Wikipedija

Sogdijščina

Sogdijščina je bil vzhodnoiranski jezik, ki se je govoril predvsem v srednjeazijski regiji Sogdiji s prestolnico Samarkand v sedanjem Uzbekistanu. Druga pomembna sogdijska mesta so bila Pančakent, Fergana, Hudžand in Buhara v sedanjem Uzbekistanu, Tadžikistanu, Kazahstanu[3] in Kirgizistanu.[4] Govorilo ga je tudi nekaj sogdijskih skupnosti, priseljenih na Kitajsko. Sogdijščina je bila poleg baktrijščine, hotanske sake, srednjeperzijščine in partščine eden od najpomembnejših srednjeiranskih jezikov in ima obsežen literarni korpus.

Sogdijščina
*s{əγ}ʷδī́k ᵊzβā́k, *s{əγ}ʷδyā́u̯,
𐼑𐼇𐼄𐼌𐼊𐼋 [*𐼀𐼈𐼂𐼀𐼋] swγδyk [*ʾzβʾk]
𐼼𐼴𐼶𐼹𐼷𐼸 (𐼰𐼵𐼱𐼰𐼸) swγδyk (ʾzβʾk)
𐼼𐼲𐼴𐼹𐼷𐼰𐼴 sγwδyʾw
𐫘𐫇𐫄𐫔𐫏𐫀𐫇 swγδyʾw
Materni jezikSogdija
PodročjeSrednja Azija, Kitajska
Obdobje1. tisočletje pr. n. št. – 1000 n. št.;
razvila se je v sodobni jezik jagnobi
indoevropski
Pisava
Jezikovne oznake
ISO 639-2sog
ISO 639-3sog
Glottologsogd1245

Sogdijščino se običajno uvršča v severovzhodno skupino iranskih jezikov. Neposrednih dokazov o zgodnji različici jezika (stara sogdijščina) niso našli, omembe v staroperzijskih napisih kažejo, da je ločena in prepoznavna Sogdija obstajala vsaj od Ahemenidskega cesarstva (559–323 pr. n. št.).

Tako kot kotanščina je imela sogdijščina morda bolj konzervativno slovnico in morfologijo kot srednjeperzijščina. Sodobni vzhodnoiranski jezik jagnobi je potomec narečja sogdijščine, ki so ga govorili okoli 8. stoletja v Osrušani, regiji južno od Sogdije.

Zgodovina uredi

V obdobju kitajske dinastije Tang (približno 7. stoletje n. št.) je bila sogdijščina lingua franca na svilni cesti v Srednji Aziji.[5][6] Kot taka si je nabrala bogato besedišče izposojenk, kot je na primer tim (hotel) iz srednjekitajskega tem (店).[7]

Gospodarski in politični pomen Sogdije je zagotovil preživetje sogdijščine v prvih nekaj stoletjih po muslimanski osvojitvi Sogdije v zgodnjem 8. stoletju.[8] Narečje sogdijščine, ki so ga govorili okoli 8. stoletja v Osrušani (glavno mesto Bundžikat, blizu današnjega Istaravšana, Tadžikistan), regiji južno od Sogdije, se je razvilo v jezik jagnobi in je preživelo do 21. stoletja.[9] Govori ga ljudstvo Jagnobi.

  •  
    Pečat z dvema doprsnima podobama in sogdijskim napisom "Indamik, kraljica Zakante", kušansko-sasanidsko obdobje (300-350 pr. n. št.; Britanski muzej 119999.[10]
  •  
    Sogdijsko besedilo iz manihejskega pisma, 9. do 13. stoletje
  •  
    Manihejski duhovniki (ujgurski Turki) pišejo sogdijske rokopise, Gaočang/Hočo, Tatimski bazen, okoli 8./9. stoletja n. št.

Odkritje sogdijskih besedil uredi

 
Sogdijsko krščansko besedilo, napisano v sirski pisavi, odkrito v Turpanu, 9.-11. stoletje

Aurel Stein je leta 1907 v zapuščenem stražnem stolpu v bližini mesta Dunhuang odkril 5 pisem, napisanih v sogdijskem jeziku. Pisma, znana kot "Starodavna pisma", so iz konca dinastije Zahodni Jin.[11][12][13][14][15][16][17][18][19][20][21] Najdba fragmentov rokopisov v sogdijskem jeziku v kitajski regiji Šindžjang je sprožila preučevanje sogdijskega jezika. Prva strokovnjaka za sogdijščino sta bila Robert Gauthiot in Paul Pelliot. Eden Gauthiotovih najbolj impresivnih člankov je bil besednjak, ki ga je dokončal tik pred smrtjo. Njegovo delo je nadaljeval Émile Benveniste.[22]

Nemške odprave v Turfan na začetku 20. stoletja so odkrile več odlomkov sogdijskih besedil. Odprave je nadziral Etnološki muzej v Berlinu.[22] Fragmenti so skoraj v celoti deli verskih spisov manihejskih in krščanskih piscev, vključno s prevodi Svetega pisma. Večina sogdijskih verskih besedil je iz 9. in 10. stoletja.[23]

Največ manihejskih, budističnih in krščanskih sogdijskih besedil so odkrili v Dunhuangu in Turfanu. V sami Sogdiji je bilo odkritij veliko manj. Poslovna besedila so pripadala manjšemu sogdijskemu kralju Divaštiču. Besedila so bila iz časa muslimanskega osvajanja okoli leta 700.[23]

Pisava uredi

Tako kot vse pisave, ki so bile v rabi za srednjeiranske jezike, je tudi sogdijska abeceda izhajala iz aramejske abecede. Sogdijska abeceda je neposredni prednik stare ujgurske abecede, ki je sama predhodnica tradicionalne mongolske abecede.

