Wikipedija

Nergal

Nergal, Nirgal ali Nirgali (sumersko dKIŠ.UNU[2] ali dGÌR-UNUG-GAL, klinopisno 𒀭𒄊𒀕,[3] hebrejsko נֵרְגַל Nērḡál, aramejsko ܢܹܪܓܵܐܠ; latinsko Nergel) je božanstvo, ki so ga častili v celi staroveški Mezopotamiji (Akadsko kraljestvo, Asirija in Babilonija). Glavno središče njegovega kulta je bila Kuta (Tell Ibrahim).

Nergal
bog vojne, kuge, smrti in bolezni
Partski relief Nergala, Hatra, Irak, 1. ali 2. stoletje n. št. [1]
Kultno središčeKuta, Mezopotamija
PrebivališčeKur ali Irkalla
PlanetMars
Osebne informacije
StaršiEnlil in Ninlil
SorojenciNana in Ninurta (brata)
PartnerEreškigal (v nekaterih mitih)

Nergala so imenovali tudi Era ali Ira.

V hebrejski Bibliji je omenjen kot božanstvo mesta Kut (Kuta): "Možje v Babilonu so ustvarili Sukot Benota, možje v Kuti pa Nergala" (2 Kralji, 17:30). Talmudisti menijo, da je bil njegov emblem petelinček[4] in da ime Nergal pomeni "petelin",[5] čeprav je v standardni ikonografiji upodobljen kot lev. Bil je sin Enlila in Ninlil, brat Nane in Ninurte in mož bogije Ereškigal.

Čaščenje uredi

 
Nergalov simbol, babilonska plošča iz žgane gline; Nipur, južna Mezopotamija, Irak

Nergala so v mitih in hvalnicah prikazovali kot boga vojne in kužnih bolezni. Zdi se, da je bil delno tudi božanstvo Sonca, ker se je včasih istovetil s Šamašem, vendar je predstavljal samo določene faze sonca: opoldansko sonce in poletni sončev obrat, ki sta prinašala uničenje. Visoko poletje je bilo v mezopotamskem letnem ciklu mrtva sezona. Nergala so imenovali tudi "kralj sončnega zahoda".[6] Nergal se je sčasoma pretvoril iz boga vojne v boga podzemnega sveta.[7] V mitologiji se je to zgodilo, ko sta mu Enlil in Ninlil prepustila podzemni svet.[6]

Nergal je bil predsedujoči bog podzemnega sveta in poglavar posebnega panteona, ki je vladal mrtvim. Skupina teh bogov se je zbirala v veliki jami, znani kot Aralu ali Arkalla. V tej vlogi so ga povezovali z boginjama Alatu ali Ereškigal, čeprav je imela Alatu v tistem času vlogo edine Aralujeve ljubice in je vladala samostojno. V nekaterih besedilih je Ninazu sin Nergala in Alatu/Ereškigal.

Kot Nergalova soproga se običajno omenja boginja Laz. Standardna ikonografija Nergala prikazuje kot leva, na obmejnih kamnitih spomenikih pa je upodobljen s kijem, dvignjenim nad glavo leva.

V poznem babilonskem astralno-teološkem sistemu je bil Nergal povezan s planetom Marsom. Grki so ga izenačili s svojim bogom vojne Aresom (latinsko Mars). V asirsko-babilonski verski umetnosti so kolosi z levjo glavo, ki so stražili vhode v templje, verjetno simbolizirali Nergala, kot so kolosi z glavo bika verjetno simbolizirali Ninurto.

 
Fragmenta posode iz Nergalovega templja v Ninivah, na kateri je upodobljen Šalmaneser III., klečeč pred Nergalom; Britanski muzej, London

Glavni Nergalov tempelj v Kuti se je imenoval Meslam, zato so boga začeli imenovati Meslamtaeda ali Meslamtaea, "tisti, ki se dviga iz Meslama". Ime Meslamtaeda/Meslamtaea je omenjeno že na seznamu bogov iz Fare, medtem ko se ime Nergal začne pojavljati šele v akadskem obdobju. Med Huriti in poznejšimi Hetiti je bil Nergal znan kot Aplu. Ime izvira iz akadskega imena Apal Enlil, ki pomeni "Enlilov sin". K njemu kot bogu kuge so se obračali v "kužnih letih" v času vladavine hetitskega kralja Šupiluliume, ko se je ta bolezen razširila iz Egipta.

Zdi se, da se čaščenje Nergala ni razširilo tako daleč kot čaščenje Ninurte. V poznem babilonskem in zgodnjem perzijskem obdobju sta se božanstvi začeli združevati in obravnavati kot eno. Hvalnice, votivni in drugi napisi babilonskih in asirskih vladarjev se pogosto sklicujejo nanj, vendar izven Kute ni imel veliko templjev. Asirski kralj Senaherib govori o enem v Tarbisuju severno od asirske prestolnice Ninive. Zanimivo je, da Nebukadnezar II. (vladal 606-586 pr. n. št.), veliki graditelj templjev novobabilonske monarhije, med omembami svojih operacij v Melamu v Kuti ne omenja Nergaloveva svetišča v Babilonu. Nergala kot boga smrti so se očitno bolj bali kot aktivno častili.

