Wikipedija

Marksistično-leninistični ateizem

ateizem, ki ga zagovarja marksizem-leninizem

Marksistično-leninistični ateizem, znan tudi kot marksistično-leninistični znanstveni ateizem, je nereligiozen in antiklerikalni element komunistične ideologije marksizma-leninizma, uradne državne ideologije Sovjetske zveze.[1] Marksistično-leninistični ateizem, ki temelji na dialektično-materialističnem razumevanju mesta človeštva v naravi, trdi, da je religija opij ljudstva; tako marksizem-leninizem zagovarja ateizem, namesto verskega prepričanja.[2][3][4]        

Utemeljitelja marksizma Karl Marx in Friedrich Engels sta bila oba ateista in sta ateizem tudi uporabila v komunističnem manifestu.

Da bi podprli te ideološke premise, marksistično-leninistični ateizem pojasnjuje izvor religije in razlaga metode za znanstveno kritiko religije.[5] Filozofske korenine materialističnega ateizma izhajajo iz del Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1770–1831) in Ludwiga Feuerbacha (1804–1872), Karla Marxa (1818–1883), Friedricha Engelsa (1820–1895) in Vladimirja Lenina (1870–1924).[6]

Za razliko od sovjetskega marksizma, nekatere različice marksistične filozofije niso protiverske, kot je teologija osvoboditve, ki so jo razvili latinskoameriški marksisti.[7]

Filozofski pogledi uredi

Ludwig Feuerbach uredi

 
Ludwig Feuerbach, ki je ločil filozofijo od religije, da bi filozofom omogočil svobodo interpretacije materialne realnosti narave

Ko se je izobraževal za filozofa v zgodnjem 19. stoletju, je Karl Marx sodeloval v razpravah o filozofiji religije, posebej o interpretacijah, predstavljenih v hegelijanstvu, tj. "Kar je racionalno, je resnično; in kar je resnično, je racionalno."[8] V teh razpravah o razumu in resničnosti so heglovci menili, da je filozofija intelektualno podjetje, ki služi vpogledom krščanskega verskega razumevanja, ki ga je Georg Wilhelm Friedrich Hegel podrobno opisal v knjigi Fenomenologijev duh (1807). Čeprav je bil kritičen do sodobne religije, je Hegel kot intelektualec 19. stoletja sledil ontologiji in epistemologiji krščanstva kot osebnemu interesu, združljivem s krščanskimi teološkimi razlagami Daseina – razlagami vprašanj obstoja in bivanja – ki jih je razjasnil, sistematiziral, in upravičeno v njegovi filozofiji.[9]

Po njegovi smrti leta 1831 so o Heglovi filozofiji in o obstoju religije razpravljali mladoheglovci in materialistični ateisti — kot je Ludwig Feuerbach — ki so zavračali vso religiozno filozofijo kot način vodenja sveta; Karl Marx se je postavil na stran filozofije materialističnih ateistov. Feuerbach je ločil filozofijo od religije, da bi filozofom podelil intelektualno avtonomijo pri njihovih interpretacijah materialne realnosti. Zagovarjal je religijski osnovi Heglove filozofije duha, da bi kritično analiziral temeljne pojme teologije, filozofijo pa preusmeril iz nebes na Zemljo, k temam človekovega dostojanstva in smisla življenja, kaj je morala in o tem, kaj je namen obstoja, s sklepom, da je človeštvo ustvarilo božanstva kot odsev človeškega Jaza.[10] O konceptualni ločenosti človeka od Boga je Feuerbach v knjigi Bistvo krščanstva (1841) dejal:

Toda ideja božanstva se sovpada z idejo človečnosti. Vsi božanski atributi, vsi atributi, zaradi katerih je Bog Bog, so atributi [človeške] vrste – atributi, ki so v posamezniku [osebi] omejeni, vendar so meje odpravljene v bistvu vrste in celo v njenem obstoju, kolikor ima svoj popolni obstoj samo v vseh ljudeh skupaj.

Kot moderni filozof je Ludwig Feuerbach dejal, da ima religija družbeno-politično moč nad človeškim umom s spodbujanjem strahu pred mističnimi silami nebes in je sklenil, da je treba cerkve uničiti in religijo izkoreniniti.[11] Iz te prakse materialistične filozofije, mišljenja in delovanja je filozofski vajenec Karl Marx postal politično radikalen filozof.[12][13]

Karl Marx uredi

 
Karl Marx, ki je sintetiziral protireligiozno filozofijo z materializmom, da bi pokazal, da je religija družbeni konstrukt, ki ga vladajoči razred družbe uporablja za družbeni nadzor.

