Šestilo (ozvezdje)
Šestilo (latinsko Circinus) je majhno, medlo ozvezdje na južnem nebu, ki ga je prvič definiral francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille leta 1756. Najsvetlejša zvezda je Alfa Šestila z navideznim sijem 3,19, rahlo spremenljiva in najsvetlejša hitro oscilirajoča zvezda razreda Ap na nočnem nebu. AX Šestila je kefeidna spremenljivka, vidna s prostim očesom, BX Šestila pa medla zvezda, ki je verjetno nastala z združitvijo dveh belih pritlikavk. Dve Soncu podobni zvezdi imata planete: HD 134060 in HD 129445. Supernova SN 185 se je pojavila leta 185, ko so jo zabeležili kitajski astronomi. Dve novi so opazili v 20. stoletju.
| Ozvezdje | |
 | |
| Kratica | Cir |
|---|---|
| Rodilnik latinskega imena | Circini |
| Izgovorjava | /ˈsɜːrsɪnəs/ Círcinus, rodilnik /ˈsɜːrsɪnaɪ/ |
| Simbolika | šestilo |
| Rektascenzija | 13h 38.4m to 15h 30.2m[1] |
| Deklinacija | −55.43° to −70.62° |
| Družina | La Caille |
| Kvadrant | SQ3 |
| Površina | 93 (°)² (85. po velikosti) |
| Glavne zvezde | 3 |
| Bayer/Flamsteed zvezde | 9 |
| Zvezde s planeti | 2 |
| Zvezde svetlejše kot 3,00m | 0 |
| Zvezde znotraj 10,00 pc (32,62 ly) | 0 |
| Najsvetlejša zvezda | α Cir (3.19m) |
| Najbližja zvezda | α Cir (53.50 sv.l., 16.40 pc) |
| Messierova telesa | 0 |
| Meteorski roji | Alfa Kirkinidi (ACI) |
| Sosednja ozvezdja | Kentaver Volk Rajska ptica Južni trikotnik Kotomer Muha |
| Vidno na širinah med +30° in −90°. Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - julij. | |
Skozi ozvezdje teče Rimska cesta, zato lahko vidimo objekte globokega neba, kot sta odprta zvezdna kopica NGC 5823 in planetarna meglica NGC 5315. Alfa Kircinidi so meteorski roj, ki izvira iz tega ozvezdja.
Zgodovina uredi
Leta 1756 je francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille v atlasu južnega neba predstavil ozvezdje Šestila s francoskim imenom le Compas, ki predstavlja sva kraka tega tehničnega orodja. Na zemljevidu je predstavljen skupaj s Kotomerom in Južnim trikotnikom kot komplet risarskega orodja. Šestilo ima sedanje latinsko ime od leta 1763, ko ga je Lacaille prvič omenil v posodobljeni izdaji neba.
Značilnosti uredi
Na severovzhodu meji na Kotomer, na severu na Volka, na zahodu na Kentavra in Muho, na jugu na Rajsko ptico, na vzhodu pa na Južni trikotnik. Vidno je samo opazovalcem južno od zemljepisne širine 30°N. Uradne meje ozvezdja je leta 1930 določil Eugène Delporte; oriše jih štirinajstkotnik. V ekvatorskem koordinatnem sistemu ležijo koordinate rektascenzije teh meja med 13h 38.4m in 15h 30.2m, koordinate deklinacije pa med -55.43° in -70.62°.[1] Šestilo kulminira 30. julija ob 21. uri.[2] Tričrkovna oznaka za ozvezdje Mednarodne astronomske zveze iz leta 1922 je "Cir'.[3]
Zvezde uredi
Šestilo je medlo ozvezdje s samo eno zvezdo svetlejšo od četrte stopnje navideznega sija. Tri glavne zvezde v Šestilu so:
- α Šestila (dvojna zvezda z navideznim sijem 3,19, 54 svetlobnih let od Zemlje; A: bela zvezda glavnega niza razreda A7 Vp SrCrEu (povečana emisija stroncija, kroma in evropija) - tudi najsvetlejša hitro oscilirajoča zvezda tipa Ap)
- β Šestila (navidezni sij 4,07, 100 svetlobnih let, bela zvezda glavnega niza, razred A3 Va)
- γ Šestila (dvojna zvezda z navideznim sijem 4,51, 509 svetlobnih let; A: modrikasta zvezda razreda B5 IV+)
Zabeleženih je 493 spremenljivih zvezd in več zvezd, okoli katerih krožijo planeti.
