Wikipedija

Zgodovina čigunga

Ta članek vsebuje posebne znake. Brez ustrezne podpore za prikaz boste morda videli vprašaje, kvadratke ali druge znake.
Glavni članek: Čigung

Zgodovina čigunga je zgodovina o vadbi čigunga, kitajski telesni in duševni vadbi, ki temelji na zaporedju določenih gibov oziroma drž, na meditaciji ter dihalnih tehnikah. Zgodovina čigunga se je pričela že pred več kot 4.000 leti in je povezana z jidžingom, tradicionalno kitajsko medicino, daoizmom, konfucionizmom, budizmom in s kitajskimi borilnimi veščinami.

Izvori uredi

Po pisni kitajski tradiciji naj bi čigung oblikoval legendarni Rumeni cesar (2696–2598 pr.n.š.), ki naj bi ga opisal v klasičnem delu Huangdi nejđing.[1][2][3] Kitajski učenjaki pa šele Konfucija in Mengdzija štejejo med ustanovitelje študija čigunga.[4]

Toda arheološki dokazi kažejo, da so se prve oblike čigunga pojavile v meditativni in telesni praksi starih šamanov (vuśi 巫覡).[5] V 3. tisočletju pr.n.š. se qigong postopoma že razvije v dodelane vaje za kultiviranje telesa in uma.[6] Šamansko obredje in šamanske ideje so postopoma dobile bolj formalno podobo v daoizmu in tudi v tradicionalni kitajski medicini.[7][8]

Klasični čigung uredi

 
Prizori vadbe čigunga iz Mavangduja iz časov dinastije Han

V sledečih stoletjih se je čigung razvijal na osnovi tradicionalne kitajske medicine, daoizma, konfucionizma, pa tudi kitajskega budizma in kitajskih borilnih veščin. Daoistična besedila, ki jih pripisujejo Laodziju ("Lao Tzu", ca. 400 pr.n.š.) in Džuangdziju ("Chuang Tzu", ca. 300 pr.n.š.), gotovo opisujejo tudi čigung. [9][10][11][12][13]

Svilni teksti iz Mavangduja iz leta 168 pr.n.š. opisujejo zaporedje vaj daojina (導引), kot so tedaj imenovali telesne čigung vaje.[14] Že v 3. stoletju pr.n.š. je prvič omenjena vadba zdravilnih zvokov.[15] V času dinastije dinastije Han so na Kitajskem že poznali celo vrsto različnih vaj čigunga, okrog leta 300 n.š. pa je daoistični zdravnik Hua Tuo razvil vaje Posnemanja petih živali (vućinśi), ki so dobro poznane še danes.[16] Okrog leta 600 n.š. je Dži Džvan posamezne zdravilne zvoke tudi omenil kot Śu, Ke, Hu, Si, Hui in Hu.[15]

 
Stari mojstri so opazovali gibe živali in ustvarjali čigung vaje. Na sliki je prikazana vaja Opica

Ko je na Kitajsko prišel budizem, ki je na osnovi joge izdelal lastne tehnike za kultiviranje telesa in duha, so bile nekatere od teh praks prevzete tudi na Kitajskem in združene s staro kitajsko tradicijo.[17] Tako je nastala tradicija budističnega čigunga. Po starem izročilu naj bi budistični čigung vrhunec razvoja doživel s pojavom čan (禪) budizma v 5. ali 6. stoletju n.š., ko naj bi Bodhidharma v samostanu Šaolin ustvaril vaje jidžindžing (Spreminjanje mišic/kit). Džidžindžing se je postopoma uveljavil kot skrivna metoda pri pouku šaolinskega Kung Fuja.[18] Toda sodobne raziskave kažejo, da najstarejša pisna omemba jidžindžing izhaja šele iz leta 1827,[19] in da se je morda oblikoval šele v 17. stoletju.[20] Raziskave so tudi pokazale, da številna besedila iz šaolinskega templja, ki govorijo o borilnih veščinah, pred 19. stoletjem sploh ne omenjajo Bodhidharme.[19] Po drugi strani se zdi, da se je Yi jin jing oblikoval pred nastankom Osmih kosov brokata (badvanđin), ki je v arhaični obliki omenjen že v besedilu iz leta 1150.[21] Bodhidharma naj bi po tradiciji razvil tudi vaje za spiranje kostnega mozga (Śisviđing), ki naj krepile telo in kri in posamezniku omogočale dosego razsvetljenja.[22]

