Wikipedija

Otonska renesansa

Otonska renesansa je bila renesansa bizantinske in poznoantične umetnosti v Srednji in Južni Evropi, ki je spremljala vladavino prvih treh Svetih rimskih cesarjev Otonske (ali Saške dinastije: Otona I. (936–973), Otona II. (973–983) in Otona III. (983–1002). V veliki meri je bila odvisna od njihovega pokroviteljstva. Vodilni osebnosti tega gibanja sta bila Papež Silvester II. in Abo iz Fleuryja.[1]

Procesijski križ iz emajla ( Senkschmelzen-Kreuz ), nekdanja opatija Essen, okoli 1000

Zgodovinopisje uredi

Ena od treh srednjeveških renesans, otonska renesansa se je začela po poroki kralja Otona z Adelajdo Italijansko (951), ki je združila italijansko in nemško kraljestvo ter tako približala Zahod Bizancu. S svojim cesarskim kronanjem leta 962 s strani papeža v baziliki svetega Petra v Rimu je pospešil krščansko (politično) enotnost.

Obdobje se včasih razširi tako, da zajema tudi vladavino cesarja Henrika II. (1014-1024) in redko njegovih salijskih naslednikov. Izraz je na splošno omejen na cesarsko dvorno kulturo, ki se v Nemčiji izvaja v latinščini.[2] - včasih je znana tudi kot renesansa 10. stoletja,[3] ali renesansa 10. stoletja, tako da vključuje razvoj zunaj Germanije, ali kot obnova leta 1000,[4] ker prihaja tik ob koncu iz 10. stoletja. Bila je krajša od predhodne karolinške renesanse in v veliki meri njeno nadaljevanje - zaradi tega so jo zgodovinarji, kot je Pierre Riché, raje opisali kot "tretjo karolinško renesanso", ki zajema 10. stoletje in sega v 11. stoletje, s "prvo karolinško renesanso" med vladavino Karla Velikega in "drugo karolinško renesanso" pod njegovimi nasledniki.[5]

Knjižnice uredi

Knjižnice so nastale in se obogatile v času otonske renesanse z intenzivno dejavnostjo samostanskih skriptorijev in so bile predmet nadaljnjega razvoja v 10. stoletju, o čemer pričajo ohranjeni katalogi. Katalog opatije Bobbio navaja skoraj 600 del,[6] katalog opatije Fleury je skoraj enak.[7] Gerbert (bodoči papež Silvester II.) je imel pomembno vlogo pri nakupu in popisu knjižnice Bobbio in je porabil svoje bogastvo za financiranje svoje zbirke.[8] Knjižna skrinja Adsa iz Montier-en-Dera je vključevala veliko knjig, kot so knjige Porfirija, Aristotela, Terenca, Cicerona in Vergilija.[7]

Logika uredi

Logica vetus (sestavljena iz prevodov Aristotela, dela Boecija in Porfirija ter Ciceronove Topike) je ostala osnova dialektične vzgoje; Gerbert, bodoči papež Silvester II . je poznal te knjige[9] in je bil znan po svojem obvladovanju dialektike med sporom v Raveni proti Otriku leta 980[10] in v svoji razpravi De rationalis et ratione uti (O racionalnem in uporabi razuma), nastal leta 997 in posvečen Otonu III., cesarju Svetega rimskega cesarstva.[11] Abbo iz Fleuryja je napisal komentarje na ta dela v dveh razpravah.[12]

Antologija dialektičnih del iz časa Fulberta iz Chartresa in verjetno iz njegove knjižnice, vsebuje Isagoge iz porfirja je Kategorije Aristotela, razlikovanje med retoriko in dialektiko samega Fulberta, Ciceronove Topike, Aristotelovih Interpretacij, Boetijevih treh pripomb in Gerbertove o uporabi razuma, ki jo napisal leta 997.[13][14] Razvoj dialektike je pospešil Majol Klinijski.[13]

Znanosti uredi

 
Diagram otonske dobe, diagram Byrthfertha: skrivnosti vesolja

Naraščajoče zanimanje za discipline kvadrivija (aritmetika, geometrija, glasba in astronomija) se je preneslo v učenja vodilnih učenjakov svojega časa, kot je Abbo iz Fleuryja, ki je napisal številne razprave o izračunu computus, astronomskih temah, kot so kot trajektorije sonca, lune in planetov, [15] in katalog zvezd. [16]

Prihodnji papež Silvester II. je uvedel uporabo lesenih zemeljskih krogel za astronomsko preučevanje gibanja Zemlje, planetov in ozvezdij,[17] uporabo monokorda za glasbeno preučevanje,[18] in konstrukcijo abakusa za aritmetične študije.[19] Fulbert iz Chartresa je uvedel uporabo arabskih številk.[20]