Objekti globokega neba uredi
Znotraj meja ozvezdja so tri odprte zvezdne kopice in planetarna meglica, vidne z amaterskim teleskopom:
- NGC 5823 (tudi Caldwell, 88) je odprta zvezdna kopica, stara 800 milijonov let, oddaljena 3.500 svetlobnih let
- NGC 5823 je odprta zvezdna kopica v obliki obrnjenega "S"
- Pismis 20 je odprta zvezdna kopica
- NGC 5315 planetarna meglica[4]
Drugi objekti so tudi:
- EOS 97-G13 (tudi galaksija Šestilo) je relativno nezakrita galaksija (kar je nenavadno za objekte, gledane skozi prah in pline Rimske ceste); je nam najbližja galaksija tipa Seyfert[5]
- X-1 Šestila je rentgenska dvojna zvezda z nevtronsko zvezdo.[6]
- PSR B1509-58 je pulzar, oddaljen 19.000 svetlobnih let, ki je izmetal curek materiala, dolg 20 svetlobnih let.[7]
- supernova SN 185 je pustila še en ostanek (RCW 86), ki so ga leta 185 zabeležili kitajski astronomi (danes zaseda območje, ki je večje od navadne polne Lune)[8]
Meteorski roj uredi
V Šestilu je radiant letnega meteorskega roja Alfa Kirkinidov (ACI). Prvič so jih opazili v Queenslandu leta 1977.[9] Potujejo s povprečno hitrostjo 27,1 km/h in so verjetno povezani s kometom dolge periode.[10] Meteorski roj doseže vrhunec4. junija, na dan, ko so ga prvič opazili.[11]
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 »Circinus, constellation boundary«. The Constellations. International Astronomical Union. Pridobljeno 27. junija 2012.
- ↑ James, Andrew (7. februar 2011). »'The '"Constellations : Part 2 Culmination Times"'«. Southern Astronomical Delights. Sydney, New South Wales. Pridobljeno 12. oktobra 2012.
- ↑ Russell, Henry Norris (1922). »The New International Symbols for the Constellations«. Popular Astronomy. 30: 469. Bibcode:1922PA.....30..469R.
- ↑ Bakich, Michael E. (2010). 1001 Celestial Wonders to See Before You Die: The Best Sky Objects for Star Gazers. Patrick Moore's Practical Astronomy Series. Springer. str. 162. ISBN 1-4419-1776-4.
- ↑ Maiolino, R; Krabbe, A.; Thatte, N.; Genzel, R. (1998). »Seyfert Activity and Nuclear Star Formation in the Circinus Galaxy«. The Astrophysical Journal. Zv. 493, št. 2. str. 650–65. arXiv:astro-ph/9709091. Bibcode:1998ApJ...493..650M. doi:10.1086/305150.
- ↑ »Circinus X-1: Neutron Stars Join the Black Hole Set«. Chandra X-ray Observatory. Harvard University / NASA. 2007. Pridobljeno 8. januarja 2009.
- ↑ Predloga:Cite APOD
- ↑ »NASA Telescopes Help Solve Ancient Supernova Mystery«. NASA. 24. november 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. junija 2019. Pridobljeno 30. junija 2012.
- ↑ Jenniskens, Peter (2006). Meteor Showers and Their Parent Comets. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-85349-1.
- ↑ »Alpha Circinids«. Meteor Data Center. IAU. 15. november 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. februarja 2014. Pridobljeno 31. januarja 2013.
- ↑ Sherrod, P. Clay; Koed, Thomas L. (2003). A Complete Manual of Amateur Astronomy: Tools and Techniques for Astronomical Observations. Courier Dover Publications. ISBN 978-0-486-42820-8.
Zunanje povezave uredi
