Tail-sitter je tip VTOL zrakoplova, ki vzleti in pristane vertikalno (na repu - zato ime tailsitter) in se nagne horizontalno za let naprej.

Convair Pogo

Med 2. Svetovno vojno so Nemci razvili tailsitter-ja Focke-Wulf Triebflügel. Imel je tri krila nameščena radialno. Na koncih kril so bili majhni reaktivni motorji. V bistvu je bil po načinu delovanja bolj podoben helikopterji kot letalu. Vzgon je bil dosežen s hitrim rotiranjem kril.

Lockheed XFV-1

Heinkel Lerche in povojni francoski projekt SNECMA Coléoptère so imel obroč, ki je obdajal rotor (kdaj tudi proprotor) za vzgon. Francoski zrakoplov je poletel vendar ni izvedel tranzicije iz vertikalnega v horizontalni let.

Po vojni so v ZDA eksperimentirali neuspešno s propelerskim Lockheed XFV in z Convair XFY Pogo, ki je uspešno izvedel tranzicijo med vertikalnim in horizontalnim letom.

Pozneje je reaktivni Ryan X-13 Vertijet prvič poletel leta 1955. Zgradili so dva prototipa, ki sta uspešno izvedla tranzicijo.[1]

Velik problem pri tailsitterjih je bil tranzicija v ugodno pozicijo za kontrolirano spuščanje. Zato je bil koncept nekaj časa opuščen, ker so se pojavili drugi VTOL načini, npr. usmerjanje potiska na Harrierju v 1960ih.

Razvijalo so tudi tailsitter verzijo lovca F-16, ki bi vzletal z ladij.

Tail-sitter letala uredi

Glej tudi uredi

Sklici in reference uredi

  1. Darling, Jeff (13. junij 2011). »Ryan X-13 Vertijet«. Diseno. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2014. Pridobljeno 9. februarja 2014.
  2. Choi, Charles Q. (19. januar 2010). »Electric Icarus: NASA Designs a One-Man Stealth Plane«. Scientific American. Pridobljeno 27. februarja 2010.