Severo Ochoa
Severo Ochoa, špansko-ameriški zdravnik in biokemik, nobelovec, 24. september 1905, Luarca, Asturija, Španija, † 1. november 1993, Madrid.
| Severo Ochoa | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 24. september 1905[1][2][…] Ḷḷuarca[d][4] |
| Smrt | 1. november 1993[2][3][…] (88 let) Madrid |
| Bivališče | Španija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Združene države Amerike |
| Področja | biokemija, molekularna biologija |
| Ustanove | Univerza v New Yorku Rochejev inštitut za molekularno biologijo (Nutley) |
| Poznan po | raziskave sinteze RNK |
| Vplivi | Otto Meyerhof |
| Vplival na | Arthur Kornberg |
| Pomembne nagrade |  Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1959)Nacionalna medalja znanosti (1979) |
Študiral je na kolidžu v Málagi, kjer je diplomiral leta 1921. Navdihnjen z delom Ramóna y Cajala je po tistem vpisal študij medicine na Univerzi v Madridu in leta 1929 pridobil naziv doktorja medicine. Nato je odšel v Heidelberg, kjer je raziskoval različne fiziološke procese pod vodstvom Otta Meyerhofa.
Leta 1931 je postal predavatelj fizologije na Univerzi v Madridu in leta 1934 napredoval še do vodje oddelka za fiziologijo na Medicinskem inštitutu v Madridu. V tem obdobju se je izpopolnjeval v Londonu, kjer je prvič prišel v stik z raziskavami na področju encimologije. Med letoma 1936 in 1941 je deloval v različnih laboratorijih v tujini, med drugim v Heidelbergu, Plymouthu in na Univerzi v Oxfordu. Tu so njegovo pozornost pritegnile encimske reakcije oksidativne presnove, katerih raziskavam se je posvetil v ZDA; sprva je deloval na Univerzi Washingtona v St. Louisu, od leta 1942 pa na medicinski fakulteti Univerze v New Yorku. Motiva pogostih selitev sta bila tako iskanje najboljših pogojev za raziskave kot tudi težavne družbenopolitične razmere v Evropi pred izbruhom druge svetovne vojne. Na univerzi v New Yorku je predaval biokemijo in famakologijo, kasneje pa je postal tudi predsednik oddelka za biokemijo. Leta 1956 je pridobil ameriško državljanstvo in ostal na Univerzi v New Yorku do svoje upokojitve leta 1974.
Njegove raziskave encimskih procesov, biološke oksidacije in energetskega metabolizma so močno pripomogle k razumevanju kemičnih procesov v telesu. Njegovo najvidnejše odkritje je encim polinukleotidna fosforilaza, za katerega so sprva mislili, da je odgovoren za biosintezo ribonukleinske kisline. Kasneje se je izkazalo, da ima v tem procesu zgolj pomožno vlogo, a je bil kasneje s pridom uporabljen v raziskavah, s katerimi so razvozlali genetski kod.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 1959 skupaj z Arthurjem Kornbergom Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino in leta 1979 Nacionalno medaljo znanosti. Tudi po prejemu najuglednejše nagrade v znanosti se zaradi nasprotovanja Francovemu fašističnemu režimu ni mogel vrniti v Španijo. V domovino sta se z ženo Carmen vrnila šele leta 1985.
Sklici uredi
- ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
- ↑ 3,0 3,1 SNAC — 2010.
- ↑ Очоа Северо // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
- ↑ Brockhaus Enzyklopädie
Viri uredi
- Biografija na straneh Nobelove fundacije. Pridobljeno 6.12.2010.
- Kornberg, Arthur (2001). »Remembering Our Teachers«. The Journal of Biological Chemistry. Zv. 276. str. 3–11.