Herman iz Reichenaua, iz Reichenauske šole, je bil znan po svojih razpravah o astrolabu, računu in glasbi.[21]

Umetnost uredi

Otonska renesansa je prepoznavna zlasti v umetnosti in arhitekturi, oživljena zaradi ponovnega stika s Konstantinoplom, v nekaterih oživljenih katedralnih šolah, kot je šola nadškofa Bruna iz Kölna, v izdelavi iluminiranih rokopisov iz peščice elitnih skriptorijev, kot je Quedlinburška opatija, ki jo je leta 936 ustanovil Oton, in v politični ideologiji. Cesarski dvor je postal središče verskega in duhovnega življenja, ki so ga vodile ženske iz kraljeve družine: Matilda, pismena mati Otona I., njegova sestra Gerberga Saška ali njegova soproga Adelajda. Bizantinski vpliv se je še povečal s poroko Otona II. s princeso Teofano, ki je po moževi smrti leta 983 vladala kot cesarica vdova za svojega mladoletnega sina Otona III. do leta 991.

Po cesarskem kronanju Otona I. se je v Otonovem neposrednem krogu pojavila prenovljena vera v idejo cesarstva in reformirana cerkev, kar je ustvarilo obdobje povečane kulturne in umetniške gorečnosti. Otonska umetnost je bila dvorna umetnost, ustvarjena za potrditev neposrednega svetega in cesarskega rodu kot vira legitimne moči, povezane od Konstantina in Justinijana. V tem vzdušju so nastale mojstrovine zlite tradicije, na katerih je temeljila nova umetnost: poznoantične poslikave, karolinškega obdobja in Bizanca. Na ta način se izraz uporablja kot analogija karolinški renesansi, ki je spremljala kronanje Karla Velikega leta 800.

 
Cesar Oton II., Registrum Gregorii, Trier, c. 985, 27 × 20 cm, Musée Condé, Chantilly

Majhna skupina otonskih samostanov je prejela neposredno sponzorstvo od cesarja in škofov ter izdelala nekaj veličastnih srednjeveških iluminiranih rokopisov, najpomembnejše umetniške oblike tistega časa. Corvey je izdelal nekaj prvih rokopisov, ki mu je po letu 1000 sledil skriptorij v Hildesheimu. Najbolj znan otonski skriptorij je bil v otoškem samostanu Reichenau ob Bodenskem jezeru: komaj katera druga dela so tako oblikovala podobo otonske umetnosti kot miniature, ki so nastale tam. Eno največjih Reichenauovih del je bil Codex Egberti, ki je vseboval pripovedne miniature Kristusovega življenja, najzgodnejši tak cikel, v fuziji stilov, vključno s karolinško tradicijo ter sledovi otoških in bizantinskih vplivov. Drugi dobro znani rokopisi so vključevali Reichenauski evangelijar, Lutherjev kodeks, Perikope Henrika II ., Bamberško apokalipso in kodeks Hitda.

Hroswitha iz Gandersheima označuje spremembe, ki so se zgodile v tem času. Bila je nuna, ki je skladala verze in drame, ki so temeljile na klasičnih delih Terencija. Tudi arhitektura tega obdobja je bila inovativna in predstavlja predhodnico kasnejše romanike.

Politično so teorije o krščanski enotnosti in imperiju uspevale, pa tudi oživile klasične predstave o imperialni veličini na Zahodu. Z grško ženo Otona II. Teofano je bizantinska ikonografija vstopila na Zahod. Globus cruciger je postal simbol kraljeve moči in cesarje Svetega rimskega cesarstva so predstavljali kot okronane s Kristusom na bizantinski način. V poskusu oživitve "slave, ki je bil Rim", je Oton III. naredil Večno mesto za svojo prestolnico in na grško-rimski način povečal slovesnost dvora.

Šole so oživele tudi pod vplivom neapeljskih in kapujskih vojvod, kjer se je slavni škof sveti Alfan I., posnemovalec starih piscev, tesno ukvarjal z glasbo, astronomijo in medicino.[22]

