Častitljivi Božji služabnik

Častitljivi Božji služabnik je v katoliški cerkvi naziv za pokojnika, ki so se mu v cerkvenem procesu priznanja možne beatifikacije in kanonizacije priznale vrline zglednega življenja v veri, ter mu je bil že izdan bodisi razglas o herojskih krepostih (pri spoznavalcih) bodisi o mučeništvu (pri mučencih).

Preden se Božjega služabnika lahko časti kot častitljivega, mora biti ta oseba razglašena kot taka z razglasom, ki ga je odobril papež, da je živel življenje, ki je bilo »herojsko v vrlinah«, vrline pa so teološke kreposti vere, upanja in ljubezni pa tudi dobrodelnosti, preudarnosti, pravičnosti, trdnosti in zmernosti.

Prejetje naziva »Častitljivi Božji služabnik« je drugi od štirih korakov v procesu kanonizacije.

Poleg dokazovanja zglednega in svetega življenja, da bi nekoga oznanjali za »blaženega«, je treba v nadaljevanju postopka razglasitve svetosti neizpodbitno dokazati čudež, ki se je zgodil nekomu, ki se je (ali so ga) v molitvi priporočali kandidatu za svetnika. Običajno je to čudežno ozdravljenje ali čudežna rešitev iz smrtne nevarnosti, ki je ni mogoče razložiti kot posledico medicinskega zdravljenja ali običajnega zaporedja dogodkov.

Viri uredi

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)

Glej tudi uredi

Stopnje kanonizacije v Rimskokatoliški cerkvi
Božji služabnikčastitljivi Božji služabnikblaženisvetnik