Karl Marx je kot filozof materializma zavračal religijsko filozofijo in njene kulturne prispevke kot škodljive za človeški um in človeški napredek. Namesto tega je sprejel človeško neodvisnost od nadnaravne oblasti kot aksiomatično resnico o resničnem svetu industrijske Evrope 19. stoletja.[14] Marx je menil, da so cerkve izumile religijo, da bi upravičile izkoriščanje delavskega razreda s strani vladajočih razredov s pomočjo socialno razslojene industrijske družbe; kot taka je religijo obravnaval za drogo, ki omogoča čustveni beg iz realnega sveta.[15] V Prispevku h kritiki Heglove filozofijske pravice leta 1843 je Marx opisal protislovno naravo verskega čustva, da:[16]

Versko trpljenje je hkrati izraz resničnega trpljenja in protest proti resničnemu trpljenju. Religija je vzdihovanje zatiranega bitja, srce brezsrčnega sveta in duša brezdušnih razmer. [Religija] je opij za ljudi.

Tako bi za Marxa ateistična filozofija moške in ženske osvobodila zatiranja njihovega prirojenega potenciala kot človeških bitij in ljudem omogočila, da intelektualno razumejo, da imajo individualno človeško voljo in so torej gospodarji svoje individualne resničnosti, ker zemeljska avtoriteta nadnaravnih božanstev ne bi bila resnična. Marx je nasprotoval socialno-nadzorni funkciji religije, ki so jo cerkve uresničevale s pomočjo družbene atomizacije; anomija in družbena odtujenost, ki človeka psihološko ločujeta od samega sebe (kot posamezne moške in ženske) in ki odtujujeta ljudi drug od drugega (kot dele družbene skupnosti). Zato bi bilo treba družbeno avtoriteto teologije (verske ideologije) odstraniti iz zakona, družbenih norm in tradicij, s katerimi ljudje upravljajo družbo. V tej smeri politične emancipacije, ki je predstavljena v kulturno progresivnih konceptih državljana in državljanstva kot družbene identitete, je Marx v O judovskem vprašanju dejal:[17]

Razgradnja človeka na Juda in državljana, protestanta in državljana, vernika in državljana ni niti prevara, uperjena proti državljanstvu, niti ni obvod politične emancipacije, toda je politična emancipacija sama, politična metoda emancipacije od vere. Seveda, v obdobjih, ko se politična država kot taka nasilno rodi iz civilne družbe, ko je politična osvoboditev oblika, v kateri si ljudje prizadevajo doseči svojo osvoboditev, država lahko in mora iti vse do odprave vere, uničenje vere. Toda to lahko stori samo tako, da gre do odprave zasebne lastnine, do maksimuma, do zaplembe, do progresivnega obdavčevanja, tako daleč kot do odprave življenja, do giljotine. V času posebne samozavesti poskuša politično življenje zatreti svoj predpogoj, civilno družbo, in elemente, ki to družbo sestavljajo, ter se konstituirati kot pravo vrstno življenje človeka, brez protislovij. Toda to lahko doseže le tako, da pride v nasilno nasprotje s svojimi lastnimi življenjskimi razmerami, samo tako, da revolucijo razglasi za trajno, in zato se politična drama nujno konča s ponovno vzpostavitvijo vere, zasebne lastnine in vseh elementov civilne družbe, tako kot se vojna konča z mirom.

Ker je torej religija organizirala človeški proizvod, ki izhaja iz objektivnih materialnih pogojev, in da ekonomski sistemi, kot je kapitalizem, vplivajo na materialne pogoje družbe, bi odprava neenakih sistemov politične ekonomije in razslojenih družbenih razredov izginila. Država in uradna vera, ki je posledica vzpostavitve komunistične družbe,[18] v kateri ni bilo niti formalnega državnega aparata niti družbenorazrednega sistema. Marx je v Prispevku h kritiki Heglove filozofije pravice (1843) o naravi in ​​funkciji družbenega nadzora verskega čustva rekel:

Odprava religije, kot iluzorne sreče ljudi, je zahteva po njihovi resnični sreči. Pozvati jih, naj opustijo svoje iluzije o svojem stanju, pomeni, da jih pozovemo, naj se odpovejo stanju, ki zahteva iluzije. Kritika religije je torej v zametku, kritika tiste doline solz, katere avreola je religija.