Vodilne osebnosti Otonske renesanse uredi


Poglej tudi uredi

Opombe uredi

  1. ↑ Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006, Chapter IV, "The Third Carolingian Renaissance", p. 59 sqq
  2. ↑ Kenneth Sidwell, Reading Medieval Latin (Cambridge University Press, 1995) takes the end of Otto III's reign as the close of the Ottonian Renaissance.
  3. ↑ (francosko) P. Riché, Les Carolingiens, p. 390
  4. ↑ P. Riché et J. Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006, p. 68
  5. ↑ P. Riché et J. Verger, chapitre IV, « La Troisième Renaissance caroligienne », p. 59 sqq., chapter IV, « La Troisième Renaissance caroligienne », p.59 sqq.
  6. ↑ François Picavet, Gerbert, un pape philosophe, d'après l'histoire et d'après la légende, Paris, 1897 https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k92278s p. 85-86
  7. ↑ 7,0 7,1 Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p.61-62
  8. ↑ François Picavet, Gerbert, un pape philosophe, d'après l'histoire et d'après la légende, Paris, 1897 https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k92278s p. 119
  9. ↑ Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 47 (col. 102-103) : Necnon et quatuor de topicis differentiis libros, de sillogismis cathegoricis duos, diffinitionumque librum unum, divisionum aeque unum, utiliter legit et expressit.
  10. ↑ Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 55-65
  11. ↑ Disquisitio De Scriptis Gerberti, Postmodum Sylvestri II, col. 159-168
  12. ↑ Michel Lemoine, article « Abbon de Fleury » of Claude Gauvard, Alain de Libera, Michel Zink, Dictionnaire du Moyen Âge, Paris, p. 1, Ces traités ont été publiés récemment : éd. A. van de Vyver, Abbonis Floriacensis opera inedita, I, Bruges, 1966 ; éd. Franz Schupp, De syllogismis hypotheticis, Leyde/New York/Cologne, 1997.
  13. ↑ 13,0 13,1 Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p. 67
  14. ↑ Michel Louis-Henri Parias (dir.), Histoire générale de l'enseignement et de l'éducation en France, vol. I : Des origines à la Renaissance, Paris, Nouvelle Librairie de France, 1981 p. 242-243
  15. ↑ Patrologia Latina, vol. 139, (Vita Abbonis), III, col. 390 : Denique quosdam dialecticorum nodos syllogismorum enucleatissime enodavit, compotique varias et delectabiles, saecularium in morem tabularum, texuit calculationes. De solis quoque ac lunae seu planetarum cursu, a se editas disputationes scripto posterorum mandavit notitiae.
  16. ↑ Patrologia Latina, Abbo of Fleury, vol. 139, col. 569-572
  17. ↑ Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 47 (col. 102-103), III, 49-50 (col. 103) : 49. Qui labor et in mathematicis impensus sit. Inde etiam musicam, multo ante Galliis ignotam, notissimam effecit. Cujus genera in monocordo disponens, eorum consonantias sive simphonias in tonis ac semitoniis, ditonis quoque ac diesibus distinguens, tonosque in sonis rationabiliter distribuens, in plenissimam notitiam redegit. / 50. Sperae solidae compositio. Ratio vero astronomiae quanto sudore collecta sit, dicere inutile non est, ut est tanti viri sagacitas advertatur, et artis efficacia lector commodissime capiatur. Quae cum pene intellectibilis sit, tamen non sine admiratione quibusdam instrumentis ad cognitionem adduxit. Inprimis enim mundi speram ex solido ac rotundo ligno argumentatus, minoris similitudine, majorem expressit. Quam cum duobus polis in orizonte obliquaret, signa septemtrionalia polo erectiori dedit, australia vero dejectiori adhibuit. Cujus positionem eo circulo rexit, qui a Graecis orizon, a Latinis limitans sive determinans appellatur, eo quod in eo signa quae videntur ab his quae non videntur distinguat ac limitet. Qua in orizonte sic collocata, ut et ortum et occasum signorum utiliter ac probabiliter demonstraret, rerum naturas dispositis insinuavit, instituitque in signorum comprehensione. Nam tempore nocturno ardentibus stellis operam dabat; agebatque ut eas in mundi regionibus diversis obliquatas, tam in ortu quam in occasu notarent
  18. ↑ Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 47 (col. 102-103), III, 52-53 (col. 104-105)
  19. ↑ Richer, "Historiarum Libri Quartet", in Patrologia Latina, vol. 138, col. 17-170, III, 54 (col. 105) : 54. Confectio abaci. In geometria vero non minor in docendo labor expensus est. Cujus introductioni, abacum id est tabulam dimensionibus aptam opere scutarii effecit. Cujus longitudini, in 27 partibus diductae, novem numero notas omnem numerum significantes disposuit. Ad quarum etiam similitudinem, mille corneos effecit caracteres, qui per 27 abaci partes mutuati, cujusque numeri multiplicationem sive divisionem designarent; tanto compendio numerorum multitudinem dividentes vel multiplicantes, ut prae nimia numerositate potius intelligi quam verbis valerent ostendi. Quorum scientiam qui ad plenum scire desiderat, legat ejus librum quem scribit ad C. grammaticus; ibi enim haec satis habundanterque tractata inveniet.
  20. ↑ Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p. 68
  21. ↑ Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p. 70
  22. ↑ Pierre Riché et Jacques Verger, Des nains sur des épaules de géants. Maîtres et élèves au Moyen Âge, Paris, Tallandier, 2006 p. 71

Sklici uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Otonska_renesansa&oldid=5756522«