Tempelj Kedarešvara, Halebidu

Tempelj Kedarešvara je stavba iz obdobja Hojsala v zgodovinsko pomembnem mestu Halebidu v okrožju Hasan v zvezni državi Karnataka v Indiji. Je blizu znamenitega templja Hojsalešvara. Tempelj sta zgradila kralj Hojsala Vera Balala II. (vladal 1173–1220 n. št.) in njegova kraljica Ketaladevi, glavno božanstvo pa je Išvara (drugo ime za hindujskega boga Šivo). Tempelj je zaščiten kot spomenik nacionalnega pomena s strani Arheološkega zavoda Indije.[1][2]

Tempelj Kedarešvara
Tempelj Kedarešvara, 1173–1219
Religija
OkrožjeHasan
BožanstvoIšvara
Lega
KrajHalebidu
Zvezna državaKarnataka
DržavaIndija
Tempelj Kedarešvara, Halebidu se nahaja v Indija
Tempelj Kedarešvara, Halebidu
Lega v Karnataki
Koordinati13°12′47.5″N 75°59′42.0″E / 13.213194°N 75.995000°E / 13.213194; 75.995000
Arhitektura
UstvarilKetamalla, Hojsala Višnuvardhana
Konec gradnje12. stoletje
Pogled od zadaj na tempelj Kedarešvara v Halebidu

Opis uredi

 
Zvezdasta oblika zunanje stene svetišča v templju Kedarešvara v Halebiduju

Po mnenju umetnostnega zgodovinarja Adama Hardyja je bil tempelj zgrajen pred letom 1219 našega štetja in je zgrajen iz steatita. Uporabo steatita so najprej popularizirali zahodni Čalukja, preden je postal standard pri arhitektih Hojsala iz 12. in 13. stoletja.[3] Tempelj stoji na ploščadi, imenovani džagati, ki je običajno visoka pet do šest metrov in do katere se pride po stopnicah. Po mnenju zgodovinarja Kamatha je to Hojsala inovacija. Templji Hojsala običajno ne nudijo poti za obhod (pradakšina patha) okoli notranjega svetišča (garbhagriha). Vendar pliščad poleg tega, da opazovalcu omogoča dober pogled na stenski relief in skulpture, zagotavlja to udobje.[4] Tloris glavnega svetišča (Vimana) je v obliki zvezde (zvezdast) z dvema manjšima svetiščema, ki imata perforirana okna (imenovana džali, dobesedno 'rešeto') na straneh. Po besedah umetnostnega zgodovinarja Gerarda Foekeme so načrti templjev v obliki zvezde ali »zamaknjenega kvadrata« (ali križa v kvadratu) precej pogosti med konstrukcijami Hojsala, ki ustvarjajo več štrlin in vdolbin v zunanjih stenah. V teh projekcijah so arhitekti Hojsala ustvarili ponavljajoče se dekorativne skulpture in reliefe, imenovane »arhitekturna artikulacija«.[5][6][7]

Ker ima tempelj tri svetišča, se kvalificira kot trikuta, struktura treh svetišč. Pogosto ima v trikutah samo osrednje svetišče stolp, medtem ko sta stranski svetišči praktično skriti za debelimi zunanjimi stenami in se zdi, da so del same dvorane.[8] Kljub temu, da je tempelj povezan z bogom Šivo, je dobro znan po svojih frizih in reliefu na plošči, ki prikazuje upodobitve tako iz legende Šaive kot Vaišnave (povezane z bogom Višnujem). Tri svetišča so povezana z »razporejeno kvadratno« (razčlenjeno) osrednjo dvorano (mahamandapa) s posameznimi preddverji, imenovanimi sukanasi. Veranda povezuje osrednjo dvorano s ploščadjo. Osnova stene templja (adhisthana) okoli skupne dvorane in dveh stranskih svetišč je sestavljena iz profilov, od katerih je vsak obdelan z reliefnimi frizi, ki prikazujejo živali in epizode iz hindujskega izročila (purana). Zgodovinar Kamath to imenuje »horizontalna obravnava«.[9] Podoba božanstva čaščenja manjka v vseh treh svetiščih in nadgradnja nad vsemi tremi svetišči je izgubljena. Nekateri omembe vredni kipi, ki jih je vredno omeniti, so plešoča Bhairava (oblika Šive), Govardhana (bog Krišna, ki dviguje goro), bog Višnu kot Varadaraja in lovka.[10]

Galerija uredi

Sklici uredi

  1. *»Alphabetical List of Monuments – Karnataka -Bangalore, Bangalore Circle, Karnataka«. Archaeological Survey of India, Government of India. Indira Gandhi National Center for the Arts. Pridobljeno 12. aprila 2013.
  2. »Kedaresvara Temple«. Archaeological Survey of India, Bengaluru Circle. ASI Bengaluru Circle. Pridobljeno 12. aprila 2013.
  3. Foekema (1996), p.25
  4. Foekema (1996), p.21
  5. Hardy (1995), p.329
  6. Kamath (2001), p. 115, p.136
  7. Foekema (1996), p.25
  8. Kamath (2001), p.134
  9. »Kedaresvara Temple«. Archaeological Survey of India, Bengaluru Circle. ASI Bengaluru Circle. Pridobljeno 12. aprila 2013.

Reference uredi

Zunanje povezave uredi