Na ta način je Marx Feuerbachovo nereligijsko in antiklerikalno filozofijo preoblikoval v politično prakso in v filozofsko osnovo svoje nastajajoče ideologije, dialektičnega materializma. V Zasebna lastnina in komunizem (1845) je Marx dejal, da se »komunizem že od samega začetka (Owen) začne z ateizmom; a ateizem sprva še zdaleč ni komunizem; dejansko je ta ateizem še vedno večinoma abstrakcija«, in prečistil Feuerbachov ateizem v premišljeno kritiko materialnih (socialno-ekonomskih) pogojev, odgovornih za izum religije. Marx je v Tezah o Feuerbachu o družbeni umetnosti verskega čustva rekel:[19]

Feuerbach izhaja iz dejstva religijske samoodtujenosti, podvajanja sveta na religiozni in sekularni svet. Njegovo delo je v razrešitvi verskega sveta na njegovo posvetno osnovo. Toda to, da se sekularna osnova loči od same sebe in [nato] vzpostavi kot neodvisno kraljestvo v oblakih, je mogoče razložiti le z razcepi in samoprotislovji znotraj te posvetne osnove. Slednjo je torej treba samo po sebi razumeti v njeni protislovnosti in spremeniti v praksi. Tako, na primer, potem ko se odkrije, da je zemeljska družina skrivnost svete družine, mora biti prva sama uničena v teoriji in praksi. Feuerbach posledično ne vidi, da je "religijsko čustvo" samo po sebi družbeni proizvod in da abstraktni posameznik [oseba], ki ga analizira, pripada določeni obliki družbe.

Humanistična filozofija dialektičnega materializma je predlagala, da eksistencialni pogoj človeka naravno izhaja iz medsebojnega delovanja materialnih sil (zemlja, veter in ogenj), ki obstajajo v fizičnem svetu. Ta religija je nastala kot psihološka tolažba za izkoriščane delavce, ki živijo realnost mezdnega suženjstva v industrijski družbi. Tako je duhovščina kljub delavskemu izvoru organizirane religije dovolila vladajočemu razredu, da nadzoruje versko čustvo, kar daje nadzor nad celotno družbo – srednjim razredom, delavskim razredom in proletariatom – s krščanskimi sužnji, ki upajo na nagrajujoče posmrtno življenje. Marx je v delu Nemška ideologija (1845) o psihologiji religijske vere rekel:

Poleg tega je samo po sebi umevno, da so »strani«, »vezi«, [in] »višje bitje«, »koncept«, [in] »skrupuloz« le idealistični, duhovni izraz, pojmovanje, navidezno izoliranega posameznika [osebe], podoba zelo empiričnih spon in omejitev, znotraj katerih se gibljejo način produkcije življenja in z njim povezana oblika [družbenega] občevanja.

Pri vzpostavljanju komunistične družbe filozofija marksistično-leninističnega ateizma razlaga družbeno degeneracijo organizirane religije - od psihološke tolažbe do družbenega nadzora -, da bi upravičila revolucionarno odpravo uradne državne vere in njeno zamenjavo z uradnim ateizmom; tako marksistično-leninistična država nima uradne vere.[20]

Friedrich Engels uredi

 
Friedrich Engels, ki je religijo opredelil kot človekovo potrebo po fantastičnem duhovnem odsevu samega sebe, s pomočjo katerega ima nekaj nadzora nad življenjem in realnostjo.

Po smrti Ludwiga Feuerbacha ter izdaji klasične nemške ideologije (1846) in v delu Anti-Dühring (1878) se je Friedrich Engels lotil sodobnih družbenih problemov s kritiko idealističnega pogleda na svet, zlasti religioznih interpretacij materialne realnosti sveta. Engels je trdil, da je religija fantazija o nadnaravnih močeh, ki nadzorujejo in določajo materialno revščino človeštva in dehumanizirajočo moralno bedo že od začetka človeške zgodovine; pa vendar, da bi se takšno pomanjkanje človeškega nadzora nad človeškim obstojem končalo z odpravo religije. Da bi s pomočjo ateizma, potrebe ljudi po verovanju v božanstvo, kot duhovni odsev jaza, religija postopoma izginila. V Anti-Dühringu je Engels dejal:[21] 

.  .  .  in ko bo to dejanje opravljeno, ko bo družba s tem, da si bo prilastila vsa produkcijska sredstva in jih načrtno uporabljala, osvobodila sebe in vse svoje člane iz suženjstva, v katerem so sedaj držani, s temi sredstvi produkcije, ki so jo sami proizvedli, a se z njimi sooča kot neustavljiva tuja sila, ko torej človek ne le predlaga, ampak tudi razpolaga – šele takrat bo zadnja tuja sila, ki se še vedno odraža v veri, izginila; in s tem bo izginil tudi sam religijski odsev, iz preprostega razloga, ker potem ne bo več ničesar za odsev.

