odnosom z ljudmi, ki skrbijo za njegovo vzgojo.

 
Juan Rof Carballo (portret)

ZaključekUredi

Čeprav so Španci v 20. stoletju iskali navdih v nemški antropološki medicini, so uspeli razviti svojo različico medicine s pristnimi potezami. Tako Juan Rof Carballo kot Pedro Laín Entralgo sta skušala ohraniti in oživiti svojo kulturno tradicijo. Poleg tega sta se posvečala tudi fenomenologiji in hermenevtiki. Da ima španska humanistična medicina lastne poteze dokazuje tudi bolj odprt pogled, ki ga gojijo do nadnaravnih pojavov in do upanja kot del pozitivne psihologije. Stopnja sprejemanja je mnogo večja kot pri drugih narodih.

VirUredi

  • Russo, M.T. La medicina humanística en la España del siglo xx y su aportación a la antropología filosófica. Universidad Roma Tre Italia.

OpombeUredi

  1. Saragoza, 1852-Madrid, 1934 (López Piñeiro 2000).
  2. Madrid, 1887-1960.
  3. Predvsem gre za dela Viktorja von Weizsäckerja (1886-1957), čigar dela so se začela prevajati leta 1946; za Richarda Siebecka (1883-1965), ki so ga začeli prevajati leta 1957; za Oswalda Schwarza (1883-1949), čigar esej je bil objavljen na Dunaju leta 1925 pod španskim naslovom »Psicogénesis y psicoterapia de síntomas somáticos« in je ključnega pomena za razumevanje Lainovega poimenovanja »procesa humanizacije« medicine. Leta 1932 je bil prej omenjen esej preveden.
  4. *15. februar 1908, Urrea de Gaén (Teruel), † 5. junij 2001, Madrid.
  5. Pedro Laín Entralgo, El estado de enfermedad, Madrid, 1968, omenil ga je Diego Gracia, v delu El hombre enfermo como realidad personal (1972).
  6. *1905, Lugo, Galicia, † 1994, Madrid.
  7. V angleščini se uporabljata izraza interdisciplinary psychopathology ter dual psychopathology, slovenske ustreznice nisem zasledila.
  8. V angleščini se uporabljata izraza interdisciplinary psychopathology ter dual psychopathology, slovenske ustreznice nisem zasledila.
  9. Teorija o Gestaltkreisu govori o tem, da proces, s katerim človek spoznava čutno resničnost, nadomesti krožno gibanje, ki ne more biti definirano kot zgolj odgovor proti svetu. (Rof Carballo 1972: 20).