Wikipedija

Čistke v komunistični partiji Sovjetske zveze

čistke, množični poboji in javne usmrtitve, izvedenih s strani komunistične partije Sovjetske zveze

Čistke komunistične partije v Sovjetski zvezi (rusko: "Чистка партийных рядов", chistka partiynykh ryadov, "čiščenje partijskih vrst") so bili sovjetski politični dogodki, zlasti v dvajsetih letih 20. stoletja, v katerih so bili redni pregledi članov sovjetske komunistične partije. Čistko so vodili drugi člani in varnostni organi, da bi se znebili "nezaželenih".[1] Takšni pregledi bi se začeli s kratko avtobiografijo pregledane osebe in nato z zaslišanjem le-tega s strani komisije za čiščenje in tudi prisotnega občinstva.[2] Čeprav je bilo v tem desetletju veliko ljudi žrtev čistke, širša ruska javnost ni bila seznanjena s usmrtitvami v čistkah šele do leta 1937.[3]

Eno od množičnih grobišč med letoma 1937 in 1938, kjer je bilo izkopanih na stotine trupel umrlih iz velike čistke, da bi jih njihovih družinski člani identificirali.


Čeprav je izraz "čistka" v veliki meri povezan s stalinizmom, ker so se največje čistke zgodile v času Stalinove vladavine, so boljševiki izvedli prve čistke in javne usmrtitve že po oktobrski revoluciji in v času leninizma, ko je čistke in usmrtitve prvi začel izvajati Vladimir Lenin. Približno 220.000 članov je bilo na Leninov ukaz usmrčenih. Nekateri pa so zaradi strahu, da ne bi tudi oni postali tarča usmrtitev, zapustili partijo. Boljševiki so kot utemeljitev navedli potrebo, da se znebijo članov, ki so se pridružili stranki zgolj, da bi bili na zmagovalni strani. Med glavnimi merili je bil socialni izvor (pripadniki delavskega razreda so običajno bili sprejeti brez vprašanj) in prispevki k revoluciji.

Prva partijska čistka iz obdobja Josifa Stalina je potekala v letih 1929–30, v skladu z resolucijo XVI partijske konference.[4] Čistke so pod Stalinovo diktaturo postale zelo smrtonosne. Usmrčenih je bilo več kot 10 odstotkov članov partije. Hkrati se je partiji pridružilo precejšnje število novih industrijskih delavcev.

Operacija Pomlad uredi

Josif Stalin je ukazal izvesti operacijo Pomlad, ki je vključevala zatiranje, aretacije in usmrtitev častnikov Rdeče armade, ki so pred tem služili v ruski cesarski vojski, civilistov, ki so bili naklonjeni Beli gardi/gibanju, ali drugih subverzivcev, ki jih je aretirala OGPU. 3.496 ljudi je bilo aretiranih in 130 usmrčenih v več regijah, zaradi obtožb "pripravljanja vstaj v pričakovanju posredovanja". Stalin je ukazal pobiti tudi veliko svojih sodelavcev.[5][6]

Posli uredi

Organizator začetega primera "Pomlad" je bil vodja OGPU Izrail Leplevski. S podporo namestnika predsednika OGPU Genriha Jagode je izvedel vzpon lestvice "pomladi" na lestvico "primer industrijske stranke".[7]

Skupno je bilo po nekaterih poročilih aretiranih več kot 3000 ljudi, med njimi Andrej Snesarjev, A. L. Rodendorf, Aleksander Andrejevič Svečin, Pavel Sitin, F. F.  Novicki, Aleksander Verhovski, I. Galkin, Ju. K. Gravicki, Vladimir Olderogge, V. A. Jabločkin, Nikolaj Sologub, Aleksandr Baltijski, Mihail Dmitrijevič Bonč-Brujevič, N. A. Morozov, Aleksej Gutor, A. H.  Bazarevski, Mihail Matijasevič, V. F. Ržečicki, V. N. Gatovski, P. M. Šarangovič, D. D. Zujev in drugi.[8][9][10][11]

Zgodovinopisje uredi

Ta primer je zaslovel z izdajo leta 2000 knjige ukrajinskega zgodovinarja Jaroslava Tinčenka, ki je prvič odprl to temo in jo omogočil širšim bralcem.

Nekateri dokumenti v zvezi z operacijo "Pomlad" so bili objavljeni v Sovjetski zvezi v dvodelni zbirki dokumentov Iz arhiva Čeke, OGPU, NKVD.