Engels je menil, da je vera lažna zavest, nezdružljiva s komunistično filozofijo, in je pozval komunistične stranke Prve internacionale, naj zagovarjajo ateistično politiko v svojih domovinah, in priporočal znanstveno izobraževanje kot sredstvo za premagovanje mistike in vraževerja ljudi, ki so potrebovali versko razlago za resnični svet.[22] V luči znanstvenega napredka industrijske revolucije je spekulativna filozofija teologije postala zastarela pri določanju mesta vsakega človeka v družbi. V Anti-Dühringu je Engels dejal:

Resnična enotnost sveta je v njegovi materialnosti in tega ne dokazuje nekaj žongliranih fraz, temveč dolg in naporen razvoj filozofije in naravoslovja.

Zaradi znanstvenega napredka je družbeno-ekonomski in kulturni napredek zahteval, da je materializem postal znanost, namesto da bi ostal filozofija, ločena od znanosti. Engels je v odstavku »Negacija negacije« Anti-Dühringa dejal:[23]

Ta moderni materializem, negacija negacije, ni zgolj ponovna vzpostavitev starega, temveč stalnim temeljem tega starega materializma dodaja celotno miselno vsebino dvatisočletnega razvoja filozofije in naravoslovja, tudi od zgodovine teh dva tisoč let. [Materializem] sploh ni več filozofija, ampak preprosto pogled na svet, ki mora uveljaviti svojo veljavnost in ga uporabiti ne v znanosti znanosti, ki stoji ločeno, ampak v resničnih znanostih. Filozofija je torej tukaj sublitirana ter je »premagana in ohranjena«; premagana glede svoje oblike in ohranjena glede svoje prave vsebine.

Vladimir Lenin uredi

 
Vladimir Lenin, ki je religijo označil za škodljivo in trdil, da se bo pravi komunist vedno boril proti religiji in spodbujal ateizem.

Vladimir Lenin je kot revolucionar dejal, da bo pravi komunist vedno spodbujal ateizem in se boril proti religiji, ker je psihološki opiat tisti, ki oropa ljudi njihove človeške možnosti, njihove volje, da bi kot moški in ženske nadzorovali lastno resničnost.[24][25] Da bi ovrgel politično legitimnost religije, je Lenin ateizem, ki sta ga zasnovala Marx in Engels, vnesel v Ruski imperij. O družbeno-nadzorni funkciji religije je Lenin v svoji knjigi "Socializem in religija" (1905) zapisal:

Religija je ena od oblik duhovnega zatiranja, ki povsod močno obremenjuje množice ljudi, preobremenjene z nenehnim delom za druge, s pomanjkanjem in izolacijo. Nemoč izkoriščanih razredov v njihovem boju proti izkoriščevalcem prav tako neizogibno poraja vero v boljše življenje po smrti, kakor [nemoč] divjaka v njegovem boju z naravo poraja vero v bogove, hudiče, čudeži in podobno. Tiste, ki se vse življenje trudijo in živijo v pomanjkanju, religija uči, naj bodo tukaj na zemlji podrejeni in potrpežljivi ter naj se tolažijo z upanjem na nebeško nagrado. Toda tiste, ki živijo od dela drugih, religija uči, da prakticirajo dobrodelnost, medtem ko so na zemlji, in jim tako ponuja zelo poceni način, da opravičijo svoj celoten obstoj izkoriščevalcev, in jim po zmerni ceni prodaja vstopnice za dobro bivanje v nebesih. Religija je opij ljudstva. Religija je nekakšna duhovna pijača, v kateri sužnji kapitala utapljajo svojo človeško podobo, svojo zahtevo po človeka bolj ali manj vrednem življenju.

Ker je družbena ideologija vzhodne pravoslavne cerkve podpirala carsko monarhijo, bi izničenje verodostojnosti vere izničilo politično legitimnost carja kot vodje ruske države. V praksi je znanstveni ateizem sredstvo razrednega boja za izničenje avtoritete vladajočega razreda, ki je živel od dela delavskega razreda in proletariata, ker je bila vsa intelektualna dejavnost za in za vzdrževanje razrednih interesov. Zato so bile teoretične razprave o nadnaravnem nadzoru nad človeškimi zadevami na Zemlji smiselne le ob ignoriranju materialne revščine, v kateri je živela večina Rusov.[26] Vsekakor je znanstveni ateizem postal filozofska osnova marksizma-leninizma, ideologije komunistične partije v Rusiji, za razliko od blažje brezreligioznosti in antireligioznosti neruskih komunističnih partij.[27]

