Psihoticizem
| Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Eysenckova teorija osebnosti opredeljuje psihoticizem (P), poleg nevroticizma in ekstravertnosti, kot tretjo dimenzijo osebnosti.[1] Eysenck jo je opredelil kot kontinuum, ki ima na enem skrajnem polu nagnjenost k psihozi (shizofrenija in bipolarna motnja razpoloženja), na sredi je psihopatija (antisocialno vedenje), na drugem skrajnem polu pa je visoko socializirano vedenje.Gre predvsem za antisocialno vedenje, nekonformizem, agresivnost in impulzivnost [2].
Merjenje psihoticizma uredi
Eysenck je s sodelavci razvil različne samoocenjevalne vprašalnike (Eysenckov osebnostni vprašalnik) za merjenje psihoticizma, tako za odrasle kot tudi za otroke [1]. Posameznik z visokim dosežkom na lestvici psihoticizma je opredeljen kot hladen, neoseben, nezmožen sočustvovanja, neprijazen, neiskren, čudaški, nečustven, antisocialen, s paranoidnimi idejami, da so drugi naperjeni proti njemu, ni pripravljen pomagati drugim in ni zmožen uvida. Posameznike z visoko izraženim psihoticizmom velikokrat najdemo med zaporniki, shizofreniki in odvisniki od alkohola ter drugih drog [1].
Povezanost z drugimi osebnostnimi modeli uredi
Tudi večina drugih osebnostnih modelov vsebuje dimenzijo, ki je primerljiva psihoticizmu. Na primer v petfaktorskem modelu osebnosti sta to sprejemljivost in vestnost [2], v Zuckermanovem modelu je to dimenzija impulzivnost-nesocializirano iskanje dražljajev [2], Cloningerjeva lestvica iskanja novosti vključuje impulzivnost in raziskovanje, Tellegenova dimenzija zadržanost (angl. »constraint«), ki vključuje nadzor, izogibanje nevarnosti in tradicionalizem, pa bi lahko bila inverzna lestvici psihoticizma ali impulzivnosti.[3]
Opombe in reference uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Heath, A. C. in Martin, N. G. (1990). Psychocitism as a dimension of personality: a multivariate genetic test of Eysenck in Eysenck´s psychoticism construct. Journal of personality and social psychology, 58 (1), 111–121.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Corr, P. J. (2010). The psychoticism-psychopathy continuum: a neuropsychological model of core deficits. Personality and individual differences, 48, 695–703.
- ↑ Zuckerman, M. (2005). Psychobiology of Personality. New York: Cambridge University Press.