Vladimir Rybář
Vladimir Rybář, slovenski pravnik in diplomat, * 17. november 1894, Sežana, † 14. november 1946, Oslo.
| Vladimir Rybář | |
|---|---|
| Rojstvo | 17. november 1894[1] Sežana |
| Smrt | 14. november 1946 (51 let) Oslo |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija.svg){kind=small} Avstro-Ogrska |
| Poklic | pravoznanec, diplomat, publicist |
| Starši | Otokar Rybář Terezina Kastelic |
| Sorodniki | Dušan Rybář (brat) Miran Rybář (brat) Miloš Rybář (brat) |
Življenje in delo uredi
Rodil se je v družini odvetnika in politika Otokarja in gospodinje Terezine Rybář rojene Kastelic. Leta 1895 se je družina preselila v Trst, kjer je končal ljudsko šolo in državno gimnazijo ter leta 1914 maturiral. Kot invalid ni bil vpoklican v vojsko in je ves čas 1. svetovne vojne študiral pravo na Univerzi v Pragi in tu leta 1919 doktoriral. Očetova družina se je ta čas iz Trsta že preselila na Bled in kasneje v Ljubljano. Po Rapalski pogodbi je vsa družina optirala za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po končanem študiju je bil v Ljubljani pripravnik v odvetniški pisarni advokata Kobla.[2] Novembra 1919 je stopil v diplomatsko službo, najprej na zunanjem ministrstvu v Beogradu, 1922 je postal sekretar poslaništva v Berlinu, nato namestnik konzula v Celovcu, 1923 sekretar poslaništva v Parizu, 1927 namestnik konzula na Reki, 1929 sekretar poslaništva v Bukarešti, 1933 konzul v Düsseldorfu. Od 1934 je bil na zunanjem ministrstvu, nato sekretar poslaništva v Pragi in od 1936 vodja personalnega oddelka zunanjega ministrstva.[3] 7. decembra 1937 je v Washingtonu prevzel mesto svetnika na poslaništvu jugoslovanske kraljevine (od 1941 veleposlaništvo). 17. novembra 1942 se je poročil z ameriško državljanko Elvino Geneviève Orlicz-Draszer. V času 2. svetovne vojne se ni strinjal z velikosrbskim stališčem svojega predstojnika veleposlanika Fotića, zato je zaprosil jugoslovansko begunsko vlado, da ga je poklicala v London; 25. avgusta 1944 je bil tam imenovan za pomočnika zunanjega ministra pri vladi Ivana Šubašića (zunanji minister je bil Šubašić sam). Ta položaj je ohranil do imenovanja za poslanika 1946.
V Londonu se je Vladimir Rybář družil z emigranti, ki so kot Šubašić zagovarjali smer sporazumevanja z narodnoosvobodilno borbo v domovini in niso podpirali velikosrbske politike. Posebno prijateljstvo ga je vezalo z Izidorjem Cankarjem, tedaj ministrom v Šubašićevi vladi. S slovenskimi emigrantskimi politiki je veliko razpravljal o usodi Primorske po vojni, pripravljal glede tega razne predloge in se zaradi tega sestajal z zavezniškimi politiki. Oktobra 1944 je po nalogu begunske vlade zastopal Jugoslavijo na konferenci za svetovni promet. Ko je 15. februarja 1945 Šubašićeva vlada odpotovala iz Londona v Beograd je Rybář ostal do 25. aprila v Londonu kot odpravnik poslov jugoslovanskega veleposlaništva. Po prihodu novega veleposlanika Leontića je postal svetnik veleposlaništva in kot pomočnik zunanjega ministra v Londonu opravljal razne posle, tako je bil predstavnik Jugoslavije v evropskem odboru UNRRA (UNRRA; uprava združenih narodov za pomoč in obnovo). Na prvem delu I. zasedanja Generalne skupščine OZN od 10. januarja do 14. februarja 1946 v Londonu je bil namestnik delegata v delegaciji Federativne ljudske republike Jugoslavije.[3] 22. februarja 1946 je bil imenovan za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra Federativne ljudske republike Jugoslavije na Norveškem. Iz Londona je v Oslo prispel 2. aprila in 6. aprila predal poverilno pismo kralju Haakonu VII. in ostal na Norveškem do nenadne smrti 14. novembra 1946. Pokopan je bil 28. novembra 1946 v Beogradu. Odlikovan je bil z francoskim redom časti, papeškim redom božjega groba, češkim redom belega leva, nemškim redom orla, jugoslovanskim redom sv. Save in jugoslovanskim redom krone ter albanskim Skenderbegovim redom.[3]
Vladimir Rybář je že pred vstopom v diplomacijo napisal nekaj člankov kot npr.: Jugoslavija (Sokolski koledar 1929, str. 68-74), Kako so bili Lahi favorizirani od avstrijske vlade na škodo do Jugoslovanov (Slovenski narod 1920. str. 6), pa tudi kasneje, kot npr.: Terra irridenta (Slovenski narod 1928, str. 28).[2]
Viri uredi
Glej tudi uredi
Zunanje povezave uredi
- Čermelj Lavoslav. »Rybář Vladimir«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.