Za vzpostavitev socialistične države v Rusiji je Lenin zagovarjal širjenje znanstvenega ateizma kot »nujne potrebe« za komunistično partijo;[28] in zavrnil je predlog Anatolija Lunačarskega, da bi boljševiki izkoristili gradnjo Boga (iz Feurbachove »religije človeštva«), ki so »v množicah gojili čustva, moralne vrednote [in] željo« ter tako te verne ljudi vključili v revolucijo.[29] Politično se je Lenin "skliceval na militantni ateizem kot na merilo iskrenosti marksističnih zavez, kot na preizkuševalno načelo", vendar je zahteva po ateizmu morebitnih revolucionarjev odtujila "nekatere simpatične, levičarsko usmerjene, a religiozne [in] verujoče intelektualce, delavce ali kmete«.[30]

Sovjetska zveza uredi

 
5. decembra 1931 so v Moskvi, na ukaz sovjetskega diktatorja Josifa Stalina, z eksplozivi porušili katedralo Kristusa Odrešenika.

Pragmatična politika Lenina in komunistične partije je nakazovala, da je treba vero preganjati in zatirati, kot zahtevajo politične razmere, vendar je ostal ideal uradno ateistične družbe.[31][32][33]

Lenin je Rusom posredoval ateistični svetovni nazor materializma:

Marksizem je materializem. Kot tak je tako neusmiljeno sovražen do religije, kot je bil materializem enciklopedistov iz 18. stoletja ali materializem Feuerbacha. To ni dvoma. Toda dialektični materializem Marxa in Engelsa gre dlje od enciklopedistov in Feuerbacha, saj materialistično filozofijo uporablja na področju zgodovine, na področju družbenih ved. Moramo se boriti proti veri – to je ABC vsega materializma in posledično marksizma. Toda marksizem ni materializem, ki bi se ustavil pri ABC. Marksizem gre še dlje. Pravi: »Znati se moramo boriti proti veri, in da bi to storili, moramo materialistično razložiti izvor vere in religije med množicami. Boj proti veri ne more biti omejen na abstraktno ideološko pridiganje, ampak ne sme biti reduciran na takšno pridiganje. Povezan mora biti s konkretno prakso razrednega gibanja, katerega cilj je odpraviti družbene korenine religije.«

 
Članska knjižica Zveze bojevitih ateistov

Vzpostavitev socialistične družbe v Rusiji je zahtevala spremembo družbeno-politične zavesti ljudi, zato je bil boj proti veri, misticizmu in nadnaravnemu filozofska zahteva za članstvo v komunistični partiji.[34][35]Za Lenina je bil pravi socialist revolucionar, ki se vedno bori proti veri in verskim čustvom kot sovražnikoma razuma, znanosti in družbeno-ekonomskega napredka.[36]

Protiverske kampanje boljševiške vlade so vključevale propagando, protiversko zakonodajo, sekularno univerzalno izobraževanje, protiversko diskriminacijo, politično nadlegovanje, nenehne aretacije in politično nasilje.[37] Sprva so boljševiki pričakovali, da bo vera izginila z vzpostavitvijo socializma, zato so po oktobrski revoluciji leta 1917 tolerirali večino ver, razen vzhodne pravoslavne cerkve, ki je podpirala carsko avtokracijo.[38] Toda do poznih dvajsetih let 20. stoletja, ko vera še ni izginila, je boljševiška vlada Josifa Stalina začela izvajati še strožje protiverske kampanje, ki so preganjale »škofe, duhovnike in vernike« vseh krščanskih veroizpovedi in jih aretirale, zaprle v koncentracijska taborišča Gulag ali jih usmrtile.[39][40] Na vzhodu je sovjetska tajna policija NKVD budistične lamaistične duhovnike usmrtila na kraju samem; in do leta 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je bilo 40.000 cerkva in 25.000 mošej zaprtih in preurejenih v šole, kinematografe in klube, skladišča, skladišča žita ter muzeje znanstvenega ateizma.[41]

Leta 1959 je bil akademski predmet Osnove znanstvenega ateizma (Osnovy nauchnogo ateizma) »uveden v učni program vseh visokošolskih ustanov« v Sovjetski zvezi. Leta 1964 je postala obvezna za vse učence zaradi "slabega odziva prejšnje generacije študentov".[42]

