Mednarodni antarktični center
Mednarodni antarktični center je atrakcija za obiskovalce in javno raziskovalno središče v predmestju Harewood, Christchurch, Nova Zelandija. Stoji na mednarodnem letališču Christchurch, poleg stavb, ki so baza Christchurcha za antarktične programe ZDA, Nove Zelandije in Italije.
 Mednarodni antarktični center | |
| Zvrst | Središče za obiskovalce in javno izobraževanje |
|---|---|
| Ustanovitev | 28. september 1990 |
| Sedež | , Nova Zelandija |
Območje | Christchurch, Antarctica |
| Lastnik | RealNZ |
| Spletna stran | International Antarctic Centre |
Opis uredi
Center je v kampusu, v katerem so baze v Christchurcha za novozelandski, ameriški in italijanski antarktični program, in obsega upravne pisarne, skladišča, ameriško/novozelandsko trgovino z oblačili, pošto in potovalno agencijo ter antarktični potniški terminal.
Mednarodni antarktični center sestavljajo antarktični eksponati, kavarna in bar. Atrakcije za obiskovalce vključujejo antarktično sobo za snežni vihar, avdiovizualni prikaz, srečanja s psi haskiji in vožnje s terenskim vozilom Hägglunds izven centra.[1] Obstaja tudi razstava malih modrih ali pritlikavih pingvinov (Eudyptula minor). Center je namenjen sprejemanju pingvinov iz narave, ki potrebujejo pomoč.[2]
Zgodovina uredi
Ozadje uredi
Christchurch ima dolgo zgodovino povezav s potovanji na Antarktiko. Prva britanska antarktična ekspedicija (Discovery Expedition) Roberta Falcona Scotta je obiskala Christchurch novembra in decembra 1901 z ladjo RRS Discovery na potovanju proti Antarktiki. Christchurch je od novembra 1907 do januarja 1908 obiskal tudi Ernest Shackleton s svojo ekspedicijsko ladjo Nimrod. Robert Falcon Scott je oktobra in novembra 1910 ponovno obiskal Christchurch na ladji Terra Nova na svoji nesrečni odpravi (Terra Nova Expedition).[3]:7-8
V zgodnjih 1950-ih se je začelo načrtovati obdobje geofizikalnih raziskav, znano kot mednarodno geofizikalno leto. Izbrana so bila leta 1957-58, v središču pa je bila Antarktika. 1. februarja 1955 je ameriška mornarica ustanovila ameriške mornariške podporne sile na Antarktiki kot del svoje atlantske flote. To je bil začetek tega, kar je postalo znano kot operacija Globoka zamrznitev in vodilo do ustanovitve raziskovalnih postaj na Antarktiki v pripravah na mednarodno geofizikalno leto. Ameriška mornarica je izbrala floto posebej pripravljenih letal za zagotavljanje zračne podpore programu. Letala so imela sedež na letališčih Wigram in Harewood v Christchurchu. Prvo pristajanje na ledu je bilo 31. oktobra 1956. Logistično podporo ameriškemu antarktičnemu programu, vključno z njegovo bazo na letališču Christchurch, je še naprej vodila ameriška mornarica do leta 1998, ko je ministrstvo za obrambo ZDA in Nacionalna znanstvena fundacija sta se strinjala s prenosom logistične podpore na Oddelku letalskih sil Združenih držav.
