Eléktrični trólejbus (tudi trólejbus; iz angleščine trolley - voziček + bus - avtobus) je električno vozilo, podobno avtobusu, ki se dotika dveh električnih žic, preko katerih z dvema drogovoma - trolama dobiva elektriko. Ena trola služi povratnemu toku, ker se za razliko od tramvaja tok ne steka v tla. V nasprotju z mestno železnico trolejbusi uporabljajo namesto jeklenih koles pnevmatike iz gume, kot ostala cestna vozila.

Ganz-Solaris trolejbus na sončni pogon v madžarskem Debrecenu
Shema trolejbusa
1: električna napeljava; 2: označevalna tabla; 3: vzvratno ogledalo; 4: luči; 5: vstopna vrata; 6: prednje kolo; 7: izstopna vrata; 8: pogonsko kolo; 9: stranske letve; 10: držalo; 11: kabel ali vrv; 12: prevodnik; 13: vodilo; 14: zračnik; 15: strešni generator; 16: interna številka trolejbusa.
Electromote v Berlinu, 1882

Prednosti uredi

Trolejbusi so še posebej pomembni v hribovitih mestih, ker je pri vzpenjanju električna energija učinkovitejša od dizelske.

Po navadi so trolejbusi, kot tudi druga električna vozila, okolju prijaznejša od vozil s pogonom na ogljikovodike, kot so avtobusi, vendar energija ni »zastonj« in jo je treba pridobivati iz osrednjih elektrarn.

Prednost, ki redkokdaj pride do izraza pri drugih vozilih (razen pri najnovejših), je ta, da trolejbusi med zaviranjem lahko proizvedejo električno energijo iz kinetične (obnavljalno zaviranje). Poleg tega trolejbusi za delovanje potrebujejo mrežo električnih žic nad ulicami.

Težave s trolejbusi uredi

Ker trolejbusi ne sledijo tračnicam, je možno, da skrenejo s poti in se zaradi tega prekine dovod električnega toka, tako da obtičijo v prometu.

Nekdaj je veliko mest uporabljalo ta način prevoza, danes pa ni več tako razširjen.

Za mesta, ki še vedno imajo električne trolejbuse, glej seznam mest s trolejbusi.

Mesta, ki nimajo več trolejbusov uredi

Slovenija uredi

 
Nekdanji piranski trolejbus
 
Nekdanji ljubljanski trolejbus

ZDA uredi

Združeno kraljestvo uredi

Druge države Evrope uredi

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi