Opioidni receptor

Opioidni ali opiatni receptorji so receptorji v osrednjem živčevju, na katerega se fiziološko vežejo endorfini in enkefalini, pa tudi snovi oziroma zdravila opiatne vrste.^[1]

Poglavitne podvrste uredi

Poznamo 4 poglavitne tipe opioidnih receptorjev:^[2]

Receptor	Podtipi	Nahajanje^[3]^[4]	Vloga ^[3]^[4]
Delta (δ) DOP OP₁ ^(I)	δ₁, δ₂	možgani pontina jedra amigdala olfaktorni bulbusi globoka skorja periferni senzorični nevroni	analgezija (protibolečinsko delovanje) antidepresivni učinek fizična odvisnost
Kapa (κ) KOP OP₂ ^(I)	κ₁, κ₂, κ₃	možgani hipotalamus siva možganovina ob možganskem vodovodu klavstrum hrbtenjača želatinozna substanca periferni senzorični nevroni	analgezija sedacija (pomiritev) mioza (zoženje zenice) zaviranje sproščanja ADH disforija (razbranost)
Mi (μ) MOP OP₃ ^(I)	μ₁, μ₂, μ₃	možgani možganska skorja (plasti III in IV) talamus striosomi siva možganovina ob možganskem vodovodu rostralna ventromedialna medula hrbtenjača želatinozna substanca periferni senzorični nevroni črevesje	μ₁: analgezija fizična odvisnost μ₂: zaviranje dihanja mioza evforija zaviranje peristaltike fizična odvisnost μ₃: neznana vloga
Nociceptinski receptor NOP OP₄	ORL₁	možgani možganska skorja amigdala hipokampus septalna jedra habenula hipotalamus hrbtenjača	tesnoba depresija apetit razvoj tolerance na agoniste μ

(I) – Poimenovanje po vrstem redu odkritja.

Receptor σ uredi

Nekateri opiati delujejo tudi na t. i. receptor sigma (σ), preko katerega povzročajo učinke razbranosti (disforije) (tesnoba, halucinacije, nočne more ...), vendar ne gre za prave opioidne receptorje. Nanje se vežejo številne druge psihotropne učinkovine, njegova biološka funkcija pa še ni pojasnjena. Med opiatnimi učinkovinami se znatno vežejo na ta receptor le benzomorfani, na primer pentazocin in ciklazocin, zaradi česar imajo izražene psihotomimetične učinke.^[5]

Viri uredi

↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=receptor Arhivirano 2013-09-27 na Wayback Machine., Medicinski e-slovar, vpogled: 16. 6. 2012.
↑ Corbett AD; Henderson G; McKnight AT; Paterson SJ (2006). »75 years of opioid research: the exciting but vain quest for the Holy Grail«. Br. J. Pharmacol. 147 Suppl 1: S153–S162. doi:10.1038/sj.bjp.0706435. PMC 1760732. PMID 16402099.
↑ ^3,0 ^3,1 Stein C, Schäfer M, Machelska H (2003) Attacking pain at its source: new perspectives on opioids. Nature Med;9(8):1003-1008. DOI: 10.1038/nm908.
↑ ^4,0 ^4,1 Fine, Perry G.; Portenoy, Russell K. (2004). »Chapter 2: The Endogenous Opioid System« (PDF). A Clinical Guide to Opioid Analgesia. McGraw Hill. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2011. Pridobljeno 16. junija 2012.
↑ Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 591–593.

[1] ttp://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=receptor Arhivirano 2013-09-27 na Wayback Machine., Medicinski e-slovar, vpogled: 16. 6. 2012.

[pmid16402099-2] Corbett AD; Henderson G; McKnight AT; Paterson SJ (2006). »75 years of opioid research: the exciting but vain quest for the Holy Grail«. Br. J. Pharmacol. 147 Suppl 1: S153–S162. doi:10.1038/sj.bjp.0706435. PMC 1760732. PMID 16402099.

[Stein_C,_Schäfer_M,_Machelska_H_(2003)-3] 3,0 ^3,1 Stein C, Schäfer M, Machelska H (2003) Attacking pain at its source: new perspectives on opioids. Nature Med;9(8):1003-1008. DOI: 10.1038/nm908.

[stoppain-4] 4,0 ^4,1 Fine, Perry G.; Portenoy, Russell K. (2004). »Chapter 2: The Endogenous Opioid System« (PDF). A Clinical Guide to Opioid Analgesia. McGraw Hill. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2011. Pridobljeno 16. junija 2012.

[5] Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 591–593.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]