Kakorkoli že, v srednjem veku se pojavijo tudi borilne veščine, ki so pogosto povezane s čigungom. Mnoge od teh veščin izvirajo iz daoistične ali budistične tradicije. Tako npr. Tajdžičvanu pogosto pripisujejo daoistični izvor.[23] Čeprav jim tradicija v glavnem pripisuje večjo starost, pa so se mnoge oblike borilnih veščin, ki hkrati predstavljajo obliko čigunga, razvile šele pred nekaj stoletji, npr. tajdžičvan (okrog 1665), śingji (17. stoletje) in bagvadžang (18. ali 19. stoletje).[24][25][26]

Tekom časa se je v različnih segmentih kitajske družbe torej razvila množica različnih oblik čigunga,[27] v tradicionalni kitajski medicini iz preventivnih in kurativnih razlogov,[28] v konfucijanstvu za dolgo življenje in boljšo moralo,[29] v daoizmu in budizmu kot del meditativne prakse,[30] in v kitajskih borilnih veščinah z namenom povečati sposobnosti za boj.[5][31] Sodobni čigung odseva različne in včasih ločene tradicije, predvsem pa daoistično meditativno prakso "notranje akimije" (nejdan 內丹术), staro meditativno prakso "kroženja či" (śingći 行氣), "stoječo meditacijo" (džandžvang 站桩) ter počasno telovadbo z dihanjem (daojin 導引). Tradicionalno se je znanje o čigungu prenašalo s strani usposobljenega mojstra na izbrane učence v elitni neprekinjeni verigi, s tipično skrivnim in ezoteričnim znanjem o vadbi in s poudarkom na ustni predaji znanja.[32]

Soočenje z vplivi zahodne civilizacije uredi

Od 16. stoletja naprej so se pod težo širjenja idej, tehnologije in kulture iz zahodne civilizacije kitajske vrednote pričele spreminjati.[33] Predvsem v zadnjem obdobju dinastije Čing (1644–1912) sta se tradicionalna kitajska filozofija in kultura znašli pod vprašajem. Tudi medicino so pod vtisom večje učinkovitosti zahodne medicine ponovno prevrednotili.[34] Spor med zahodnimi in vzhodnajškimi pristopi je vrhunec dosegel z nastopom republikanskega obdobja. Vse večji deli kitajske družbe so pričeli odkrito napadati stare kitajske filozofije kot sta daoizem in konfucionizem, hkrati pa so zagovarjali prevzemanje zahodnih načel. Na drugi strani so kitajski nacionalisti pričeli poudarjati omejenost zahodne družbe in uspešnost tradicionalne kitajske medicine in čigunga, posledično pa se je povečalo število publikacij o čigungu, ki je prvič postal dostopen širokim množicam.[35]

Čigung v komunistični Kitajski uredi

Od konca štiridesetih let in skozi petdeseta leta 20. stoletja si je komunistična oblast na kitajski celini prizadevala, da bi različne tradicije čigunga integrirala v en sam skladen sistem, ki bi slonel na trdnih znanstvenih temeljih. Komunisti kitajski tradiciji niso zaupali, toda v času prvih sovjetov in dolgega pohoda so se morali zanašati na pomoč tradicionalne kitajske medicine in čigunga.[36] Ko se je leta 1947 neki partijski funkcionar ozdravil s pomočjo čigunga, so komunisti pričeli uporabljati stare tradicionalne vaje, ki so jih skušali očistiti starega vraževerja, že leta 1949 pa so komunisti skovali ime čigung.[37]

