ventil [latinsko ventilare, ‘pihljati’] 1) ventil, strojništvo: vrsta zapore za uravnavanje (delno ali popolno zapiranje) pretoka tekočih snovi (plinov in kapljevin). V vodovodnih napeljavah uporabljamo prehodni ventil; ploščo (ventilski krožnik) vijačno vreteno pritiska ali odmika od okrogle odprtine; skoznjo iz ene smeri priteka tekočina. Če je ventil odprt, skozi izstopno odprtino tekočina odteka. Zapreti ga je mogoče s kolesom ali z ročico. Tak ventil omogoča le popolno zapiranje ali odpiranje toka. Dušilni ventil ima na krožniku še obroč, ki polagoma zmanjšuje tok in učinkoviteje uravnava pretok. Varnostni ventil se odpre, ko je tlak v napeljavi previsok (npr. nastanek pare v ogrevalnem sistemu) in spusti toliko tekočine, kolikor je je treba spustiti, da se tlak lahko ponovno zniža; zapira ga vzmet ali utež, s katero je mogoče nastaviti tlak za odpiranje. Samodejni ventil se odpre, če je razlika med tlakom pri vstopu in tlakom pri izstopu dovolj velika ali majhna. Nepovratni ventil prepušča tok samo v eno smer: tak je npr. vihralni ventil; pri tem odprtino prekriva tanka elastična plošča (iz jeklene pločevine ali gume), pritrjena tako, da se pri toku v eni smeri upogne stran od odprtine, v drugi pa pritisne ob rob in odprtino zatesni. Reducirni ventil zmanjšuje tlak pare ali plina v izstopni cevi; uporablja se npr. pri jeklenkah s plinom (za acetilensko varjenje, gospodinjski plin). Tlak nastavimo z vretenom (to potiska vzmet). Ventil v motorjih z notranjim zgorevanjem so gobaste oblike; s prirezanim robom se tesno prilegajo sesalni in izpušni odprtini v cilindrski glavi. Ekscentri na odmični gredi potiskajo stebla ventilov in v ustreznem trenutku odprejo plinom pot v zgorevalni prostor (ali iz njega); v mirovanje (zaprto) jih vračajo vzmeti. – Ventile krmilijo ročno z vreteni, strojno z odmikalnimi gonili, elektromagnetno, hidravlično ali pnevmatsko. 2) ventil, elektrotehnika: označitev za usmernik; v močnostni elektroniki so to diode, tiristorji in tranzistorji, ki delujejo kot električni »ventili«. 3) ventil, glasba: naprava pri trobilih, s katero spuščamo zrak v podaljške cevi: pri skrajšani cevi je ton višji, pri podaljšani nižji. Tako je mogoče zaigrati vse tone kromatične lestvice.