Letališče Christchurch ostaja baza za direktne lete na Antarktiko, mesto pa je eno od samo petih na svetu s takimi povezavami.[4]
Gradnja uredi
Mednarodni antarktični center je zgradilo podjetje Christchurch Airport po dogovoru med letališčem, novozelandskim oddelkom DSIR Antarctic Division in Nacionalno znanstveno fundacijo Združenih držav Amerike. Leta 1990, potem ko so bili načrti za center odobreni, je novozelandska vlada zagotovila nepovratna sredstva za mednarodno promocijsko delo za dvig prepoznavnosti Christchurcha kot antarktičnega prehodnega mesta, s poudarkom na Mednarodnem antarktičnem centru.[5] Center se je razvijal v dveh fazah. Prva stopnja je bila odprta septembra 1990 in je nudila pisarniške in skladiščne prostore za antarktične programe Nove Zelandije, Združenih držav in Italije. Druga stopnja razvoja je bil antarktični center za obiskovalce, zgrajen kot turistični namen, odprt leta 1992. Arhitekt za razvoj je bil Barry Dacombe iz Warren & Mahoney, glavni izvajalec pa Armitage Williams Construction. Dacombe opisuje stavbo centra za obiskovalce kot: »niz pahljačastih trdnih teles različnih višin, ki so videti kot veliki ledeni klini, stisnjeni navzven iz antarktične celine«.[6][7]
Znamenitosti za obiskovalce uredi
Center za obiskovalce temelji na 100-letni zgodovini Christchurcha kot prehoda za operacije na Antarktiki.[8] Leta 1998 je center poročal, da je od odprtja leta 1992 atrakcijo obiskalo več kot milijon ljudi. Skoraj polovica jih je bila iz Canterburyja.[9]
Ena od zanimivosti v centru so terenska vozila Hägglunds z dvojno kabino švedske izdelave, ki se uporabljajo za prevoz po ledu. Vozila v Mednarodnem antarktičnem centru so podobna tistim, ki se uporabljajo v operacijah na Antarktiki, vendar so bila prilagojena izkušnji obiskovalcev v centru. Prvi Hägglunds je prispel leta 1999 in v naslednjih 12 mesecih se je več kot 27.000 ljudi z vozilom popeljalo po centru za obiskovalce.
Leta 2001 je bilo atrakciji dodano drugo terensko vozilo Hägglunds, skupaj z lažno 1,2-metrsko razpoko na poti vozila. Center je poročal, da se po Hägglundsu pelje 40.000 ljudi na leto.
Deseto obletnico odprtja Mednarodnega antarktičnega centra so praznovali septembra 2002 s skupino 625 otrok, ki je poskušala postaviti svetovni rekord za največjo rojstnodnevno voščilnico na svetu. Septembra 2003 je center odprl novo atrakcijo: Antarktično nevihto. To obiskovalcem omogoča 3-minutno izpostavljenost simuliranemu antarktičnemu snežnemu metežu s temperaturami mrzlega vetra do –25 °C.[10]
Leta 2004 je letno število obiskovalcev doseglo 200.000, od tega 80 % tistih iz drugih držav.[16] Istega leta so poročali, da se 45.000 ljudi vsako leto udeleži izobraževalnega programa za Antarktiko, ki ga izvaja center.
Leta 2006 so v centru začeli srečanje s pingvini, do januarja 2008 pa je število obiskovalcev letno naraslo na 246.000. Začelo se je tudi ustvarjanje kratkega filma o Antarktiki, ki bo prikazan v središču na največjem zaslonu visoke ločljivosti na Južnem otoku. Oktobra 2008 se je v centru rodil prvi piščanček modrega pingvina.[11]
Potres v Christchurchu 22. februarja 2011 je povzročil velike motnje v turističnem sektorju v mestu.[12] Obisk Christchurcha se je zmanjšal za 1 milijon nočitev obiskovalcev v letu do februarja 2022. Pred potresom je bilo več kot 80 % obiskovalcev Mednarodnega antarktičnega centra iz drugih držav, vendar se je po potresu število znatno zmanjšalo. Center je spremenil svoj tržni fokus, da bi privabil več lokalnih obiskovalcev, in uvedel letne vstopnice in zelo znižane vstopnice za družine. Te pobude so bile uspešne in med zimskimi šolskimi počitnicami leta 2012 je bila do polovica vseh obiskovalcev centra iz lokalne regije Canterbury.