1932—1935 uredi

Stalin je ukazal izvesti naslednjo sistematično čistko v sovjetski komunistični partiji decembra 1932, ki naj bi bila izvedena leta 1933. V tem obdobju so bila nova članstva začasno prekinjena. S skupnim sklepom CK Partije in Centralne revizijske komisije so bila določena merila za usmrtitve in pozvala k ustanovitvi posebnih usmrtitvenih komisij, ki jim je moral poročati vsak komunist. Poleg tega je ta čistka zadevala člane CK in Centralnega revizijskega odbora, ki so bili prej imuni na čistke, ker so bili izvoljeni na partijskih kongresih. Zlasti Nikolaj Buharin, Aleksej Ivanovič Rikov in Mihail Tomski so bili pozvani?, naj si med to čistko zagotovijo? varnost. Ko so se čistke vršile je postajalo vse bolj očitno, da bo tisto, kar se je začelo kot poskus čiščenja partije neobojenih in prebeglih članov, doseglo vrhunec nič manj kot usmrtitve integralnih članov stranke vseh vrst. To je vključevalo številne ugledne vodilne člane partije, ki so vladali režimu več kot desetletje.[12] V tem času je bilo do 1,9 milijona članov partije približno 18 odstotkov usmrčenih.

Od leta 1934 dalje, zlasti med Stalinovo veliko čistko, so se konotacije izraza spremenile, saj je izključitev iz stranke prišla z možnostjo aretacije,[13] z dolgotrajno zaporno kaznijo ali usmrtitvijo.[14] Centralni komite partije je kasneje izjavil, da je uporabljena neprevidna metodologija povzročila resne napake in perverzije, ki so ovirale delo pri usmrtitvi članov partije.[15]

Velika čistka uredi

Največje obdobje množičnih usmrtitev v sovjetski komunistični partiji, se je zgodilo med veliko čistko, od leta 1936 pa vse do leta 1938.

Centralni komite je leta 1935 sprejel resolucijo, s katero je razglasil konec čistk iz leta 1933.[16] Sergej Kirov, vodja leningrajske sekcije komunistične partije, je bil ubit leta 1934.[17] Kot odgovor na Stalinovo veliko čistko je bila ena tretjina članov komunistične partije usmrčena ali obsojena na prisilno delo v koncentracijskih taboriščih.[18][19] Stalin je sprožil teror med svojo partijo in ga upravičil z marksističnimi načeli.[20] Žrtve Velike čistke so bile postavljene v izgubljajoč scenarij, ne glede na njihov pogled. Morali so priznati svoje pregrehe do stranke in poimenovati sokrivce. Čeprav je bila večina nedolžnih, so se mnogi odločili za imenovanje sostorilcev bodisi v upanju, da bodo izpuščeni na varno, ali pa samo, da bi ustavili njihovo mučenje s strani zasliševalcev, kar je bilo takrat vseprisotno. Najpogosteje je bil zapornik še vedno enako kaznovan, ne glede na to, ali je zanikal svoje zločine, jih priznal in ni zagotovil sostorilcev, ali pa jih je priznal in zagotovil sostorilce. Pri njihovi usodi je bilo malo razlike.[21] Kazen je ostala enaka ne glede na pogoje priznanja.

Velika čistka ni bila nič manj nevarna za nekaj tujcev, ki so prišli v državo. V enem delu literature se avtor spominja sovjetskega generala, ki je veliko čistko opisal kot "težko razumljiva leta" tako za državljane kot tudi za tujce.[22] Ti tujci so bili obravnavani skoraj enako kot sovjetske etnične manjšine in veljali so za potencialno grožnjo v bližajoči se vojni. Nemcem, Poljakom, Fincem in drugim zahodnjakom je bila pripisana ista usoda, ki jo je doživela buržoazija po koncu NEP. Kazni so segale od deložacije in preselitve do usmrtitve po hitrem postopku.[23]

Od leta 1953 naprej uredi

Po Stalinovi smrti leta 1953 so se čistke in usmrtitve v sovjetski komunistični partiji končale, ker so se sistematične kampanje izključitve iz partije končale, pa tudi zaradi reform, ki jih je uvedel Nikita Hruščov, s čimer je sprejel manj zatiralsko politiko. Nato se je politični nadzor centra izvajal predvsem z izgubo članstva v partiji in s tem povezanih privilegijev nomenklature, kar je dejansko zmanjšalo človekove priložnosti v družbi. Nepreračunljivi primeri bi se lahko zmanjšali na neosebe z neprostovoljno oddajo v psihiatrično institucijo.