 
Kitajske oblasti neusmiljeno obračunavajo z »vraževerjem« pripadnikov falungunga

V prvih letih komunistične oblasti je bilo na Kitajskem le 12.000 usposobljenih zdravnikov po standardih zahodne medicine v nasprotju s 400.000 zdravniki tradicionalne kitajske medicine. [38] V tem času je kitajski zdravnik Liu Gvidžen (劉貴珍) (1920–83) izdal knjigo z naslovom Či gung liaofa šijan (氣功療法實驗), da bi sisteme čigunga opredelil brez religiozne in filozofske interpretacije, in izkazalo se je, da je takšen pristop sprejemljiv tudi za komunistično oblast na Kitajskem.[39][40] Liuguizhen je leta 1954 v letovišču Bejdahe odprl prvo bolnišnico, ki je uporabljala čigung.[41]

V času Velikega skoka naprej (1959-1961) je čigung krepil svoj vpliv, že pred nastopom kulturne revolucije (1966–1976) in v njenem času pa je čigung za krajši čas doživel krizo, saj so ga povezovali z vraževerjem ali pa z ostanki fevdalizma.[41] in je bil prepovedan.[42] Po koncu kulturne revolucije se je okrog leta 1979 za qigong pričelo zelo ugodno obdobje.[41] Popularnost čigunga je hitro naraščala v obdobju vladavine Deng Śjaopinga in Džjang Dzemina v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ko se je po splošnih ocenah s čigungom ukvarjalo med 60 in 200 milijoni Kitajcev[43] in morda več kot petina urbanega kitajskega prebivalstva. [44] Kitajsko je zajela prava čigung vročica, tako da sta se največji čigung gibanji -falungung in džunggung- po številu članov skoraj lahko kosala s članstvom komunistične partije.[44]

Leta 1999 se je kitajska oblast odločila narediti konec širjenju tradicionalističnih oblik morale, spiritualizma in misticizma, zato je postrožila nadzor nad vadbo čigunga, skupine kot so falungung ali pa džunggung so postale prepovedane[45] in sledilo je celo grobo preganjanje gibanja falungung. Leta 2000 je bila ustanovljeno Zduženje čigunga, da bi uredili področje čigunga.[46][47][48]

Čigung po svetu uredi

Preko kitajske diaspore, turizma na Kitajskem in globalizacije se je prakticiranje čigunga razširilo tudi po svetu. Izven Kitajske praktikanti lahko vadijo tudi oblike čigunga, katerih vadba je na Kitajskem prepovedana. Tudi danes praktikanti izvirajo iz različnih okolij in čigung prakticirajo iz različnih vzrokov: nekateri za rekreacijo, drugi za preventivno medicino, samozdravljenje, samo-kultiviranje, meditacijo ali pa za izboljšanje borilne veščine.