Spremembe lastništva uredi
Od svoje prvotne ustanovitve je bil Mednarodni antarktični center v lasti družbe Christchurch Airport, ki je bila v 75-odstotni lasti občinskega Christchurch City Holdings Ltd in v 25-odstotni lasti vlade. Toda leta 2000 je Richard Benton, ki je bil štiri leta direktor Mednarodnega antarktičnega centra, vodil menedžerski odkup operacije.[13] Zemljišča in zgradbe so ostali v lasti letališča.[14]
Novembra 2011 je mednarodno letališče Christchurch objavilo, da je kupilo Mednarodni antarktični center od Richarda Bentona, ki je bil lastnik podjetja zadnjih 11 let.[15][16]
Oktobra 2015 je Mednarodni antarktični center kupilo turistično podjetje Real Journeys. Skupaj z družbo Real Journeys je Mednarodni antarktični center postal del zasebne skupine Wayfare Group, ki se je pozneje preimenovala v RealNZ.[17]
Nagrade uredi
Leta 1997 je Mednarodni antarktični center zmagal v kategoriji zanimivosti za obiskovalce na tekmovanju New Zealand Tourism Awards.[18] Bil je tudi finalist leta 1998.
24. septembra 2009 je bilo na Canterbury Champion Awards Dinner objavljeno, da je bil Mednarodni antarktični center ocenjen za skupnega zmagovalca v kategoriji Champion Host – srednja, velika podjetja. Mednarodni antarktični center je bil priznan kot zmagovalec Champion Host Winner in si je delil kategorijo finalistov skupaj z Whale Watch Kaikoura in Canterbury Museum.[19]
Sklici uredi
- ↑ Wade, Pamela (29. november 2019). »World Famous in New Zealand: Christchurch's International Antarctic Centre«. Stuff (v angleščini). Pridobljeno 4. maja 2023.
- ↑ Carville, Olivia (29. junij 2011). »Reluctant penguin finally takes the plunge«. The Press. Pridobljeno 29. junija 2011.
- ↑ Phillips, Tony (2001). Gateway to the ice: Christchurch International Airport-Antarctic air links from 1955. Christchurch International Airport. ISBN 978-0473070571.
- ↑ »Entrance to Antarctica«. Herald on Sunday. 9. januar 2022.
- ↑ »Antarctic Centre gets Government help«. Evening Post. 15. januar 1990.
- ↑ Wilson, Chris; Dacombe, Barry (Marec–april 1993). »Antarctic Visitor Centre«. Architecture New Zealand. Associated Group Media: 32–37. ISSN 0113-4566.
- ↑ »Antarctic Centre a multiple winner«. The Press. 9. september 2004.
- ↑ Potts, David S (11. junij 2006). »Christchurch just the place for the cold, hard facts«. The Sun-Herald.
- ↑ »Visitors to get backroom view of Antarctic Centre«. The Press. 17. september 1998.
- ↑ »The Antarctic experience«. The Press. 18. september 2003.
- ↑ »First chick at Antarctic centre«. The Press. 22. oktober 2008.
- ↑ Francis, Clio (14. marec 2011). »Christchurch tourism industry battles to recover«. Stuff (v angleščini). Pridobljeno 7. aprila 2023.
- ↑ Espiner, Colin (8. december 2000). »Plans for management buyout of Antarctic Centre«. The Press.
- ↑ Espiner, Colin (13. december 2000). »Airport denies 'sweet' Antarctic centre deals«. The Press.
- ↑ Wood, Alan (21. november 2011). »Christchurch airport buys Antarctic Centre«. Stuff (v angleščini). Pridobljeno 7. aprila 2023.
- ↑ Wood, Alan (22. november 2011). »Centre back in airport's hands«. The Press.
- ↑ »Major tourism company that owns Antarctic Centre rebranding with domestic focus«. Otago Daily Times. 1. oktober 2021. Pridobljeno 25. marca 2022.
- ↑ »SI wins six tourism awards«. The Press. 19. julij 1997.
- ↑ »Antarctic Centre and Buskers Festival win Champion Canterbury Awards«. ChristchurchNZ. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2009.
Zunanje povezave uredi