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ Institute of Scientific Atheism of the Academy of Social Sciences (1981). Questions of Scientific Atheism: “Marxist–Leninist atheism, with all its content is directed to the development of the abilities of the individual [person], religion deprives a person of his [and her] own “I”, doubles consciousness, creates conditions for him. . . . ”
  2. ↑ Kruglov, Anatoly Agapeevich. (Belarus, 1983). Fundamentals of Scientific Atheism: “The highest form is Marxist–Leninist atheism. * It relies on a materialistic understanding, not only of Nature (which was typical of pre–Marxist atheism) but also of society. . . .”
  3. ↑ Институт научного атеизма (Академия общественных наук) (1981). »Вопросы научного атеизма« (v ruščini). Изд-во "Мысл". марксистско-ленинский атеизм всем своим содержанием «аправлен на развитие способностей личности. Религия лишает человека его собственного «я», раздваивает сознание, создает для него условия ... {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |url= (pomoč)
  4. ↑ In Novaya Zhizn No. 28, 3 December 1905, Marxists Internet Archive, Lenin said that: “Religion is one of the forms of spiritual oppression, which everywhere weighs down heavily upon the masses of the people, over-burdened by their perpetual work for others, by want and isolation . . . Those who toil and live in want all their lives are taught, by religion, to be submissive and patient while here on Earth, and to take comfort in the hope of a heavenly reward. . . . Religion is opium for the people. Religion is a sort of spiritual booze, in which the slaves of capital drown their human image, their demand for a life more or less worthy of Man.” Marxists Internet Archive
  5. ↑ Thrower, James (1983). Marxist-Leninist "Scientific Atheism" and the Study of Religion and Atheism in the USSR. Walter de Gruyter. ISBN 9789027930606. As an integral part of the Marxist–Leninist world-view, 'scientific atheism' is grounded in the view of the world and of Man enshrined in dialectical [materialism] and historical materialism: The study of scientific atheism brings to light an integral part of the Marxist–Leninist world-view. Being a philosophical science, scientific atheism emanates from the basic tenets of dialectical and historical materialism, both in explaining the origin of religion, and its scientific criticism of [religion]. (ibid., p. 272.)
  6. ↑ Slovak Studies, Volume 21. The Slovak Institute in North America. p. 231. "The origin of Marxist–Leninist atheism, as understood in the USSR, is linked with the development of the German philosophy of Hegel and Feuerbach."
  7. ↑ Richard L. Rubenstein, John K. Roth (1988). The Politics of Latin American Liberation Theology. Washington Institute Press. ISBN 978-0-88702-040-7. There were, however, Marxist voices that pointed out the disadvantages of such antireligious policies.
  8. ↑ Hegel, G.W.F., Elements of the Philosophy of Right (1821), Vorrede: Was vernünftig ist, das ist Wirklich; und was wirklich ist, das ist vernünftig. ["What is rational is real; and what is real is rational."]
  9. ↑ Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, pp. 9–10.
  10. ↑ Feuerbach, Ludwig. Essence of Christianity, New York: Harper Torch Books, 1957. p. 152.
  11. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 11. "At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach’s ‘humanistic zest’, and he adopted Feuerbach’s open rebellion against the powerful tradition of Christianity, unconditionally, as an intellectual revelation. Very early in his career, Marx bought the seductive idea that the higher goals of humanity would justify any [political] radicalism, not only the intellectual kind, but the social and political, as well."
  12. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 13. "It was obvious, at this point, that reading Feuerhach was not the only source of inspiration for [Karl] Marx’s atheism. The fascination with Feuerbach's war against Christianity was, for young Marx, nothing more than an expression of his own readiness to pursue, in an anti-religious struggle, all the social and political extremes that materialistic determination required in principle. Yet, as David Aikman, in his most profound and erudite study of Marx and Marxism, notes, the clue to Marx’s passionate and violent atheism, or rather [his] anti-theism, cannot be found in an intellectual tradition, alone. He traces Marx's anti-theism to the young Marx’s preoccupation with the Promethean cult of 'Satan as a destroyer'."
  13. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 11. "At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach’s ‘humanistic zest’, and he adopted Feuerbach’s open rebellion against the powerful tradition of Christianity, unconditionally, as an intellectual revelation. Very early in his career, Marx bought the seductive idea that the higher goals of humanity would justify any [political] radicalism, not only the intellectual kind, but the social and political, as well."
  14. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol. 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 12. “Obviously Marx began his own theory of reality with an incomplete intellectual disdain for everything that religious thought, represented, theoretically, practically or emotionally. The cultural contributions of religion over the centuries were dismissed as unimportant and irrelevant to the well-being of the human mind."