Opombe uredi

  1. ↑ Ho, Peng Yoke; Peter, Lisowski (1997). A Brief History of Chinese Medicine. World Scientific. ISBN 981-02-2803-1.
  2. ↑ Ni, Maoshing (1995). The Yellow Emperor's Classic of medicine: a new translation of the Neijing Suwen with commentary. Boston: Shambhala. ISBN 1-57062-080-6.
  3. ↑ Maciocia, Giovanni (1989). The foundations of Chinese medicine: a comprehensive text for acupuncturists and herbalists. Edinburgh: Churchill Livingstone. ISBN 0-443-03980-1.
  4. ↑ Ni, Peimin (1996). »A Qigong Interpretation of Confucianism«. Journal of Chinese Philosophy. 23 (1): 79–97. doi:10.1111/j.1540-6253.1996.tb00486.x.
  5. ↑ 5,0 5,1 YeYoung, Bing. »Origins of Qi Gong«. YeYoung Culture Studies: Sacramento, CA (http://literati-tradition.com). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2011.
  6. ↑ Liu, Tianjun (2010). Chinese Medical Qigong. Singing Dragon. ISBN 978-1-84819-023-8.
  7. ↑ Unschuld, Paul U (1985). Medicine in China: a History of Ideas. Berkeley: University of California Press. ISBN 0-520-05023-1.
  8. ↑ Porkert, Manfred (1974). The Theoretical Foundations of Chinese Medicine: Systems of Correspondence. Cambridge, MA: MIT Press. ISBN 0-262-16058-7.
  9. ↑ Feng, Gia-Fu; Jane, English (2008). Chuang Tsu: Inner Chapters. Amber Lotus. ISBN 978-1-60237-117-0.
  10. ↑ Blofeld, John Eaton Calthorpe (1979). Taoism: the quest for immortality. London: Unwin Paperbacks. ISBN 0-04-299008-4.
  11. ↑ Graham, AL (1989). Disputers of the Tao: philosophical argument in ancient China. La Salle, IL: Open Court. ISBN 0-8126-9087-7.
  12. ↑ Tzu, Lao (2003). Tao te ching. London: Penguin. ISBN 0-14-044131-X.
  13. ↑ Chuang-tzŭ: the inner chapters. Indianapolis: Hackett Pub. 2001. ISBN 0-87220-581-9.
  14. ↑ »The Wonders of Qigong: a Chinese Exercise for Fitness, Health, and Longevity«. China Sports Magazine. Wayfarer Publications. 1985.
  15. ↑ 15,0 15,1 Liang, Shou-Yu; Wen-Ching, Wu; Denise, Breiter-Wu (1997). Qigong Empowerment: A Guide to Medical, Taoist, Buddhist, and Wushu Energy Cultivation. Way of the Dragon Pub. str. 70. ISBN 1-889659-02-9.
  16. ↑ Yang, Jwing-Ming (1998). Qigong for Health and Martial Arts. YMAA Publication. str. 5. ISBN 1-886969-57-4.
  17. ↑ Zucher, Erik (2007). The Buddhist conquest of China: the spread and adaptation of Buddhism in early medieval China Volume 11 of Sinica Leidensia. BRILL. ISBN 90-04-15604-6.
  18. ↑ Yang, Jwing-Ming (2000). Qigong, The Secret of Youth. YMAA Publication Center. ISBN 978-1-886969-84-1.
  19. ↑ 19,0 19,1 Matsuda Ryuchi 松田隆智 (1986). Zhōngguó wǔshù shǐlüè 中國武術史略 (v kitajščini). Taipei 臺北: Danqing tushu.
  20. ↑ Lin, Boyuan (1996). Zhōngguó wǔshù shǐ 中國武術史 (v kitajščini). Taipei 臺北: Wǔzhōu chūbǎnshè 五洲出版社. str. 183.
  21. ↑ Shahar, Meir. The Shaolin Monastery: History, Religion, and the Chinese Martial Arts. Honolulu: University of Hawai'i Press, 2008 (ISBN 0824831101), pg. 160
  22. ↑ Yang, Jwing-Ming (1998). Qigong fr Health and Martial Arts: Exercises and Meditation. Boston: YMAA Publication Center. str. 6. ISBN 1886969574.
  23. ↑ Galante, Lawrence; Selman, Betsy (1981). Tai chi: the supreme ultimate. York Beach, ME: S. Weiser. ISBN 978-0-87728-497-0.
  24. ↑ Yang, Jwing-Ming (1998). Qigong for Health and Martial Arts. YMAA Publication. str. 14, 16. ISBN 1-886969-57-4.
  25. ↑ Reid, Howard (1994). The Book of the Martial Arts: Finding personal harmony with Chi Kung, Hsing I, Pa Kua and T'ai Chi. Gaia. str. 16, 65. ISBN 1856750965.
  26. ↑ N.N. (1984). Chen Style Taijiquan. Hai Feng Publishing co. & Zhaohua Publishing House. str. 1-3. ISBN 9622380166.
