Šapinuva
Šapinuva, včasih tudi Sapinuva (hetitsko Šapinuva) je bila v bronasti dobi hetitsko mesto na prostoru sedanjega Ortaköya, provinca Çorum, Turčija. Bila je ena od glavnih hetitskih verskih in upravnih središč, vojaška baza in občasna rezidenca hetitskih kraljev. Palača v Šapinuvi je večkrat omenjena v besedilih, odkritih v Hatuši.
| Šapinuva | |
|---|---|
 | |
| Lokacija | Provinca Çorum,  Turčija |
| Regija | Anatolija |
| Koordinati | 40°15′18.03″N 35°14′9.70″E / 40.2550083°N 35.2360278°E |
| Tip | naselje |
| Zgodovina | |
| Kulture | Hetitsko kraljestvo |
| Druge informacije | |
| Stanje | v ruševinah |
Izkopavanja uredi
Ortaköy so prepoznali kot prostor staroveške Šapinuve med raziskavami leta 1989. Univerza v Ankari je kmalu dobila dovoljenje Ministrstva za kulturo za začetek izkopavanj, ki so se začela naslednje leto. Najprej je bila izkopana zgradba A in leta 1995 zgradba B. Po letu 2000 sta bila izkopana še ortostat in oglje iz 14. stoletja pr. n. št. Izkopavanja po letu 1996 je vodil Aygül Süel.
V zgradbi A z mogočnim zidovjem je bilo 3000 glinastih tablic in fragmentov, shranjenih v treh ločenih arhivih na gornjem nadstropju, ki se je med požarom podrlo.
Zgradba B je stala 150 metrov jugovzhodno od zgradbe A. V njej so odkrili skladišče glinastih vrčev. V tej zgradbi so odkrili tudi ortostat, ki zgleda kot Tudhalijev relief v Yazilkayi.
Najdbe uredi
Požar, ki je uničil Šapinuvo, je poškodoval tudi njene arhive. Večina tablic je zdrobljenih in jih je bilo treba pred prevajanjem sestaviti.[1]
Poistovetenje najdišča s Šapinuvo[2] je takoj popravilo napačno razumevanje hetitske geografije. Podatki v arhivih, ki so jih dotlej odkrili v Hatuši, so opisovali Šapinuvo kot mesto pod huritskim vplivom, zato so jo zgodovinarji umeščali na ozemlje južno od Hatuše, po odkritju pa so jo prestavili na severovzhod.
Tablice iz zgradbe A so pisane v več jezikih: 1500 v hetitskem, 600 v huritskem, ostale pa v hetitsko-huritskem, akadskem in hatskem jeziku.[3] Na njih so tudi dvojezična besedila (hetitsko/hatska in hetitsko/huritska), hetitsko/sumersko/akadski slovarji in odtisi v luvijskih hieroglifih. Med hetitskimi besedili je veliko pisem, med huritskimi pa so večinoma rituali za očiščenje (itkalzi).[3] Več pisem je povezanih s pismi, odkritimi v arhivu Maşat Höyüka. Pisma so pisana v srednje hetitskem narečju.[4][5]
Zgodovina uredi
Šapinuva je imela ključen strateški položaj med ravninama Alaka in Amasya, obvladovala cesto Boğazköy – Hatuša in bila hkrati lahko branljiva. V gornjem delu mesta na zahodnih hribih so še vidni sledovi vojaških in verskih zgradb. Bližnji hribi so bili tudi dragocen vir pitne vode in lesa.[6]
Hetiti so hkrati častili šapinuvskega in neriškega boga groma. V Šapinuvi in Neriku so zaradi oddaljenosti od Hatuše sprva govorili predvsem hatski jezik. Trditev dokazujejo zapisi v hatskem jeziku mestnem arhivu in popolna odsotnost palajskega jezika. Tudi ime Šapinuva je hatskega izvora. Prvi del imena šapi pomeni "bog", zato bi se celo ime lahko bralo "Božja dežela". Mesto so zelo verjetno ustanovili prav Hati.
V 15. stoletju pr. n. št. so bili sovražniki Hetitov na severni meji kraljestva Kaski.
Izkopavanja v Ortaköyu so pokazala, da je bila Šapinuva v nekem obdobju v Srednjem kraljestvu v poznem 15. stoletju pr. n. št. hetitska prestolnica ali kraljeva rezidenca,[5] čeprav je večina napisov iz zadnje faze Srednjega kraljestva (okoli 1400-1380 pr. n. št.) iz arhiva v Maşat Höyüku.
Domneva se, da so Šapinuvo v 14. stoletju pr. n. št. požgali Kaski. Hetitski dvor se je umaknil iz mesta, morda v Šamuho (Kayalıpınar). Šapinuve niso nikoli obnovili.
Sklici uredi
- ↑ Süel (2002), str. 157–166, 163.
- ↑ Aygul Süel, M. Süel, K. Kamborian, tr. "Sapinuwa: Découverte d'une ville hittite". Archaeologia (1997):68-74.
- ↑ 3,0 3,1 Süel (2002), str. 163.
- ↑ Süel (2002), str. 165.
- ↑ 5,0 5,1 Oguz Soysal, on behalf of the Ortaköy-Sapinuwa Epigraphical Research project. Arhivirano 20. avgusta 2006 na Wayback Machine.
- ↑ Focus on Ortakoy…
Vir uredi
- Süel, Aygul (2002). "Ortaköy-Sapinuwa". V Hans Gustav Güterbock, K. Aslihan Yener, Harry A. Hoffner, Simrit Dhesi (uredniki). Recent developments in Hittite archaeology and history. Eisenbrauns. str. 157–166.