Sikoraks (luna)
Sikoraks je največji Uranov retrogradni nepravilni satelit.
 | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | [Philip D. Nicholson]], Brett J. Gladman, Joseph A. Burns, John J. Kavelaars |
| Datum odkritja | 6. september], 1997 |
| Oznake | |
| Uran XVII, S/1997 U 2 | |
| Značilnosti tira | |
Srednji polmer orbite | 12,179.000 km |
| Izsrednost | 0,5224[1] |
| 1288,28 dni | |
| Naklon tira | 159° na ekliptiko [2] |
| Obkroža | Uran |
| Fizikalne značilnosti | |
Srednji polmer | ~150 km (ocena) [2] |
| ~70.000 km² (ocena) | |
| Prostornina | ~1,800.000 km³ (ocena) |
| Masa | ~2,3×1019 kg (ocena) |
Srednja gostota | ~1,3 g/cm³ (ocena) |
| 0,040 m/s2 (ocena) | |
| 0,064 km/s (ocena) | |
| ? | |
| neznan | |
| Albedo | 0,04 (predvideno) [2] |
| Temperatura | ~64 K (ocena) |
Odkritje in imenovanje uredi
Luno Sikoraks so odkrili Philip D. Nicholson, Brett J. Gladman, Joseph A. Burns, John J. Kavelaars 6. septembra 1997 z uporabo teleskopa Hale (5 m) na Observatoriju Palomar (Kalifornija). V istem času je bila tam odkrita tudi retrogradna luna Kaliban. Takrat je dobila začasno oznako S/1997 U 2 [3] Uradno ime je dobila po Sikoraksi (materi Kalibana) iz Shakespearjeve igre Vihar. Luna je znana je tudi kot Uran XVII.
Lastnosti uredi
Luna Sikoraks kroži po zelo oddaljeni tirnici, ki je od planeta 20-krat bolj oddaljena kot najbolj oddaljeni pravilni satelit Oberon. Tirnica lune Sikoraks je vzvratna z zmerno izsrednostjo in naklonom. Parametri tirnice kažejo na to, da je bila nekdaj z lunama Setebos in Prospero del skupine, ki ima skupen izvor. [4]
Premer lune Sikoraks je ocenjen na 150 km, če upoštevamo albedo 0,04. To je največja nepravilna luna Urana. Primerjamo jo lahko s Himalijo (luna Jupitra). Barvo ima svetlordečo (barvni indeks je B – V = 0,87 V – R = 0,44[5] oziroma po drugih meritvah B – V = 1,01 V – R = 0,48[6] ). Je bolj rdeča kot Himalija, vendar manj kot telesa iz Kuiperjevega pasu.
Opombe in reference uredi
- ↑ Jacobson, R.A. (2003) URA066 (28. junij 2007). »Planetary Satellite Mean Orbital Parameters«. JPL/NASA. Pridobljeno 22. januarja 2008.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Scott S. Sheppard, David C. Jewitt, and Jan Kleyna An Ultradeep Survey for Irregular Satellites of Uranus: Limits to Completeness, The Astronomical Journal, 129 (2005), pages 518–525 . Preprint
- ↑ GLADMAN, NICHOLSON, BURNS, KAVELAARS, MARSDEN, WILLIAMS & OFFUTT Discovery of two distant irregular moons of Uranus, Nature, 392 (1998), pp. 897 - 899
- ↑ Grav, Tommy; Holman, Matthew J.; Gladman, Brett J.; Aksnes, Kaare Photometric survey of the irregular satellites,Icarus, 166,(2003), pp. 33-45. Preprint
- ↑ Rettig, Terrence W. (2001). »Implied Evolutionary Differences of the Jovian Irregular Satellites from a BVR Color Survey«. Icarus. 154: 313–320.
- ↑ Maris, Michele (Maj 2001). »Multicolor Photometry of the Uranus Irregular Satellites Sycorax and Caliban«. The Astronomical Journal. 121: 2800–2803. Pridobljeno 20. avgusta 2007.[mrtva povezava]