  27. ↑ Yang, Jwing-Ming. (1989). The root of Chinese Chi kung: the secrets of Chi kung training. Yang's Martial Arts Association. ISBN 0940871076.
  28. ↑ Holland, Alex (2000). Voices of Qi: An Introductory Guide to Traditional Chinese Medicine. North Atlantic Books. ISBN 1556433263.
  29. ↑ Cohen, K. S. (1999). The Way of Qigong: The Art and Science of Chinese Energy Healing. Random House of Canada. ISBN 0345421094.
  30. ↑ Liang, Shou-Yu; Wen-Ching, Wu; Denise, Breiter-Wu (1997). Qigong Empowerment: A Guide to Medical, Taoist, Buddhist, and Wushu Energy Cultivation. Way of the Dragon Pub. ISBN 1-889659-02-9.
  31. ↑ Yang, Jwing-Ming (1998). Qigong for health and martial arts: exercises and meditation. YMAA Publication Center. ISBN 1886969574.
  32. ↑ YeYoung, Bing. »Lineage Transmission of Qi Gong«. YeYoung Culture Studies: Sacramento, CA (http://literati-tradition.com). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2012.
  33. ↑ Mungello, David E (2009). The Great Encounter of China and the West, 1500–1800, Third Edition (Critical Issues in History). Rowman Littlefield Publishers. ISBN 978-0-7425-5798-7.
  34. ↑ Wang, Zhen'guo; Chen, Ping; Xie, Peiping (1999). History and development in traditional Chinese medicine. Beijing: Science press. ISBN 978-7-03-006567-4.
  35. ↑ Lin, Yü-sheng; Lin, Yü-sheng (1979). The crisis of Chinese consciousness: radical antitraditionalism in the May Fourth era. Madison: University of Wisconsin Press. ISBN 978-0-299-07410-4.
  36. ↑ Palmer, David A. (2007). Qigong Fever: Body, Science, and Utopia in China. Columbia University Press. str. 29-30. ISBN 0231140665.
  37. ↑ Palmer, David A. (2007). Qigong Fever: Body, Science, and Utopia in China. Columbia University Press. str. 31-32. ISBN 0231140665.
  38. ↑ Palmer, David A. (2007). Qigong Fever: Body, Science, and Utopia in China. Columbia University Press. str. 33. ISBN 0231140665.
  39. ↑ Liu Ya Fei (刘亚非) (2010). »The History of Nei Yang Gong Qigong«. Beidaihe China: National Medical Qigong Hospital and Training Facility.
  40. ↑ Bing F. YeYoung (2010). »The Text Source of Qi Gong«. San Francisco, CA, USA: YeYoung Culture Studies.
  41. ↑ 41,0 41,1 41,2 Liu, Tianjun (2010). Chinese Medical Qigong. Singing Dragon. str. 62. ISBN 978-1-84819-023-8.
  42. ↑ Palmer, David A. (2007). Qigong Fever: Body, Science, and Utopia in China. Columbia University Press. str. 29. ISBN 0231140665.
  43. ↑ Chen, Nancy N. (1995). »Urban places and experiance of qigong«. V Davis, Deborah (ur.). Urban Spaces in Contemporary China: The Potential for Autonomy and Community in Post-Mao China. Cambridge University Press,. ISBN 0521479436.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  44. ↑ 44,0 44,1 Palmer, David A. (2007). Qigong Fever: Body, Science, and Utopia in China. Columbia University Press. str. 6. ISBN 0231140665.
  45. ↑ Goldman, Merle (2005). From Comrade To Citizen:The Struggle For Political Rights In China. Harvard University Press. str. 220. ISBN 0674018907.
  46. ↑ Palmer, David A. (2007). »Chapter 6. Controversy and Crisis«. Qigong fever: body, science, and utopia in China. Columbia University Press. str. 158–170. ISBN 0231140665.
  47. ↑ Ownby, David (2008). Falun Gong and the future of China. Oxford: Oxford University Press. str. 181–186. ISBN 978-0-19-532905-6.
  48. ↑ Penny, Benjamin (1993). »Qigong, Daoism and Science: some contexts for the qigong boom«. V Lee, M.; Syrokomla-Stefanowska, A.D. (ur.). Modernisation of the Chinese Past. Sydney: Wild Peony. str. 166-179. ISBN 978-0-86758-658-9.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zgodovina_čigunga&oldid=6142825«