Sveti Zefirin, papež, svetnik in mučenec, Rimskokatoliške cerkve, * 2. stoletje n. št., Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo); † 20. december 217, Rim.

Sveti Zefirin mučenec
Papež Zefirin
Papež Zefirin
Začetek papeževanja199
Konec papeževanja20. december 217
PredhodnikViktor I.
NaslednikKalist I.
NasprotnikNatalis
Redovi
Položaj15. papež
Osebni podatki
RojstvoZefirin
datum neznan
Rim, Rimsko cesarstvo[1]
Smrt20. december 217
Rim, Rimsko cesarstvo
NarodnostRimljan
Staršioče Abundij (latinsko: Abundius)
Svetništvo
God26. avgust
Svetnik vrimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacijarazglašalec
predtridentinsko obdobje
Catholic-hierarchy.org

Življenjepis uredi

Njegovo ime izhaja iz grščine: Ζεφυρίνος, od koder izhaja polatinjeno: Zephyrinus in pomeni v slovenščini: zahodni veter, zefir.

Zefirina včasih imenujejo tudi Severin ali Geferin.[2]

Težave s heretiki uredi

Zefirin je nastopil proti prepričanju monarhianizma, ki je učil, da je v Bogu ena sama oseba, ki ima tri različna imena in trojni način javljanja enoosebnega Boga: Očeta pri stvarjenju, Sina pri odrešenju, Svetega Duha pri posvečenju.[3]

Še večje težave je imel Zefirin s prepričanjem montanizma, ki jo je takrat vodil Teodot Rimski. Nagovoril je duhovnika Natalisa, ki je med preganjanji veliko trpel zaradi vere in so ga častili kot spoznavalca, naj za mesečno plačo 150 denarjev prevzame službo rimskega škofa. Natalis je podlegel skušnjavi: postal je v zgodovini prvi protipapež, vendar je ta korak kmalu obžaloval. Ubogal je papeža in se podvrgel strogi pokori; blagi Zefirin ga je sprejel nazaj v občestvo Cerkve.

Največje težave pa mu je povzročal učeni Tertulijan. Kakor je prej veliko koristil krščanstvu kot apologet proti poganstvu, mu je zdaj še več škodoval, ko je okrog 204 prestopil na stran strogega montanizma. Celo papeža je nagovarjal, naj jih sprejme nazaj v krilo Cerkve. Ko je njihov nauk obsodil prek pisanja duhovnika Prakseja (Praxeas), se je Tertulijan odzval z norčevanjem; papežu je očital, da je nevednež in da se ne spozna na verski nauk.[4]

Preganjanje kristjanov uredi

Njegov pontifikat sovpada s preganjanjem kristjanov pod cesarjem Septimijem Severom [5]. Cerkev je bila takrat že močna in kljub notranjim težavam v zvezi z montanizmom in monarhianizmom dobro organizirana; v krščanstvu so druga verstva videla nevarnost za svoj obstoj.

Septimij Sever je začel novo obdobje preganjanj, ki ni bilo več naperjeno zgolj proti posameznikom ampak proti vsej Cerkvi. Leta 202 je izdal odlok, ki je prepovedoval vstop v krščansko vero. S tem je hotel zaustaviti rast Cerkve in jo tako postopno uničiti. Začelo se je preganjanje katehumenov. Znana katehetska šola v Aleksandriji je bila razpuščena in nekaj njenih učencev je umrlo mučeniške smrti. Ponekod so fanatični cesarski namestniki razširili preganjanje na vse kristjane.