Mita uredi

Errova jeza uredi

V tem mitu se Nergal počuti zaspano in zdolgočaseno. Da bi se zbudil, se odloči napasti Babilon. Toda Babilon je bil pod zaščito Marduka, najmočnejšega med bogovi. Nergal zato odpotuje v Babilon na navidezno prijateljski obisk. Pretvarja se, da je šokiran zaradi videza Mardukovih oblačil, in boga prepriča, naj se preobleče in zapusti mesto. Ko Marduk zapusti Babilon, Erra napade mesto in pobije ljudi na ulicah. Erra je kmalu zadovoljen, ustavi napad in izreče prerokbo o velikem vodji, da bi zaščitil ljudi.[8]

Nergal in Ereškigal uredi

V tem mitu bogovi priredijo gostijo, na katero so povabljena vsa božanstva. Ker Ereškigal ne more zapustiti podzemnega sveta, pošlje na gostijo svojega sina Namtarja. Ko pride Namtar na gostijo, vsi bogovi, razen Erre, spoštljivo vstanejo. Užaljeni Namtar odide domov in pove materi, kaj se je zgodilo. Enki in drugi bogovi zato rečejo Nergalu, naj odide v podzemlje. Nergal odide in vzame s seboj 14 demonov. Ko pride v podzemlje, mu vratar Neti z Ereškigalinim dovoljenjem dovoli vstopiti, vendar mora na vsakih od sedem vrat odložili kos svojih oblačil. V prestolno dvorano, kjer naj bi ga ubili, pride gol. Toda Nergal je na vsakih vratih pustil po dva demona. Ko pride do predstola, odrine Namtarja in povleče Ereškigal na tla. Namerava jo ubiti s sekiro, ona pa ga prosi za življenje. Nergal ji prizanese pod pogojem, da postane njegova žena in z njim deli oblast. Eraškigal privoli, vendar mora vsako leto za šest mesecev zapustiti podzemlje. Boginja mu vrne demone in dovoli, da za šest mesecem zapustiti podzemlje, potem pa se vrne k njej. Mit nakazuje sezonsko dogajanje vojn.[8]

Kultna mesta uredi

 
Ustanovitvena plošča huritskega kralja Atalšena (okoli 2000 pr. n. št.), posvečena bogu Nergalu, Muzej Louvre, AO 5678. Napis se glasi:
"Od Nergala je gospodar Havaluma Atal-šen, skrbni pastir, kralj Urkeša in Navarja, sin Sadar-mata, kralja, graditelj Nergalovega templja, tisti, ki premaga nasprotje. Naj Šamash in Ištar uničita seme tistega, ki odstrani to ploščo. Šaum-šen je obrtnik."[9]

Glavno Nergalovo kultno središče je bila Kuta, ki je imela tudi patronažo nad Makšan-šapirjem. Kult je dokazan tudi v Dilbatu, Isinu, Larsi, Nipurju, Uru and Uruku.[10]

Potrjena časovna obdobja uredi

Najzgodnejši dokaz Nergala je bog Meslamtaea v Kuti, dokazan na seznamu bogov iz Fare in Abu Salabiha. Ime Nergal je prvič omenjeno v obdobju Tretje urske dinastije (22.-21. stoletje pr. n. št.). V 2. tisočletju pr. n. št. je Nergal z boginjo Ereškigal postal sovladar podzemnega sveta. V novoasirskem obdobju je dokazan kot pomembno božanstvo v uradnem asirskem čaščenju bogov.[10]

Nergal v demonologiji uredi

Negala kot boga ognja, puščave in podzemlja in boga iz starodavnega poganstva so kasnejši krščanski pisci včasih prepoznali kot demona in ga celo poistovetili s Satanom.

Po besedah Collina de Plancyja (1793-1881) in Johanna Weyerja (1515-1588) so čarovnice in magi Nergala upodabljali kot šefa peklenske "tajne policije", ki je deloval kot "častni vohun v službi Belcebuba".

Rodoslovje sumerskih bogov uredi

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš		Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila		NannaNergal
morda sin Enkija		Ninurta
morda sin Ninhursage
Nintinuga
hčerka Uraš
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja		Dumuzi
morda sin Enkija		UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Ur-Nungal


Sklici uredi

  1. ↑ Drijvers, H. J. W. (1980). Cults and Beliefs at Edessa. Leiden, The Netherlands: E. J. Brill. str. 105. ISBN 90-04-06050-2.
  2. ↑ Wiggermann, Frans. »Nergal B.«. Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie (v angleščini). Walter de Gruyter.
  3. ↑ Borger R. (2004., Mesopotamisches Zeichenlexikon, Münster, str. 402.
  4. ↑ "2 Kings 17:30". Clarke's Commentary on the Bible. biblecommenter.com.
  5. ↑ Ebenezer Cobham Brewer (1900). Cock and Bull story. str. 268.
  6. ↑ 6,0 6,1 Zolyomi, Gabor (2010). Hymns to Ninisina and Nergal on the Tablets Ash 1911.235 and Ni 9672. V Your Praise Is Sweet: A Memorial Volume for Jeremy Black from Students, Colleagues, and Friends. London: British Institute for the Study of Iraq. str. 413–428.
  7. ↑ Munnich, Maciej M. (2013). The God Resheph in the Ancient Near East. Tubingen, Germany: Mohr Siebeck. str. 62–63.
  8. ↑ 8,0 8,1 Nergal. Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno 15. aprila 2018.
  9. ↑ Royal inscriptions. urkesh.org.
  10. ↑ 10,0 10,1 »Nergal (god)«. oracc.museum.upenn.edu.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nergal&oldid=6086380«