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ Fitzpatrick, S. Everyday Stalinism. Oxford University Press. New-York, 1999. page 20. ISBN 0195050010
  2. ↑ Alex Inkeles and Raymond A. Bauer. The Soviet Citizen. Daily Life in a Totalitarian Society. New-York, 1968 (1st published in 1959).
  3. ↑ Siegel, Ada (January 1954). "The Soviet Purge System" (PDF). Challenge. 2: 54–59 JSTOR 40716727
  4. ↑ Gregor, Richard, editor. Resolutions and Decisions of the Communist Party of the Soviet Union Volume 2: The Early Soviet Period 1917-1929. University of Toronto Press, 1974. JSTOR 10.3138/j.ctt1vxmdr5
  5. ↑ Jaroslav Tinchenko (2000). Calvary Russian officers in the USSR. 1930-1931 years (v ruščini). Moscow: Moscow Public Science Foundation. ISBN 978-5-89554-195-1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2015. Pridobljeno 29. junija 2022.
  6. ↑ Velikanova, Olga (2013). Popular Perceptions of Soviet Politics in the 1920s: Disenchantment of the Dreamers. Basingstoke: Palgrave Macmillan. ISBN 9781137030757. Pridobljeno 28. januarja 2018. Operation 'Spring' in 1930–31 targeted the former officers and generals of the Tsarist army serving in the Red Army. According to incomplete data, 3496 officers were arrested and 130 were executed in the Ukraine, Voronezh and Leningrad regions being accused of preparing uprisings in anticipation of intervention.
  7. ↑ Публикация
  8. ↑ Ярослав Тинченко Голгофа русского офицерства в СССР. 1930—1931 годы Arhivirano 2015-07-16 na Wayback Machine.
  9. ↑ Служили два офицера. О книге Я. Тинченко
  10. ↑ З архівів ВУЧК, ГПУ, НКВД, КГБ. 2002 год, номер 1-2, изд-во «Сфера», Киев.А. А. Зданович.
  11. ↑ «Органы государственной безопасности и Красная Армия» Arhivirano 2011-02-25 na Wayback Machine., глава, посвященная делу «Генштабисты» и операции «Весна»
  12. ↑ Unger, A.L. (January 1969). "Stalin's Renewal of the Leading Stratum: A Note on the Great Purge" (PDF). Soviet Studies. 20: 321–330 JSTOR 149486
  13. ↑ Solzhenitsyn, Aleksandr (1974), The Gulag Archipelago [Архипела́г ГУЛА́Г], zv. 1, prevod: Whitney, Thomas P., Paris: Éditions du Seuil, ISBN 978-0-06-013914-8, OCLC 802879.
  14. ↑ Solzhenitsyn, Aleksandr (1974), The Gulag Archipelago [Архипела́г ГУЛА́Г], zv. 1, prevod: Whitney, Thomas P., Paris: Éditions du Seuil, ISBN 978-0-06-013914-8, OCLC 802879.
  15. ↑ "On Mistakes in the Purge" (PDF). The Slavonic and East European Review. 16: 703–713. April 1938 JSTOR 4203435
  16. ↑ Mcneal, Robert (October 1971). "The Decisions of the CPSU and the Great Purge" (PDF). Soviet Studies. 23: 177–185 JSTOR 150154
  17. ↑ Michael, Reiman (2016). About Russia, Its Revolutions, Its Development and Its Present. New York: Peter Lang AG. p. 102. ISBN 9783631671368.
  18. ↑ »BBC - GCSE Bitesize - Stalin - purges and praises«. Pridobljeno 29. januarja 2018. In 1934, Kirov, the leader of the Leningrad Communist Party, was murdered, probably on Stalin's orders. Stalin used this episode to order massive purges by which anybody suspected of disloyalty was murdered, sent to prison camps, or put on public show trials at which they pleaded guilty to incredible crimes they could never have done. [...] The Communist leadership was purged - 93 of the 139 Central Committee members were put to death. The armed forces were purged - 81 of the 103 generals and admirals were executed. The Communist Party was purged - about a third of its 3 million members were killed.
  19. ↑ »The Great Purge«. History.
  20. ↑ Grossman, Peter (March 1994). "The Dilemma of Prisoners: Choice during Stalin's Great Terror, 1936-38" (PDF). The Journal of Conflict Resolution. 38: 43–55 DOI: 10.1177/0022002794038001003 JSTOR 174400
  21. ↑ Grossman, Peter (Marec 1994). »The Dilemma of Prisoners: Choice during Stalin's Great Terror«. The Journal of Conflict Resolution. 38 (1): 43–55. doi:10.1177/0022002794038001003. JSTOR 174400. S2CID 144185359.
  22. ↑ Maclean, Fitzroy. Escape to Adventure. Boston: Little, Brown, 1950. Print. p. 9.
  23. ↑ Humphreys, Brendan (2018-07-03). "Ethnic and Religious Minorities in Stalin's Soviet Union: New Dimensions of Research". Scando-Slavica. 64 (2): 312–314. doi:10.1080/00806765.2018.1525320. ISSN 0080-6765.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čistke_v_komunistični_partiji_Sovjetske_zveze&oldid=6160079«