Pavle Merkù [páu̯le merkú], slovenski skladatelj, etnomuzikolog, slovenist etimolog, leksikograf * 12. julij 1927, Trst, † 20. oktober 2014, Trst.[2]

Pavle Merkù
Portret
Rojstvo12. julij 1927({{padleft:1927|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})
Trst
Smrt20. oktober 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1] (87 let)
Trst
NarodnostSlovenija Slovenec
Državljanstvo Italija
 Slovenija
 SFRJ
 Svobodno tržaško ozemlje
 Kraljevina Italija
Alma materUniverza v Ljubljani
Univerza v Rimu
Poklicskladatelj, etnomuzikolog, slavist, muzikolog, jezikoslovec
NagradePrešernova nagrada

Študij slavistike je leta 1950 končal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe. Komponiral je opero Kačji pastir. V njegovem delovanju se pojavljata dve razsežnosti, glasba in slovenistika. Sredi šestdesetih letih 20. stoletja se je usmeril v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je 1976 objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. Leta 2004 je izdal knjigo 1300 primorskih priimkov, ki dopolnjuje raziskave slovenskega etimologa Franceta Bezlaja. Bil je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) od leta 1985.

Nagrade in priznanja uredi

Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj Koncert za violino in orkester, 1980 nagrado Vstajenje.

Leta 2001 je prejel Štrekljevo nagrado za izjemne dosežke na področju zbiranja slovenskega ljudskega izročila in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za utemeljevanje slovenske narodne identitete med zamejskimi Slovenci in zasluge na področju znanosti ter umetnosti.

Leta 2006 je prejel Kozinovo nagrado za zaokrožen skladateljski opus.

Leta 2007 mu je Slavistično društvo Slovenije, katerega častni član je bil, podelilo priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji. Kot je v utemeljitvi priznanja Slavističnega društva Slovenije zapisala Alenka Šivic Dular, imajo znotraj Merkujevih jezikoslovnih raziskav največjo težo njegova »"raziskovanja osebnih in zemljepisnih lastnih imen na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji ter opozarjanje na sledove slovensko-furlanskega stika (Slovenski priimki na zahodni meji, 1982; La toponomastica del Comune di Duino-Aurisina, 1989; La toponomastica dell'Alta val Torre, 1997; 1300 primorskih priimkov, 2004; Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, 2006). Nekatere Merkujeve knjige se uvrščajo med temeljna področna dela, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med znamenja slovenske fizične in kulturne navzočnosti v Trstu.«"[3]

Je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo (2014).[4]

Glej tudi uredi

Viri uredi

  1. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/merku-pavle/
  2. »Poslovil se je Pavle Merkù«. Delo. 20. oktober 2014. Pridobljeno 20. oktobra 2014.
  3. Alenka Šivic Dular: Pavle Merkù. Nagrajenca Slavističnega društva Slovenije za leto 2007. Miran Košuta (ur.): Živeti mejo: Slovenski slavistični kongres, Trst, 18.-20. 10. 2007. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 18), 2007. (COBISS)
  4. »Prešernova nagrajenca sta Pavle Merku in Vladimir Kavčič«. MMC RTV-SLO. 7. februar 2014. Pridobljeno 7. februarja 2014.

Zunanje povezave uredi