Mir pod Karakalom uredi

211 je umrl cesar Sever. Njegov sin Karakala je na posredovanje svetega papeža Zefirina takoj umaknil dotedanje ukaze o preganjanju kristjanov. Celih sedem let je Cerkev uživala blagoslovljeni mir in med tem časom je njeno delovanje cvetelo.[6] Rimski cesar Karakala je bil rojen v Lyonu 5. aprila 188. Pravo ime mu je bilo Lucij Septim Basijan z nadevkom Karakala (Lucius Septimus Bassianus-Caracalla). Po smrti svojega očeta Septimija Severa 4. februarja 211 je prišel v Rim in po letu dni skupnega vladanja umoril svojega leto mlajšega brata Geta kakor tudi njegove pristaše. Pomemben je njegov odlok Constitutio Antoniana iz leta 212, po katerem je podelil pravice rimskega državljanstva vsem svobodnim prebivalcem Rimskega cesarstva, tudi kristjanom in judom. S svojim lahkotnim življenjem in norčevanjem iz poganskih bogov je še pomagal pri širjenju krščanstva.[7]

Določbe papeža Zefirina uredi

  • Mašniško posvečenje mora biti vedno v navzočnosti duhovnikov in vernikov.
  • Posvetiti je možno le take osebe, ki se odlikujejo po znanju in neoporečnem življenju.[8]
  • Odpadli kristjani in drugi veliki grešniki so lahko sprejeti nazaj v Cerkev po opravljeni določeni pokori.
  • Sveto obhajilo je mogoče podeliti otrokom šele s štirinajstim letom starosti. Ta odlok je ostal v veljavi vse do odloka Pija X. (1903-1914), ki je to starost znižal na „leta razločevanja in razumevanja”, kar naj bi bilo okrog sedmega leta starosti.[9]

Smrt in češčenje uredi

 
Papež Zefirin predlaga cesarju Karakali svobodo veroizpovedi za kristjane.
Slika je litografija iz knjige[10]

Tudi Zefirin je umrl mučeniške smrti.[11] Čeprav ga najstarejši viri nimajo za mučenca, ki bi za Kristusa prelil svojo kri,[12] ga skozi zgodovino častijo kot mučenca zlasti zaradi vztrajnosti v veri med preganjanji, kakor tudi zaradi hudega poniževanja in trpljenja, ki ga je potrpežljivo in vdano prenašal od krivovercev.[13]

God uredi

V Rimskokatoliški cerkvi ima god 26. avgusta. Pred letom 1969 je bil njegov god 20. decembra, ponekod pa že prej 26. avgusta.[14]

Ocena uredi

Čeprav je Hipolit imel papeža Zefirina za neizobraženega in neveščega v cerkvenih zadevah, je večina rimskih duhovnikov bila na njegovi strani. Med nastalim preganjanjem je bil vernikom in duhovnikom tolažnik in varuh. V spisu „Octavius” ga njegov sodobnik Minucius Felix poveličuje kot dobrega in sposobnega papeža.

Nekateri menijo, da se v odnosu do kristjanov tudi s Karakalinim odlokom ni ničesar spremenilo in da se je preganjanje nadaljevalo tudi pod njegovim vladanjem.[15]

Opombe uredi

  1. http://www.theguardian.com/news/datablog/2013/feb/13/popes-full-list
  2. S. Tomašević. Pape kroz povijest. str. 72.
  3. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 23.
  4. F. Chobot. A pápák története. str. 40.
  5. Rimski cesar Septimij Sever je vladal 193-211 po Kr. r.
  6. C. L. Dedek. Szentek élete II. str. 155.
  7. »'Caracalla' Lucius Septimius Bassianus AD 188 - 217«. I came I saw I clicked. Pridobljeno 17. julija 2011.
  8. F. Chobot. A pápák története. str. 40.
  9. »Pope Zephyrinus I«. archelaos.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2012. Pridobljeno 17. julija 2011.
  10. C. L. Dedek. Szentek élete II. str. 154.
  11. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 23.
  12. F. Chobot. A pápák története. str. 40.
  13. C. L. Dedek. Szentek élete II. str. 155.
  14. C. L. Dedek. Szentek élete II. str. 153-155.
  15. »Caracalla (MARCUS AURELIUS SEVERUS ANTONINUS, nicknamed CARACALLA)«. Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno 17. julija 2011.

Viri uredi

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. izdaja, G.m.b.H., Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel in priredil A. Karl), Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl), Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev II, str. 423s.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Tomašević: Pape kroz povijest, Adamić, Rijeka, 2003.

Zunanje povezave uredi

Glej tudi uredi

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Viktor I.
Rimski škof
Papež

199–217
Naslednik: 
Kalist I.