  15. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) pg 12. "The cultural contributions of religion over the centuries were dismissed as unimportant and irrelevant to the well-being of the human mind."
  16. ↑ Marx, K.H. 1976. Introduction to A Contribution to the Critique of Hegel’s Philosophy of Right. Collected Works, vol. 3. New York.
  17. ↑ Karl Marx. "On the Jewish Question".
  18. ↑ Karl Marx. "Private Property and Communism".
  19. ↑ Karl Marx. "Theses on Feuerbach". Arhivirano 24 June 2017 na Wayback Machine..
  20. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 23. "It [religion] had been taken over, however, by the ruling classes, says Marx, and gradually [it was] turned into a tool for the intellectual and emotional control of the masses. Marx insists on perceiving the history of Christianity as an enterprise for the preservation of the status quo, as an elaborate [...]."
  21. ↑ Anti-Dühring, Friedrich Engels, http://www.marxists.org/archive/marx/works/1877/anti-duhring/ch27.htm
  22. ↑ Pospielovsky. Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) pp. 16–17.
  23. ↑ Friedrich Engels, Anti-Dühring, 1,13, Negation of a Negation, http://www.marxists.org/archive/marx/works/1877/anti-duhring/index.htm
  24. ↑ Pospielovsky, Dimitry V (29. september 1987). History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti-religious Policies: A History of Soviet Atheism in Theory and Practice and the Believer (v angleščini). Palgrave Macmillan UK. str. 10–11. ISBN 9781349188383. [O]ld churches as Houses of the Lord should be demolished without any regret or mercy. As a materialist he [Feurbach] believed that religious 'deceptions' were not worthy of any compromise or tolerance. They had to be destroyed. [...] Feurbach insisted that the liberation of intrinsic human dignity from the reign of illusory images, by the human mind, in the form of religious beliefs could be achieved only if traditional faith, as mercilessly attacked by a more decent and humanizing intellectual system. Religious commitments should be intellectually and emotionally destroyed, by the catharsis of an intensive hatred of the old God. All previous religious institutions should be ruthlessly eradicated from the face of the earth and from the memory of coming generations, so that they could never regain power over people's minds through deception and the promotion of fear from the mystical forces of the Heavens. At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach's open rebellion against the powerful tradition of Christianity unconditionally as an intellectual revelation.
  25. ↑ Lenin, Vladimir Ilyich (13. maj 1909). »The Attitude of the Workers' Party to Religion«. Proletary – prek marxists.org.
  26. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987), pp. 18–19.
  27. ↑ Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Anti-Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 18–19.
  28. ↑ Pospielovsky, Dimitry V (29. september 1987). History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti-religious Policies: A History of Soviet Atheism in Theory and Practice and the Believer (v angleščini). Palgrave Macmillan UK. str. 10–11. ISBN 9781349188383. [O]ld churches as Houses of the Lord should be demolished without any regret or mercy. As a materialist he [Feurbach] believed that religious 'deceptions' were not worthy of any compromise or tolerance. They had to be destroyed. [...] Feurbach insisted that the liberation of intrinsic human dignity from the reign of illusory images, by the human mind, in the form of religious beliefs could be achieved only if traditional faith, as mercilessly attacked by a more decent and humanizing intellectual system. Religious commitments should be intellectually and emotionally destroyed, by the catharsis of an intensive hatred of the old God. All previous religious institutions should be ruthlessly eradicated from the face of the earth and from the memory of coming generations, so that they could never regain power over people's minds through deception and the promotion of fear from the mystical forces of the Heavens. At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach's open rebellion against the powerful tradition of Christianity unconditionally as an intellectual revelation.
  29. ↑ Pospielovsky, Dimitry V (29. september 1987). History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti-religious Policies: A History of Soviet Atheism in Theory and Practice and the Believer (v angleščini). Palgrave Macmillan UK. str. 10–11. ISBN 9781349188383. [O]ld churches as Houses of the Lord should be demolished without any regret or mercy. As a materialist he [Feurbach] believed that religious 'deceptions' were not worthy of any compromise or tolerance. They had to be destroyed. [...] Feurbach insisted that the liberation of intrinsic human dignity from the reign of illusory images, by the human mind, in the form of religious beliefs could be achieved only if traditional faith, as mercilessly attacked by a more decent and humanizing intellectual system. Religious commitments should be intellectually and emotionally destroyed, by the catharsis of an intensive hatred of the old God. All previous religious institutions should be ruthlessly eradicated from the face of the earth and from the memory of coming generations, so that they could never regain power over people's minds through deception and the promotion of fear from the mystical forces of the Heavens. At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach's open rebellion against the powerful tradition of Christianity unconditionally as an intellectual revelation.
