Zvočnik (jezikoslovje)
Zvóčniki so soglasniki srednje odprtostne stopnje, srednje zvonkosti, trajni, brez pomensko razločevalnih parov glede na zvenečnost. Vsi zvočniki so zvenečni, samo v ima nezvenečo različico, tj. [ʍ]. V slovenskem knjižnem jeziku so zvočniki nosnika m in n, jezičnika l in r in drsnika v (zobnoustični) in j (nebni).[1]
Najdemo jih (poleg samoglasnikov) v besedi mlinarjevi ali na primer v besedni zvezi rjava limona.
Ne vplivajo na (ne)zvenečnost soglasnika pred seboj, kar omogoča razločitev v izgovorjavi med zvenečim nezvočnikom in njegovim nezvenečim parom, na primer dvoj, tvoj.
Zvočnost uredi
Šest slovenskih zvočnikov lahko razdelimo po njihovi zvočnosti oz. zvonkosti. Najbolj zvočen je j, nato r, sledi l, samo malo manj sta zvočna m in n, najmanj pa [v] (kot varianta fonema v). Zvočniška varianta v [ṷ] je enako zvočna kot j. Torej, po zvočnosti si sledijo v naslednjem zapovrstju: v < m, n < l < r < j, ṷ.[2]
Izgovarjava uredi
Zvočnike izgovarjamo z malo oviranim pretokom zraka na izgovornih mestih. Pri m in n je narejena zapora z ustnicami oziroma jezikom, zrak gre skozi nosno votlino (m in n sta edina nosnika med slovenskimi glasniki); pri r gre zrak prek tresoče se jezične konice, pri l ob straneh jezika; v se tvori ob zgornjih sekalcih s spodnjo ustnico, njegove različice pa se tvorijo med obema ustnicama, pri j gre zrak med jezikom in nebom.[3]
Zapisovanje uredi
Isti zvočnik zapisujemo vedno z isto črko, in sicer s tisto, ki jo zapišemo pred samoglasnikom, razen v nekaterih izjemah:[1]
- /v/ – zvočniška varianta ṷ se v nekaterih primerih zapisuje z l (bélkast, bél) ali z u (nauk)
- /j/ – v nekaterih polprevzetih besedah in tujkah ga zapisujemo s črko i (celuloid [celulojd]) ali pa ga sploh ne zapisujemo (pacient [pacijènt])
- /l/ in /n/ – zapisujemo ju s črkama l in n, kadar sta malo podaljšana ali zmehčana, pa z lj in nj (polj [pól] oz.[póĪ] oz. [póľ], konj [kón] oz.[kón̄] oz. [kónˈ])