Samoglasniki niso imeli posebnih črk. Sogdijski jezik se je pisal tudi v manihejski abecedi, ki je imela 29 črk.[24] V prepisih iz sogdijske pisave v latinico se aramejski ideogrami pogosto pišejo z veliko začetnico.

Sklici uredi

  1. ↑ Jacques Gernet (31. maj 1996). A History of Chinese Civilization. Cambridge University Press. str. 282–. ISBN 978-0-521-49781-7.
  2. ↑ Sigfried J. de Laet; Joachim Herrmann (1. januar 1996). History of Humanity: From the seventh century B.C. to the seventh century A.D. UNESCO. str. 467–. ISBN 978-92-3-102812-0.
  3. ↑ »Sogdian Language and Its Scripts | The Sogdians«.
  4. ↑ Barthold, W. "Balāsāg̲h̲ūn or Balāsaḳūn." Encyclopaedia of Islam. Edited by: P. Bearman, Th. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W.P. Heinrichs. Brill, 2008. Brill Online. Universiteitsbibliotheek Leiden. 11. marec 2008 [1][mrtva povezava]
  5. ↑ Rachel Lung (7. september 2011). Interpreters in Early Imperial China. John Benjamins Publishing Company. str. 151–. ISBN 978-90-272-8418-1.
  6. ↑ Eliot Weinberger. "China's Golden Age". The New York Review of Books, 55:17. Pridobljeno 19. oktobra 2008.
  7. ↑ Hanson, Valerie (2012). The Silk Road: A New History. Oxford University Press. str. 136.
  8. ↑ Richard Foltz. A History of the Tajiks: Iranians of the East. London: Bloomsbury, 2019. str. 4-5.
  9. ↑ Paul Bergne (15. junij 2007). The Birth of Tajikistan: National Identity and the Origins of the Republic. I.B.Tauris. str. 6–. ISBN 978-1-84511-283-7.
  10. ↑ »Stamp-seal; bezel British Museum«. The British Museum (v angleščini).
  11. ↑ Sims-Williams, N. (15. december 1985). »Ancient Letters«. Encyclopædia Iranica. Zv. II. Encyclopædia Iranica. str. 7–9.
  12. ↑ Keramidas, Kimon. »Sogdian Ancient Letter II«. NYU. Telling the Sogdian Story: A Freer/Sackler Digital Exhibition Project.
  13. ↑ »The Sogdian Ancient Letters 1, 2, 3, and 5«. Silk Road Seattle - University of Washington. prevod Nicholas Sims-Williams.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  14. ↑ Norman, Jeremy. »Aurel Stein Discovers the Sogdian "Ancient Letters" 313 CE to 314 CE«. History of Information.
  15. ↑ Sogdian Ancient Letter No. 3. Reproduced from Susan Whitfield (ed.), The Silk Road: Trade, Travel, War and Faith (2004) p. 248.
  16. ↑ »Ancient Letters«. The Sogdians Influencers on the Silk Roads. Freer Gallery of Art and Arthur M. Sackler Gallery, Smithsonian Institution.
  17. ↑ Keramidas, Kimon. »Sogdian Ancient Letter III: Letter to Nanaidhat«. NYU. Telling the Sogdian Story: A Freer/Sackler Digital Exhibition Project.
  18. ↑ »Sogdian letters«. ringmar.net. History of International Relations. 5. marec 2021.
  19. ↑ Vaissière, Étienne de la (2005). »Chapter Two About the Ancient Letters«. Sogdian Traders: A History. Handbook of Oriental Studies. Section 8 Uralic & Central Asian Studies. Zv. 10. Brill. str. 43–70. doi:10.1163/9789047406990_005. ISBN 978-90-47-40699-0.
  20. ↑ »About the Ancient Letters«. Sogdian Traders. Brill. 2005. str. 43–70. doi:10.1163/9789047406990_005. ISBN 9789047406990.
  21. ↑ Livšic, Vladimir A. (2009). »Sogdian "Ancient Letters" (II, IV, V)«. V Orlov, Andrei; Lourie, Basil (ur.). Symbola Caelestis: Le symbolisme liturgique et paraliturgique dans le monde chrétien. Piscataway: Gorgias Press. str. 344-352. ISBN 9781463222543.
  22. ↑ 22,0 22,1 Utz, David. (1978). Survey of Buddhist Sogdian studies. Tokyo: The Reiyukai Library.
  23. ↑ 23,0 23,1 "Iranian Languages"(2009). Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 9. aprila 2009
  24. ↑ Gershevitch, Ilya (1954). A Grammar of Manichean Sogdian. p.1. Oxford: Blackwell.

Nadaljnje branje uredi

  • Bo Bi, Nicholas Sims-Williams. "The Epitaph of a Buddhist Lady: A Newly Discovered Chinese-Sogdian Bilingual". In: Journal of the American Oriental Society 140, no. 4 (2020): 803–820. doi:10.7817/jameroriesoci.140.4.0803.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sogdijščina&oldid=6172642«