  30. ↑ Curtiss, John Shelton (1965). Essays in Russian and Soviet History (v angleščini). Brill Academic Publishers. str. 173.
  31. ↑ Simon, Gerhard. Church, State, and Opposition in the U.S.S.R., University of California Press, Berkeley and Los Angeles (1974) p. 64. “The political situation of the Russian Orthodox Church, and of all other religious groups, in the Soviet Union is governed by two principles, which are logically contradictory. On the one hand, the Soviet Constitution of 5 December 1936, Article 124, guarantees ‘freedom to hold religious services’. On the other hand, the Communist Party has never made any secret of the fact, either before or after 1917, that it regards ‘militant atheism’ as an integral part of its ideology, and will regard ‘religion as by no means a private matter’. It therefore uses ‘the means of ideological influence to educate people in the spirit of scientific materialism and to overcome religious prejudices. . . .’ Thus, it is the goal of the C.P.S.U. and thereby also of the Soviet state, for which it is, after all, the ‘guiding cell’, gradually to liquidate the religious communities.”
  32. ↑ Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol. 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 34.
  33. ↑ Thrower, James. Marxist–Leninist ‘Scientific Atheism’ and the Study of Religion and Atheism in the U. S. S. R., Walter de Gruyter & Co., Berlin (1983) p. 118. “Many of the previous — and often tactical — restraints upon the [Communist] Party’s anti-religious stance disappeared, and, as time went by, the distinction, which Lenin had earlier drawn, between the attitude of the Party and the attitude of the State toward religion, became meaningless as the structures of the Party and the structures of the State increasingly began to coincide. Whilst the original constitution of the Russian Federal Republic guaranteed freedom of conscience, and included the right to both religious and anti-religious propaganda, this, in reality, meant freedom from religion — as was evidence when the decree proclaiming the new constitution forbade all private religious instruction for children under the age of eighteen, and when, shortly afterwards, Lenin ordered all religious literature, which had been previously published — along with all pornographic literature, to be destroyed. Eventually — in the Stalin constitution of 1936 — the provision for religious propaganda, other than religious worship, was withdrawn.”
  34. ↑ Hyde, Douglas Arnold. Communism Today, University of Notre Dame Press, South Bend (1973) p. 74. “The conscious rejection of religion is necessary in order for communism to be established.”
  35. ↑ Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol. 1: A History of Marxist-Leninist Atheism and Soviet Anti-Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 8.
  36. ↑ Lenin, Vladimir Ilyich (1972) [1922]. »On the Significance of Militant Materialism«. Lenin's Collected Works. Zv. 33. Prevod: David Skvirsky; George Hanna. Moscow: Progress Publishers. str. 227–236 – prek marxists.org.
  37. ↑ De James Thrower (1983). Marxist-Leninist Scientific Atheism and the Study of Religion and Atheism in the USSR. Walter de Gruyter. str. 135. ISBN 978-90-279-3060-6.
  38. ↑ Ramet, Sabrina Petra, ur. (1992). Religious Policy in the Soviet Union. Cambridge University Press. str. 4. ISBN 9780521022309.
  39. ↑ Ramet (1992), str. 15.
  40. ↑ George Ginsburgs, William B. Simons (1994). Law in Eastern Europe. Martinus Nijhoff Publishers. str. 12. Just as outrageous was the conduct of the NKVD abroad on those occasions where it was afforded the opportunity to enlarge the geographical scope of its work. Thousands of political suspects and Lamaist priests were rounded up in Mongolia by the NKVD in concert with its local affiliate, executed on the spot or shipped off to the Soviet Union to be shot or die at hard labor in the mushrooming GULAG system.
  41. ↑ Todd, Allan; Waller, Sally (19. maj 2011). History for the IB Diploma: Origins and Development of Authoritarian and Single Party States (v angleščini). Cambridge University Press. str. 53. ISBN 9780521189347. By the time of the Nazi invasion in 1941, nearly 40,000 Christian churches and 25,000 Muslims mosques had been closed down and converted into schools, cinemas, clubs, warehouses and grain stores, or Museums of Scientific Atheism.
  42. ↑ Thrower, James (1983). Marxist-Leninist "scientific Atheism" and the Study of Religion and Atheism in the USSR (v angleščini). Walter de Gruyter. ISBN 9789027930606. In 1959, a new course, entitled Osnovy nauchnogo ateizma (Fundamentals of Scientific Atheism) was introduced into the curriculum of all higher educational institutions, including universities. The course was originally voluntary, but owing to the paucity of student response it has, from 1964, been compulsory for all students.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Marksistično-leninistični_ateizem&oldid=5839917«