Nathusijev netopir

Nathusijev netopir
	;
Ohranitveno stanje taksona
	; najmanj ogrožen (IUCN)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Chordata (strunarji);
Razred:	Mammalia (sesalci);
Red:	Chiroptera (netopirji);
Družina:	Vespertilionidae (gladkonosi netopirji);
Rod:	Pipistrellus;
Vrsta:	P. nathusii;
Znanstveno ime
	Pipistrellus nathusii; (Keyserling & Blasius, 1839)
	;

Nathusijev netopir (znanstveno ime Pipistrellus nathusii) je srednje velika vrsta netopirjev, ki je razširjena po Evraziji. Ime je dobil po nemškem znanstveniku Hermannu Engelhardu von Nathusiusu (1809–1879).

Wikivrste vsebujejo še več podatkov o temi: Pipistrellus nathusii

Opis uredi

Odrasel nathusijev netopir meri v dolžino med 46 in 55 mm, ima razpon prhuti med 22 in 25 cm, tehta pa med 6 in 15 grami. Kožuh je na hrbtu rdečkasto rjav, konice dlak so lahko svetlejše. Po trebuhu je svetlo rjave barve. Obraz, uhlji, prhuti in rep so temno sive.

Ta vrsta netopirjev je razširjena od Urala in Kavkaza na vzhodu pa vse do zahodnih meja Francije. Značilno za to vrsto je, da se populacija s severa in vzhoda pred zimo preseli na jugozahod Evrope. Običajno se zadržuje v parkih in redkih gozdovih, običajno v bližini vode.

Običajno se združuje v manjše kolonije, ki se čez dan zadržujejo v votlih drevesih in redkeje v opuščenih stavbah. Parijo se med julijem in septembrom. Samice se spomladi, tik pred skotitvijo dveh mladičev, združijo v kolonije.

Prehranjevanje uredi

Nathusijev netopir se na lov poda že v zgodnjem mraku. Lovi v ravnem letu na višinah med 3 in 15 metri. Pri lovu se zanaša na eholokacijo s frekvencami med 36 in 62 kHz z največjo energijo pri 41 kHz. Impulz povprečno traja 6,9 ms^[1].

Viri in reference uredi

Frank Greenaway & A. M. Hudson (1990) A Field Guide to British Bats, Bruce Coleman Books, Uxbridge
Jon Russ (2004) Nathusius' pipistrelle in Great Britain & Ireland (retrieved 15/01/07)
Wilfried Schober & Eckard Grimmberger (1993) Hamlyn Guide: Bats of Britain and Europe, Hamlyn, London.
R. E. Stebbings & Francesca Griffith (1986) Distribution and Status of Bats in Europe, Institute of Terrestrial Ecology, Huntingdon.

↑ Obrist, M.K., Boesch, R. and Flückiger, P.F. (2004) 'Variability in echolocation call design of 26 Swiss bat species: Consequences, limits and options for automated field identification with a synergic pattern recognition approach.' Mammalia., 68 (4): 307-32

Zunanje povezave uredi

ARKive Arhivirano 2008-03-27 na Wayback Machine. fotografije in video.

[1] Obrist, M.K., Boesch, R. and Flückiger, P.F. (2004) 'Variability in echolocation call design of 26 Swiss bat species: Consequences, limits and options for automated field identification with a synergic pattern recognition approach.' Mammalia., 68 (4): 307-32

[1]