Vikanje
Víkanje pomeni uporabo druge osebe množine moškega spola v govoru z eno osebo.[1]
Izvor uredi
Spoštljivo ogovarjanje v obliki vikanja je primerljivo z drugimi evropskimi jeziki, kar ni presenetljivo, saj naj bi se vikanje sprva pojavilo v francoščini ter se od tam preneslo s trgovanjem, diplomacijo in drugimi jezikovnimi stiki v druge jezike.[2]
Sprememba v slovničnem številu/osebi uredi
V slovenščini se pri običajnem vikanju namesto 2. osebe ednine (ti) uporablja 2. oseba množine (vi), kot velja za francoščino. V nemščini je prišlo poleg spremembe slovničnega števila tudi do spremembe slovnične osebe (Sie namesto du - podobno kot pri slovenskem onikanju). Španščina in italijanščina, na primer, pa pri spoštljivem ogovarjanju namesto 2. osebe ednine uporabljata 3. osebo ednine. V nekaterih jezikih se v vsakdanji rabi vikanje opušča, na primer v švedščini in se tudi v formalnem ogovarjanju uporablja druga oseba ednine.[2]
Vikanje v slovenščini uredi
V slovenščini velja za formalno obliko naslavljanja vikanje, pri čemer nekateri zapisujejo zaimek vi z veliko začetnico (tudi v neimenovalniških sklonih ter svojilni zaimek vaš).
Pri vljudnostnem naslavljanju dveh oseb se uporablja bodisi druga oseba množine (Boste prišli?) bodisi druga oseba dvojine (Bosta prišla? oz. Bosta prišli?).
Druge oblike naslavljanja uredi
V govoru razširjena oblika naslavljanja je tudi polvikanje, pri katerem je naslovljena oseba izražena z množinsko obliko, pridevniško povedkovo določilo pa ostane v ednini. Ta oblika razkriva spol ogovorjenega, uporablja pa se v manj formalnih govornih situacijah. Primer: Zakaj pa niste prišla?[3] Poleg omenjenega pogovornega polvikanja pa obstaja tudi onikanje, ki je sicer zastarelo in se v današnjem govoru rabi le še redko. Gre za uporabo tretje osebe množine, podobno kot v nemščini – ni raziskano, ali gre za jezikovno prvino, ki jo je slovenščina zares prevzela iz nemščine ali gre za samostojen izum. Onikanje je (bilo) v rabi v neposrednem in tudi v posrednem ogovoru (oz. govorjenjem o odsotni osebi).[2]
Glej tudi uredi
Viri uredi
- ↑ http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=vikati&hs=1; SSKJ.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 D. F. Reindl, Slovene Ultra-Formal Address: Borrowing, Innovation, and Analysis, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 6, Ljubljana 2007: 151–168
- ↑ Nina Modrijan, Naslavljanje med žensko in moškim v slovenskem romanu, Jezik in slovstvo, letnik 50, št. 5, sep.–okt. 2005, 35–47.